Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Rajko Muršič

BORIS KOVAČ

Cankarjev dom, Ljubljana, 29. 1. 2000

Vsaka glasba, pa naj nam predrami najbolj skrite kotičke duše ali pa nas ošvrkne zgolj kot bežna sapica, tako ali drugače poseže v naše doživljanje časa. Čas v različnih glasbah pač teče različno. Glasba, ki se plete okoli časa, ga napleta v takšnih ali povsem drugačnih vozlih. Ko smo po koncertu Rituala nove odhajali iz dvorane, smo večinoma nejeverno pogledovali na uro, češ, saj vendar ni mogoče, da bi minila več kot ura. Pa je! Na stičišču Vzhoda in Zahoda, Severa in Juga ter arhaičnosti in modernosti (in kar je še podobnih označevalcev za vojvodinski prostor, od koder prihaja Boris Kovač) čas pač teče nekoliko drugače. A ne gre samo za to.

Boris Kovač je eden od vodilnih sodobnih skladateljev, čeprav tega »poklicani« še niso opazili. Je pa tudi eden redkih glasbenikov, ki zna svoje početje reflektirati tudi s filozofskim konceptualnim aparatom. Svojo ustvarjalno pot od Hiše (z njenimi nadstropji v dopolnjevanju Mita in Koda, rituala in novega rituala ter zakramenta in novega zakramenta) prek Poti do Bitja je predstavil na več kot dveurnem dopoldanskem predavanju in pogovoru. Tistim, ki njegovo ustvarjanje spremljamo že od sredine osemdesetih let, je jasno, da je vsak korak, ki ga naredi Boris Kovač z zasedbo Ritual nova (in tudi v drugih projektih), velik korak naprej, čeprav se – na drugi strani – ne izneverja rdeči niti svojega glasbenega izraza, ki najprej temelji na dediščini okolja, iz katerega prihaja, potem pa tudi na ustvarjalnem črpanju iz izkušenj različnih glasbenih smeri in zvrsti, ki zaznamujejo naš čas.

Tako tudi projekt Damari na eni strani potrjuje avtopoetični niz tega izjemnega glasbenika in skladatelja, na drugi strani pa poglablja in nadgrajuje določene kompozicijske prijeme, s katerimi nas je navduševal v devetdesetih letih. V prvi vrsti gre za prefinjeno izraženo tenzijo med zapisanimi »izpovedmi« posameznih glasbil (in glasu ter cele zasedbe) in ekstatičnimi skupinskimi izbruhi ter med principoma repeticije in kontrapunkta oz. orkestracije. Notranja pulzija življenjske energije in utripanje žil – kar pravzaprav označuje naslov skladbe – se, kot pika na i, manifestirata v občasnih improviziranih »izbruhih« posameznih glasbenikov. Sedanja zasedba Rituala nove (Valentina Češnjevar, klavir; Florijan Balaž, violina; Bogdan Ranković, klarinet in bas klarinet; Miloš Matić, kontrabas ter Boris Kovač, alt in sopran saksofon, boben) se je pokazala kot dobro uigran orkester. Posebej pa me je navdušila ekstatična svobodna improvizacija Borisa Kovača, ki dokazuje, da so oddaljenosti in bližine različnih načinov sodobnega glasbenega izražanja skrajno relativne. In v tem relativiziranju »različnosti« je ena od glavnih kvalitet njegove glasbene poti. Ki traja in traja … V času in onkraj njega.

Rajko Muršič