Biofonograf

Uvod v glasbeno Jabolko

V svojih prispevkih za pričujočo revijo smo se že večkrat – roko na srce: morda le preimplicitno – poubadali z demistifikacijo newyorške scene. Tokratne ugotovitve prihajajo z nedavnega, nadvse plodnega obiska NYC. In da ne bo nesporazuma: Vaš pisec si kljub širjavam, ki bi še tako rade zračile njegovo strast do godb, iz razumljivih intimnih godbenih vzrokov, torej hočeš-nočeš ne more privoščiti kaj drugega kot intenzivno poročanje z (geografsko rečeno) Dolnje vzhodne strani in gibanje po (avant)jazzovsko-novomuziško-improvizatorski družbi z občasnimi ekskurzi h klubskim jezdecem po ploščah, na poučen ulični sprehod po Bronxu in tragično vohljanje po nekaj starodavnih, docela renomiranih jazzovskih klubih v Uptownu. Upajmo, da bodi dovolj že priznanje, po katerem se podpisani zaveda, da se v Največjem izmed Jabolk dogaja še precej-precej več od zapisanega. Za dopolnjeno demistifikacijo pa bo kljub temu nujnih kar nekaj biofonografskih nadaljevanj. Uvod vam streže z generalnim glasbeno-popotniškim napotkom.

Ne verjemite nikomur, ki vam pravi, da je NYC “grozno, odbijajoče, odtujeno, frustrirajoče” mesto: Če greste tja delat in živet za dalj časa, potem prav mogoče, zlasti če ne najdete dela, svojih ljubih koncev in kolikor-toliko ustrezne strehe nad glavo, sicer pa je bolje, za kratek čas svojo srednjeevropsko travmo pustiti doma. In da ne bo nesporazuma: Amerika je velikanski šit, kar pa je dobro, tisto je tam zares dobro – toliko bolje v NYC, ki sploh ni Amerika, čeprav se vam utegne pred imigracijskimi organi zazdeti nedostopna, hladna, vladarska in ohola. Če ga nimate kaj dosti pod palcem – kar je med vami, ki vas zanimajo godbe, kakršne je najti nativno samo v NYC, dovolj pogost pojav – si pravočasno oskrbite prenočišče. Znanec, znanka iz glasbenega sveta vam ga utegneta ponuditi še najlaže, kadar sta na evropski ali japonski turneji (najpogosteje marca, aprila – oktobra, novembra). Pazite, kajpada, da bo termin usklajen s poceni letalskimi vozovnicami: Swissair-Sabena sta do od Novega leta do 15. marca nudila karto za 55.000 SIT, pri čemer človek požre celo cinično obnašanje kravjih dekel, ki so jih direkt s hribovja nastavili za stevardese in ki vedo, kateri so tisti poceni sedeži tam zadaj in kako se do tamošnjih popotnikov obnašati. Pri še tako dobri prijateljici se pripravite za “skromen” prispevek tja do $150-200 na teden, kajti najemnine so pod županom Rudolphom “Giullianijem über Alles” tako strahotno narasle, da celo v svobodnjaškem, namešanem in razsutem spodnjem koncu Manhattna dosezajo $3.000 na mesec. Kdo bo to plačal? Ko boste v svojem ljubem klubu opolnoči srečali glasbenika, s katerim ste še pred pol leta tako sproščeno klepetali pri nas, se ne začudite njegovi utrujenosti in brezvoljnosti, zakaj morda je bil že na tretjem nastopu tisti večer. In noben ni bil plačan več ko $100 (toliko je namreč po sklepu Noise Syndicate, ki ga strastno vodi Marc Ribot, zajamčena tarifa za posameznika v bendu z manj ko šest muzikanti). Plus morda kje večerja za šankom in na hitro. Nam tako ljubih ameriških godb bi brez Evrope in Japonske sploh ne bilo pa pika. Village Voice je pred mesecem dni objavil pismo, v katerem bralec jadikuje, da za $900 mesečno že ne bo več živel v enosobni kleti med trumami podgan in hodil dve nadstropji više na stranišče, kjer voda ne pušča nič manj kot doli … Celo opevani in dokaj premožni John Zorn še zmerom, po 22 letih živi v svoji zabasani dvosobni luknji, v hiši, ki bi komot mogla biti sred Metelkove. Ima pa v nji enkratne sostanovalce: Anthony Coleman, Elliott Sharp, Hakim Bey, Charles Gayle …

