Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jure Matičič

Asian Dub Foundation

Začetek devetdesetih v London ni prinesel le konec acid housa in njegovega logičnega naslednika hardcora. Z njunim izginotjem, pravzaprav propadom po intervenciji tabloidnih množičnih medijev, moralno zaskrbljenih veljakov in dobičkaželjnih glasbenih velikanov je klube poleg veteranskih tehno in house navdušencev zasedla nova vrsta urbanih bojevnikov.

Jungle je mladini postregel z agresivno sfriziranimi breakbeati, vojaško imaginerijo in ponovno rabo hip hopa, ragga in reggae godbe, duba, jazza in seveda tehna. Če je bila tehno publika po večini bela in če je house tako ali tako glasba za temnopolte, se jungle scena ni preveč ozirala na rasno pripadnost poslušalcev. Publika, ki je napolnjevala klube, je bila barvno prav tako raznolika, kot so bile raznolike sestavine, ki jih je vseboval nov glasbeni hibrid. Seveda navidezna enotnost ni trajala dolgo. Prav kmalu se je iz agresivnega, primarnega jungla razvil tako imenovani drum'n'bass, ki je z oceansko, transcendentalno atmosferičnostjo nadomestil vse grobe, militantne in črne elemente ter tako postal glasba, ki je končno tržno sprejemljiva in primerna za množično poslušalstvo. Seveda so se poleg dominantnega drum'n'bassa obdržale tudi posamezne specializirane in primerno ozke lokalne scene. Jump up je, na primer, poudarjal hiphoperske elemente, tech step je šel nazaj v temačne vode, azijsko podzemlje pa je breakbeate predstavilo v kombinaciji s klasičnimi indijskimi glasbili.

Toliko zgodovinskega pouka. Asian Dub Foundation (ADF) do neke mere prihajajo s scene, ki se imenuje 'asian underground', po drugi strani pa se hočejo od nje čim bolj oddaljiti, kakor pravijo, predvsem zato, da bi ušli natančnejšim in stereotipnim definicijam. To počnejo tako po glasbeni plati, kot tudi s sporočili, ki jih prinaša glasba. S smetano azijske scene so sicer družno remiksali dela preminulega Nusrata Fateha Alija Khana, a to je poleg prijateljstva in skupnega azijskega izvora tudi edina skupna točka, ki jo ADF premorejo s krogom, ki se je nabral okoli Talvina Singha in njegovega kluba Anokha. Razlika se pokaže predvsem na ideološki ravni in pri pripravljenosti, ki jo ADF kažejo pri obveščanju javnosti o problemih azijskih manjšin in manjšin v Angliji na sploh.

ADF prakticirajo mešanico jungla, duba, hip hopa, kitarske glasbe in indijske godbe, to je seveda rezultat raznovrstnih vplivov, s katerimi je pet članov ADF odraščalo v multikulturnem Londonu. Skupino sestavljajo Aniruddha Das (Dr. Das), John Pandit (Pandit G), Deeder Zaman (Master D), Steve Chandra Savale (Chandrasonic) in Sanjay Tailor (Sun-J). Njihova pot se je začela pri projektu Community Music, ki ga je ustanovil jazzovski bobnar Jon Stephens; ADF so mu pozneje posvetili zadnji komad drugega albuma, RAFI's Revenge. Dr. Das je bil v projekt Community Music, ki mladino uči ravnanja z glasbenimi instrumenti, samplerji, sekvencerji, ritem mašinami in drugim vpleten kot učitelj, tutor. Med učenci se je v vzhodnem Londonu znašel tudi Master D z idejo o sodelovanju. Rezultat je bil sound system, pridružil se je še DJ Pandit G, kot skupina pa so ADF začeli delovati šele leta 1994, ko sta se obstoječi trojici pridružila Chandrasonic in Sun-J. Prvo pravo priložnost so ADF dobili pri azijsko obarvani založbi Nation po tem, ko so jim poslali demo posnetek. Rezultat je bil EP Conscious in vrsta nastopov s skupino Transglobal Underground, ki je prav tako snemala za založbo Nation. Leta 1995 je sledil EP Rebel Warior, kmalu za tem pa še prvi album z naslovom Facts And Fictions, ki je bil pri angleški publiki skoraj v celoti spregledan. Edina založba, ki je še pokazala zanimanje za skupino in njene korenine v breakbeatniških eksprimentih, je bila junglistična SOUR (Sounds Of The Underground Records), ki je ADF uvrstila na eno od kompilacij, ki je portretirala rezultate projekta Community Music. ADF so se tako znašli v družbi s tech step in hardstep drum'n'bass producenti, kot je na primer DJ Trace.

