Avstralija

Avstralsko rockovsko dogajanje

"Avstralija je bila znana kot Meka punk rocka. Vse skupaj se je začelo v sedemdesetih in nadaljevalo v osemdesetih z bendi, kot so na primer Bored!. Avstralski punk rock bendi so vplivali na skupine, kot so Hellacopters in podobne. V devetdesetih ni bilo več veliko založb, ki bi izdajale rokenrol in punk. No, zdi se, da se danes razmere zopet izboljšujejo, mislim pa, da bo prihodnost pripadala postrockovski sceni, ki je za zdaj najmočnejša v Melbournu. Ta scena je trenutno bolj zdrava od katere koli druge v Avstraliji."[1]

Tako pravi Scott Campbell, eden izmed ključnih ljudi največje med majhnimi avstralskimi neodvisnimi založbami, Augogo iz Melbourna. Kaj imajo o avstralskem punk rocku povedati Hellacopters, ste lahko prebrali v prejšnji številki Muske, kaj pa se trenutno dogaja na peti celini, od koder žal še vedno prihaja premalo vesti ali pa do nas pridejo precej pozno, boste lahko izvedeli v tej in v naslednji številki. Tokrat pozornost posvečamo tistim segmentom sodobnega avstralskega glasbenega dogajanja, ki so krepko navezani na domačo rockovsko tradicijo in zapuščino, naslednjič pa bo beseda tekla o novih tokovih v avstralski glasbeni produkciji, ki tečejo vzporedno s svetovnimi postrockovskimi, avantrockovskimi in drugimi v prihodnost usmerjenimi glasbenimi tokovi.

Avstralija, podobno kot Amerika, ljubi rokenrol. Slišiš ga malodane na vsaki radijski postaji, na ulicah in na vaških zabavah. Kako pomemben del kulture je tudi neodvisna glasbena scena[2], pove že dejstvo, da si lahko celo v Arts Centru, v narodni galeriji v Melbournu, ogledate kaj takega, kot je razstava koncertnih fotografij lokalnih neodvisnih skupin. To je skorajda tako, kot da bi gledal fotografije kakšnih Dicky B. Hardy v naši narodni galeriji - tega si tudi vi verjetno ne morete predstavljati, a ne!?! Neodvisna scena, ki ima korenine v sedemdesetih in v bendih, kot so The Saints, Radio Birdman, X, Victims, Go Betweens, Hoodoo Gurus in mnogi drugi, se še danes otepa s podobnimi težavami, kot so jih imele avstralske skupine, ki so se denimo spravile na turnejo, že v preteklosti. Velika mesta, ki so središča kulturnega dogajanja, so med sabo oddaljena na tisoče kilometrov, dogajanje je koncentrirano praviloma le v teh najbolj poseljenih žepih. Ko se domač ali pa tuj bend spravi na turnejo, lahko igra v Sydneyju, Melbournu in Brisbanu, kam drugam se skorajda ne splača odpraviti. Še večji stroški so povezani s turnejami čez lužo. Bendi, ki za sabo nimajo nobene glasbene mašinerije, ki bi te stroške krila, se na turnejo odpravijo z lastnimi prihranki. V najboljšem primeru so po njej v minusu le za nekaj sto dolarjev.

Domači ljubitelji dobre muzike zato toliko bolj hodijo gledat lokalne bende. Za to, da je lokalna scena tako zdrava, kot je, imajo velike zasluge predvsem neodvisne radijske postaje, katerih politika glede glasbe, ki se vrti na njihovih valovih, je odločna: v programu se mora zvrteti vsaj trideset odstotkov domače muzike ali več. Podpirajo koncerte neodvisnega značaja, vsaka postaja specifično zaznamuje podtalno dogajanje v svojem mestu. Tipičen primer, kaj se zgodi, če mesto nima radijske postaje, kjer bi se vrtela domača muzika, je Sydney. Razen tehno gibanja se tam ne dogaja kaj dosti. Zdi se, da so rokerji pobegnili iz mesta, založniki tarnajo in jokajo za starimi dobrimi časi ter zapirajo trgovine. Taka usoda je doletela Red Eye in Waterfront, založbi in trgovini s ploščami, ki sta pomembno zaznamovali dogajanje v osemdesetih. Ravno nasprotno je v Melbournu, kjer delujeta kar dve neodvisni radijski postaji (3RRR in PBS). Dogajanje v mestu kar vre, dobro muziko lahko slišiš skorajda za vsakim vogalom, definitivno pa ne pretiravam, če trdim, da je Melbourne glasbena prestolnica Avstralije. "V Melbournu deluje tesno povezana mreža neodvisnih trgovin s ploščami, klubov ter radijskih postaj, vsi si medsebojno pomagamo in podpiramo. Ta povezanost izhaja še iz šestdesetih, tukaj ljudje preprosto ljubijo muziko," pravi Scott. V Melbourne se zaradi najboljših razmer za delo in koncertiranje selijo glasbeniki iz drugih koncev Avstralije in celo z Nove Zelandije. A tudi to ni nobeno naključje: mesto, ki pooseblja sozvočje različnih okusov in slogov, ima za sabo bogato koncertno tradicijo. Ljudje hodijo na nastope znanih in neznanih skupin ter z zanimanjem spremljajo to, kar se dogaja na odru.