Med pripravami se torej odpovejte hotelu: Najcenejši ta hip (preverjeno, in to dvakrat) je namreč Pioneer v Chinatownu; na čudovitem koncu stoji, na meji z Malo Italijo, in simpatično odčefukano osebje premore; res je vse to, in peš ste v desetih minutah tako v Knitting Factory kakor v Tonicu, a je v bistvu malo boljši hostel, niti zajtrka ne dobiš – tkim. bed and cofee, torej obarvana voda brbota tam spodaj za na dopoldansko pot. In koliko stane? Pažnja! Enoposteljna soba za dva pride $70 za noč, dvoposteljna za dva pa je že $85 – sam človek se komaj prebije s $50. Tako je s to rečjo. Če je res nuja – upajmo da za noč, dve, potem le poglejte na strani: http://www.travelbook.com/, http://www.express-res.com/ ali http://www.ny.com/hotels/, kjer so na voljo tudi “turistične” informacije a la Lonely Planet (le nabavite si ga v knjižni obliki, ali pa se zadovoljite s http://www.lonelyplanet.com/dest/nam/graphics/map-nycc.htmin tamkajšnjimi izvedenkami. Kar vam rabi drugega, je vnaprejšnje seznanjenje s kulturno-umetniško-socialnimi napotki za čas, ko boste tam; nahajate jih bodisi v Time-Outu http://www.timeoutny.com/ ali pa v Village Voice http://www.villagevoice.com/, ki je v mestu na voljo tudi brezplačno za vsakim voglom in v vsaki štacuni. Neposredno na prizorišča in k drugim koristnim informacijam pa vas še doma popeljeta že http://www.pauserecord.com/venues/NYC.html in http://www.webcom.com/~inotes/clubsny.html.

Ne verjemite torej nikomur, ki vam pravi, da je NYC “grozno, odbijajoče, odtujeno, frustrirajoče” mesto. Z vso odgovornostjo svoje – sicer čudaške, priznam – osebe zatrjujem, da je v njem splošen občutek precej varnejši in prijetnejši kakor, vzemimo, v kakšni Ljubljani, kjer venomer kdo leze vate, se preriva, nekam brezglavo hiti, krika neslane opazke, te posmehljivo gleda, na vsakem koraku stori vse, da ti vzame zasebnost, ponoči pa te še iz čista mira na gobec. V NYC te taksist ne bo posiljeval s prižganim radiom, v lokalih je slišati diskretno, prejkone weird music ali kreativen noise, ki ne zahteva celega človeka kakor bobneči Radio Salomon, ob pol treh zjutraj na metroju resda švigajo šizoti iz vagona v vagon, toda čezvse ljubko in neagresivno, Bronx pa je prava zakladnica na videz tuhtajočih, življenjsko izkušenih osebkov, ki ti takoj priskočijo na pomoč, če zamenjaš peron na postaji, da le malce obotavljivo gledaš naokrog. NYC je mirno mesto, kjer vsak opravlja svoje delo, če ga le ima, brezdomci so duhoviti in šarmantni in ljudje jim redoma nosijo ostanke pizz in vrečke z nepojedeno kitajsko hrano, da bi le ne bili preveč lačni. Nikjer ne piskajo GSM, japiji se ne nosijo kot tavelki tatemate, in če se kdo od njih postavi pred vrata na metroju, da zaustavlja tek stvari, ga ljudstvo zjebe, da se takojci umakne. V NYC boste lahko celo kadili, kadile – po navadi vas bodo poslali k šanku in še kdo se bo tam nahitroma pogovoril z vami, ne da bi vas hotel takoj dati dol ali vas moriti s svojo življenjsko zgodbo. Ko boste na podzemni lepi punci zrli v oči (kdo pravi, da se tam ljudje na javnih prevoznih sredstvih nikdar ne gledajo v oči?) se vam bo prav počasi nasmehnila, vam vrnila globok pogled in pomežiknila – nikar da bi se namrdnila in začela sprenevedati kakor, denimo, tukajle. Takšen je, ponavljam, NYC tistih idealnih štirinajst dni (morda pa še dlje, kdo bi vedel, kako različni smo si?), ko greste v klube pa po deset CDjev in pet knjig in še pri slednjih nihče ne zahteva, da jih kupite, saj si jih v Barnes and Noble sredi noči lahko na kupe znosite k poceni kavi in kolačku in listate in listate in si k temu podjetju zapisujete svoje lastne bizarnosti. In potem greste spat, trudni in srečni kakor tisti mimoidoči basist, ki ob pol štirih počasi in vztrajno rine pred seboj svoje glasbilo proti domu, in ko zjutraj popijete čaj ste že radostni na novi poti. Mimo že pride kdo, ki vam prav tako vesel vzkrikne v mimohoden pozdrav: “I wish you a nice day!”

Vse, kar potrebujete za tole glasbeno pot z nami, je nekaj dobre volje in nekaj denarja. Niti kartice ne – vsakdo ima rad tudi keš, nisem srečal človeka, ki bi ga ne maral. Potni list pa imejte ves čas s seboj, kajti dvoumni Giulliani, znani “pometač težav pod preprogo”, je zaostril klubska pravila: Kaj rado se vam utegne pripetiti, da vas pred vstopom v klub ali gostilno legitimirajo, češ ali imate več kot 21 let. Zadeva je prav resna, saj lahko čez noč zaprejo prostor, v katerem inšpektor ugotovi, da so stregli mlajšim. In nikar ne pijte alkohola v parku neomotanega v škrnicelj. Lahko končate v lisicah. To pa je v bistvu vse. Let's go: Knitting Factory, Tonic, Other Music, Downtown Music Gallery, Roulette, Kitchen, Fez, Village Vanguard, Sweet Basil, Noodletown, Pakistani Tea House … Veliko godbene in druge hrane nas čaka na tej poti.

Miha Zadnikar