Ker so bili Angleži do novega hibrida ideološko nabite jungle godbe in kitarske glasbe precej hladni, so ADF publiko našli v Franciji, kjer je izšel tudi njihov drugi album R.A.F.I. (Real Areas For Investigation), ki ga je izdala založba Virgin France. Angleže so ADF ogreli šele po tem, ko so leta 1997 začeli nastopati s skupino Primal Scream. To jim je končno prineslo navdušenje kritikov in nenazadnje tudi priznanje, da so najboljši 'live act' na otoku. Album Real Areas For Investigation je leta 1997 ponovno izdala založba London/Full Frequency Range Records, le da so ADF ime spremenili v RAFI's Revenge. Povpraševanje po ADF je hitro naraščalo, predvsem so postali zanimivi njihovi vsestranski živi nastopi, ki so jih pripeljali do tega, da so na turneji spremljali celo skupino Beastie Boys. ADF je ena od tistih skupin, ki so zmožne klubsko kulturo pripeljati na oder, ji dodati 'živa' glasbila in publiki obenem vcepiti družbenokritične ideje. Tako se ne omejujejo samo na specifično publiko, ampak brez posebnih težav na enem mestu združijo rockovsko publiko in jungliste. Takšni ostajajo ADF tudi na tretjem albumu, ki se precej nostalgično imenuje Community Music in izide konec marca. Sicer pa vam bo več o tem in nasploh o skupini izdal intervju, ki smo ga z ADF naredili pred ljubljanskim koncertom, kjer so kot predskupina nastopali skupaj z Rage Against The Machine. Naša sogovornika sta bila Chandrasonic (C) in Sun-J (S).

Kaj se trenutno dogaja z ADF?

S: Sedaj smo na turneji z Rage Against The Machine, veliko delamo za promocijo, kmalu bo izšel tudi naš novi album, ki je v veliki meri že pripravljen za tiskanje in seveda za prodajo in poslušanje.

Prihajate iz junglističnega ozadja, ki pa ni ravno politično aktivno in zavedno?

C: Jungle je bil za nas vse zelo pomemben. Kot vsak zvok se je tudi jungle rodil v neki točno določeni družbi in je zvok, ki je močan, napreden in vznemirljiv. Ko je prvič prišel ven, je bil jungle radikalen, zagotovo je glasba mestnih središč. Sicer pa je zvok obenem že sporočilo. Če je tvoja glasba dolgočasna, potem iz stvari ni nič, tudi če imaš še ne vem kako radikalna besedila.

Potem dajete in zamešate v glasbo vse, od jungla, hiphoperskega in ragga rimanja do duba, indijske glasbe ...?

C: Nikoli ne rečemo, da smo indy skupina ali pa drum'n'bass izvajalci. Igrali smo v klubih, po festivalih, povsod.

Na začetku ste nastopili celo pred pravoverno, hardcore junglistično publiko. Kako so vas sprejeli, kljub temu da uporabljate prave instrumente?

C V resnici smo pred pravo junglistično publiko igrali le enkrat. To je bilo v parku Finsbury in bilo je bleščeče. Takrat smo res naredili dober žur. Drugače pa smo jim bili vsaj na tem dogodku zelo všeč. Seveda pa ne moreš soditi tako hitro, po enem samem nastopu.