Z roko v roki s tradicijo

Augogo je bila poleg Dog Meat, Citadel, Phantom, Missing Link ter prej omenjenih založb Red Eye in Waterfront že od konca sedemdesetih nosilna neodvisna hiša avstralskega rokenrola. Kljub spremembam ostaja zvesta tradiciji, sloves punk rock založbe pa je v zadnjih letih upravičevala z licenčnimi izdajami in izdajami avstralskih bendov, kot so The Meanies, Onyas, Magic Dirt, Warped in Asteroid B-612; trenutno so pri njej od domačih bendov samo še Snout, ki bodo zaradi vse večje priljubljenosti po besedah Scotta Campbela iz Augogo kmalu šli k večji založbi. Položaj neodvisnih založb se je po letu 1992 in uspehu Nirvane tako spremenil, da je danes popolnoma neodvisnih le še nekaj majhnih založb, druge pa so se znašle pod okriljem velikih. Augogo samostojnost brezkompromisno ohranja, pravzaprav so ena redkih založb, ki nimajo distribucije pri velikih založbah. "Tudi nas so velike založbe zasipale s ponudbami, hotele so nas distribuirati, a mi tega enostavno nismo hoteli. Precej založb, ki so včasih tukaj veliko pomenile, je naredilo ta korak in so zdaj do vratu zadolžene. Velikih glasba enostavno ne zanima." Denarja za to, da bi bende “furali” po vsej Avstraliji ni, zato si jih trenutno tudi ne morejo privoščiti, a to ne pomeni, da založba ne dela nič. "Večini bendov, ki so trenutno pri založbi, založimo samo eno ploščo. Delamo stvari, kot so Bantam Rooster, Squit Boy iz Amerike ali pa Dirt Bombs iz Chicaga. Izdamo jim ploščo in potem vidimo, kako bo šla. Čeprav skorajda nimamo več domačih bendov, imamo z njimi še vedno tesne stike, jim pomagamo. Še vedno je njihov menedžment v naših rokah in s tem je kar veliko dela."

Da je Augogo ohranil samostojnost in da mu je uspelo preživeti, gre zasluga dobremu katalogu starejših in novejših licenčnih izdaj in prodaji po pošti ter odlični trgovini v centru Melbourna, kjer se za fene punk rocka in druge sladokusce podtalne muzike najdejo izvrstne poslastice. Vsake toliko časa v podporo avstralskim bendom še vedno izdajajo kompilacije ter s prodajo produkcije malih založb podpirajo lokalno sceno. Onyas, ki smo jih kot goste pri nas lahko gledali na Novem Rocku 98', bodo tako namesto pri Augogo novo ploščo izdali v samozaložbi, za trg čez lužo pa pri teksaški založbi Man's Ruin. Warped, punk rock trio iz Geelonga, ki je na sceni že kakih deset let, se je okrepil z novim basistom. Z bombastičnimi živimi nastopi, s pozo, ki so jo pobrali Supersuckersom, in z neusmiljenim nažiganjem so si "prešvicane rockovske zveri" še utrdile položaj fantastične koncertne atrakcije, po plošči in EP-ju pa se pripravljajo za snemanje nove in sanjajo o turneji po Evropi. Magic Dirt, še en "nekdanji" bend z Augogo, so preturali tako Ameriko kot Veliko Britanijo, podpisali pa so tudi pogodbo z veliko založbo in si ustrezno že priborili položaj v mainstreamu.