Kako se stvari odvijajo na tej turneji?

S: Kdaj je malo težko za nas, ker nas vsi ne poznajo, še posebej, če so res veliki privrženci Rage Against The Machine. Kdaj vidiš, da je publiki všeč, kar počnemo, a jim je zelo težko to priznati in pokazati. Sicer pa igramo le po 45 minut. Ko igramo naše lastne koncerte, nastopi trajajo kakšno uro in pol.

In kdaj vas bomo lahko videli na samostojnih koncertih, na samostojni turneji?

S: Naš časovni plan je takle: čez kakšen dober teden končamo z Rage Against The Machine, potem gremo nazaj v London. Kakšen mesec si bomo vzeli prosto, verjetno bomo sestavili naš studio, nato pa bomo spet nazaj na cesti z lastno turnejo, ki bo šla čez Nemčijo, Francijo ...

Kaj pa Amerika?

C: Tudi tam smo že bili, ko smo igrali z Beastie Boys. Na žalost pa v Ameriki nismo našli dovolj kompetentne ali pa dovolj odzivne založbe, tako da so bili odzivi mešani. Igrali sicer smo, naš album pa v Ameriki sploh ni bil izdan. Ljudje so nam govorili, kako všeč jim je naša glasba, vendar pa je bilo glavno vprašanje o tem, kje lahko kupijo naš album.

Prej si omenjal sestavljanje studia. Kaj še vedno nimate lastnega?

S: Ne, saj imamo majhen studio. Smo pač skupina, ki uporablja zelo minimalno tehnologijo.

C: Temu bi lahko rekli 'shit' tehnologija. Že več let uporabljamo le Cubase na Atariju, sampler in mešalko. Šele pred kratkim smo kupili zares močan PC, a se vsi skupaj še navajamo nanj. Ampak tudi z njim smo naredili že nekaj stvari, med drugim tudi komad za film Godzilla. Saj veš, o tisti japonski pošasti. Ampak sedaj imamo več denarja in lahko sestavimo skupaj boljši studio, ki ga bomo uporabljali tudi za demo posnetke z delavnic in podobne stvari.

Ko smo že ravno pri tem, povejta mi kaj o glasbenih delavnicah, ki jih organizira skupina?

C: Imenuje se ADF Education in je spet zelo minimalistično naravnana, vsaj kar se tiče opreme. Imamo tutorje, učitelje, ki učijo mladoletne o glasbeni tehnologiji, o različnih tehnikah, tako da lahko sami pišejo besedila in delajo komade. Eden od rezultatov naše delavnice je odlična skupina Invasion, ki jo sestavlja pet mladih, ki pišejo zavedna besedila. So raperji, prihajajo naravnost z ulice in delajo zelo dobro glasbo. Dali smo jim tudi priložnost, da so kot otvoritvena skupina nastopali v londonski Astorii, poleg tega pa na turneji spremljajo Primal Scream.

S: Glavno je, da daš mladim priložnost.

Samo azijskim?

S: Ne samo azijskim, ampak vsem, ki niso imeli priložnosti ali sredstev. Na koncu dobiš skupino otrok z območja, kjer stanuje nižji sloj, tako rekoč iz getoiziranega območja, in jim daš priložnost, da se svobodno izražajo in ustvarjajo glasbo. Tako se najde zelo veliko talentov.

Koliko je vam pomagala Community Music in ali ste bili že pred ADF v kakšnih skupinah?

S: Seveda smo bili pred ADF vpleteni v skupine in različne sound systeme. Naš MC, Deeder, in njegov brat Sam, ki sedaj producira pod imenom State Of Bengal, sta bila v sound systemu Joi Banghra. Didžejali so mešanico elektronske in azijske glasbe.

C: Jaz sem prvi koncert odigral pri skupini Orbital, pred kakšnimi desetimi leti. Bilo je neke vrste improviziranje z elektronskimi napravami, v živo programiranimi ritem mašinami in z basom ter kitaro. Na začetku devetdesetih se je v Londonu dogajalo veliko podobnih stvari, temeljile so na improvizaciji, eksperimentiranju in so potekale v živo.