Eden najplodnejših in za Avstralsko rockovsko sceno pomembnih malih založnikov, ki jih podpira Augogo, pa je Corduroy. Vsi avstralski bendi, ki izdajajo vinilne single ali vinilne longplejke slejkoprej pridejo do njega. Založba in "detektivska agencija" Corduroy (takšen je njen uradni naziv) je štartala z delom potem, ko so velike založbe začele prodajati stroje za tiskanje vinila. Nick, šef trgovine in obenem vodja benda Breadmakers, jih je iz bojazni pred tem, da bi vinil izginil iz Avstralije, odkupil in posel začel opravljati sam. Corduroy je končno ostal tudi edina tiskarna vinila v Avstraliji in v okolici. Naročila dobivajo tudi z Japonskega in Nove Zelandije, in ker se poleg tiskanja plošč ukvarjajo še z založništvom in imajo zelo odprto programsko politiko, poleg domačih izvajalcev izdajajo tudi bende, ki prihajajo od drugod. Krijejo jim stroške tiskanja in se brez posrednikov dogovarjajo za distribucijo po Avstraliji. V Corduroyevem katalogu se tako poleg domačih bendov recimo znajdejo tudi švedski instrumentalni surferji Daytonas in španski garažni rokerji Dr. Explosion. Avstralski bendi pri Corduroyu črpajo iz zgodovine rokenrola in rhythm and bluesa, garažnega punka iz šestdesetih. The Breadmakers dosledno sledijo tej tradiciji - z vso naivno ikonografijo vred - ter so ena izmed redkih majhnih neodvisnih avstralskih skupin, ki jim je uspelo prekrižariti Ameriko in Evropo. Puritans, Daily Planets, Bo-Weevils, Hekawis, T-Bones, Saucermen, Hydes, Crusaiders so samo potrditev usmeritve založbe, ki poleg novih bendov tiska neizdane posnetke legendarnih avstralskih garažnih skupin s konca šestdesetih ter z začetka sedemdesetih (ponatisnili so velik del glasbene zapuščine benda Missing Links, surferskih frikov iz Melbourna Shindiggers) in čudne kompilacije, kot je denimo plošča Standing in the Shadows, s coverji Rolling Stonesov, na kateri se poleg avstralskih najdejo bendi z vseh koncev sveta: od Chesterfield Kings in Fu Manchu do Headcoatees. Največji adut založbe in pravo odkritje pa so domačini Luxedo. Muzika z njihovega prvenca izpred dveh let, Beauty Queen, je udaren in razgiban glasbeni izdelek, ki ne more skriti vplivov sodobnega avstralskega in svetovnega glasbenega dogajanja. Kvartetu načelujeta karizmatični kitarist in pevec Tom Carlyon ter čutna violinistka Emilie Martin. Luxedo združujejo liričnost avstralskih sodobnikov Dirty Three ter udarnost, ki se zgleduje po newyorškem podzemnem dogajanju in bendih Chrome Cranks ter Jon Spencer Blues Explosion. Po zadnjih vesteh je zunaj že njihova druga plošča, bendu pa priljubljenost samo raste.

Iz hiše v melbournskem predmestju Highett, kjer ima sedež Corduroy, pa izvira še kopica majhnih založb, katerih lastniki so zaposleni pri Corduroyu. Ko so prišli na razgovor za delo, je bil eden izmed pogojev tudi ta, da naj bi začeli delati še svoje stvari - popusti pri tisku plošč in ovitkov so bili zadostna vzpodbuda. Tako sta nastali Humble Records in Chapter Music, gotovo daleč najuspešnejša majhna založba iz te lope pa je tista, ki jo ima v rokah Craig Bailey in se ji reče Stolen Records. Medtem ko Corduroy prisega na garažo šestdesetih, so pri Stolen Records svoje mesto dobili bolj nažagani kitarski bendi. Craig, ki je obenem tudi bobnar punk rock kvarteta The Spoilers, manično izdaja take stvari, kot je denimo plošča My Life's a Mess iz hardcorovske faze kitarista Micka Turnerja in njegovega benda Sick Things ali pa nova plošča legendarnega scum punk benda iz Adelaide, z zgovornim imenom Blood Suckin Freaks, pred kratkim pa je pri Stolen Records izšla še zadnja plošča Špancev Los Ass Draggers. Zaščitni znak založbe nosi tudi plošča stone rockerjev Dern Rutlidge.

No, psihedelija v stilu Kyuss in zgodnjih Monster Magnet je doma tudi v Brisbanu, od koder prihajajo Rollerball, že uveljavljeni dolgolasci, ki pa kljub izkušnjam in daljšemu stažu po prepričljivosti zaostajajo za trojico z imenom System 13. Ta, sicer še mlečnozobi, a na odru hudo čekanasti bend čaka na izid EP-ja pri evropski založbi Dare Devil. Ravno Brisbane, mesto, kamor so ob naselitvi Avstralije poslali najhujše kaznjence, je noro na hard core. "Ogromno je mladih bendov, ki jih je sicer kar malo hecno videti, sestavljajo pa svojo sceno. Sami si organizirajo koncerte in vse, kar je povezano s tem. Toliko energije, kot je je v Brisbanu prisotno sedaj, nisem začutil že od osemdesetih naprej," pravi Lance Sinclair, član benda John Lee Spider, o katerem boste več zvedeli v naslednji številki Muske. Razmere za bende so v mestu, kjer se je avstralsko punkrockovsko gibanje začelo s Saintsi, najtežje. Pošteno se je treba boriti za nastope in za pozornost publike, ki je neznani bend ne zanima kaj preveč. No, dogodek, ki ga enkrat na leto organizira radijska postaja 4zzz, je gotovo izjema. Na odru festivala, ki ga pripravljajo vsak oktober, se predstavlja kopica neuveljavljenih skupin, ki kasneje mesto najdejo na tudi kompilacijskem CD-ju 4zzz. Skupina, ki definitivno ne pušča hladnega vtisa, so 6Ft Hick, country punk rock bend, z dvema vročima pevcema, ki med akcijo niti za trenutek ne dasta dihati. Tim Hemensley, basist živih legend Powder Monkeys, ima brisbanske 6Ft Hick celo za najboljši avstralski rokenrol bend ta hip. Izdanih posnetkov še nimajo, bomo pa o njih gotovo še kaj slišali.

O bendih, ki so pošteno zaznamovali preteklo dogajanje na avstralski sceni in se po njej potikajo še danes, bi lahko rekli, da se delijo na take, ki se vsake toliko še pojavijo ter pokažejo mladcem, kako se igra pravi rokenrol, in na take, ki jim je zadosti životarjenja in bi na stara leta radi že končno kaj zaslužili. Med prve spadajo denimo odlični Powder Monkeysin Bored!, ki so pred slabim mesecem po dolgem času zopet nastopili ter odpihnili kakršne koli pomisleke v zvezi z dolgo odsotnostjo. Tudi Cosmic Psychos se pojavijo le vsake toliko časa, a feni gredo lahko bobnarja menda gledat kar v njegov na novo odprti bar v melbournskem Collingwodu. Rowland S. Howard se je zopet pojavil na trgu z odlično ploščo Teenage Snuff film, Dirty Three naj bi te dni izdali novo. No, in potem je tukaj druga skupina glasbenikov. Kim Salmon si je omislil spremljevalno skupino The Business, prepeva pa prav boleče osladne popevčice, ki so jih stari feni na sydneyjskem koncertu kar izžvižgali. Tex Perkins, nekoč Kimov kolega v bendu Beasts of Burbon, je s Cruel Sea prav tako posnel skorajda pop izdelek in nastopa v klubih, kjer je treba za vstopnico plačati kar pošteno visok znesek; klobuk so nastavili tudi Died Pretty, ki se smehljajo prav iz vsake glasbene revije.

Ker v Avstralijo nove muzike in trendi praviloma še vedno prihajajo z zamudo, se tam dogaja pravi bum melodičnih punk rock bendov, ki so začeli drugače kot denimo Magic Dirt ali Hard Ons: nastali so kot rezultat marketinških raziskav, ne pa kot nasledniki tradicije, in prinašajo lepe denarce. Imena Greenspoon, Whitlams in Jebediah tukaj ne povedo kaj dosti, v Avstraliji pa so ti bendi prave zvezde, njihovi zvoki odmevajo od vsepovsod.

Zadnje vesti, ki so pricurljale po elektronski pošti iz dežele kengurujev, pravijo, da so temperature v Melbournu narasle na 40 stopinj Celzija in da večina ljudi oživi šele zvečer. Pred nedavnim si je bilo v nekem baru moč ogledati tudi Micka Turnerja, kitarista Dirty Three, ki je v spremljavi violinistke in še enega kitarista odigral solo nastop. V nabito polnem klubu se je nabralo občinstvo, ki omogoča razcvet druge scene. Mick je nastopal ob Davu Paju, ki ga poznamo po igranju v bendih Tortoise in Slint, skupin, ki sta odločilno zaznamovali razcvet drugačne, od tradicije nekoliko odmaknjene scene; a o tem bo beseda tekla naslednjič.

Alenka Veler

[1] Vsi citati so plod pogovorov z lanskoletnega decembrskega popotovanja po Avstraliji.

[2] O sceni in bogati tradiciji avstralskega neodvisnega gibanja od konca sedemdesetih naprej se je v knjigi Stranded, The Secret History of Australian Independent Music 1977-1991 (Pan Macmillan Australia, 1996) na široko razpisal Clinton Walker, glasbeni publicist in pomemben udeleženec razcveta avstralske neodvisne scene.