Kako se povezujete z azijskim podzemljem, Anokho ...?

C: Bili smo v Anokhi, poznamo Talvina Singha ..., po drugi strani poznamo tudi ljudi, kot so Audio Active v Tokiu in različne skupine v Franciji.

S: Mislim, da je bil izraz azijski (asian) underground produkt glasbenih založb, da bi nas lahko opisale in prodale več albumov.

Vsi albumi, ki so se pojavili pod tem nazivom, niso bili tako dobri, kot bi pričakovali. Osebno nisem pričakoval toliko kiča, ampak več bolj iskrene glasbene mešanice.

C: To je zelo zanimiv in pogumen komentar, ki ga ne izreče veliko ljudi. Običajno rečejo, da je to indijski ali pa azijski 'vibe', a to na koncu ni res. Seveda se lahko vprašamo, koliko res dobrih albumov je bilo izdanih pod imenom azijskega undergrounda. Kar se mene tiče, so vse stvari, ki jih naredi State Of Bengal, fenomenalne, drugi producenti pa so največkrat res samo povprečni.

Mogoče pa tudi State Of Bengal manjka ideologija, ki jo imate vi?

C: Niti ne. Mislim, da je on zelo osveščen, to tudi odkrito pokaže. Ni nujno, da moraš vse povedati prav z besedili. To delamo mi, ker smo pač taki in to radi delamo.

Kako ste prišli v stik z Atari Teenage Riot in skupaj izdali sedempalčni EP? Zdi se mi, da delujete na enaki valovni dolžini.

S: Tisti EP in vse okoli njega je v celoti produkt našega managmenta. Glede skupnih potez in valovne dolžine pa je odgovor ja in ne. Vsaj glasbeno se popolnoma razlikujemo.

C: Kolikor jaz vem, se ATR ne ukvarjajo z glasbenimi delavnicami in so načeloma visoko razredni izvajalci, ki zelo radi vidijo, da je vsa pozornost usmerjena k njim. Ko smo igrali skupaj na nekem festivalu v Španiji, se je njihov vodja do kraja slekel in začel vpiti fuck you, fuck you ... To ni tisto, kar bi lahko naredili mi. Nismo majhni otroci, ampak poskušamo o stvareh razmišljati kot odrasli.

Kaj pričakujete od novega albuma?

S: Najbolj pričakujemo, da ga bodo ljudje kupili.

Ali ima isti zvok kot Rafi's Revenge?

S: Sploh ne, stvari so se razvile. Na albumu imamo na primer instrumentalne komade, ki so dolgi tudi po osem minut, naredili smo tudi nekaj sodelovanj. Od indijskih glasbil pa že dolgo časa največ uporabljamo tele stvari (pokaže na majhne škatle, ki so nekakšni semplerji indijskega izvora, le da so posneti zvoki tradicionalnih indijskih instrumentov v njih že shranjeni).

C: Po svoje bi rekel, da je Community Music mešanica prvega in drugega albuma. So stvari na prvem albumu, h katerim smo se vrnili. Rafi's Revenge je bil veliko trši album, veliko intenzivnejši in bolj nabit, medtem ko je imel Facts And Fictions lahkotnejše, bolj dubovske momente.

Poleg tega bodo lahko novi album kupili vsi.

C: Ja, prvič v naši karieri se bo zgodilo, da bodo vsi na enkrat dobili naš album.

Kako je delati za večjo založbo?

C: Nikakor ni lažje kot prej, saj imaš težave na drugih ravneh. Poskušajo nam sicer povedati, kaj naj delamo, saj imajo večino časa o vsem napačne predstave. Vendar nam ni treba delati kompromisov, saj delamo stvari po svoje. Ne govorijo nam na primer, da ne smemo biti politični, ker mi pač smo. Problemi pridejo z vprašanji kompetence in koncentracije.

Jure Matičič