Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jane Weber

Martin Carthy

Angleški trubadur

Martin Carthy je eden pomembnejših pevcev angleškega folka. Rodil se je leta 1941 v Hatfieldu, z glasbo pa se je začel ukvarjati leta 1956 v obdobju velike priljubljenosti skiffla in njegovega najpomembnejšega predstavnika Lonnieja Donegana. Začel se je potepati po londonskih krčmah in kavarnah, prisluhnil je vsakemu glasbeniku, ki ga je srečal, od vseh glasbil pa ga je najbolj pritegnila akustična kitara.

Ob koncu petdesetih let so v Anglijo prihajali ameriški pevci bluesa in folka. Britanskim glasbenikom in poslušalcem so predstavili nova glasbena obzorja, ameriške pesmi so tako prišle tudi v repertoarje britanskih trubadurjev. Martin Carthy pri tem ni bil izjema; prve vzornike je našel v ameriških kitaristih, kot so bili Big Bill Broonzy, Reverend Gary Davis in Elizabeth Cotten. Nekaj časa je bil celo pod vplivom starega countryja in je igral na bendžo. O tem, zgodnjem obdobju pravi: “Obdobje, ko sem prepeval tudi blues, je bilo prehodno in ni dolgo trajalo. Tedaj je bilo v Londonu veliko glasbenikov, ki jim je šlo to bolje od rok, zato sem se raje obrnil k britanski ljudski glasbi, in še danes mislim, da je bil ta korak pravilen. Naj blues pojejo Američani, saj je to njihova glasba. V ZDA sem pozneje slišal veliko glasbenikov in ugotovil, da pojejo blues zato, ker ga čutijo. Blues je v njihovih srcih.”

Razcvet klubov

Na začetku šestdesetih let se je začelo folklorno glasbeno prizorišče v Londonu, pa tudi v drugih večjih angleških mestih hitro razvijati. Vse več je bilo folklornih klubov in tudi glasbenikov, ki so se, podobno kot Carthy, naslanjali na britansko ljudsko glasbeno izročilo. Glasbena smer, ki se je je s sodobniki lotil Carthy, ni bila trgovsko uspešna in si je šele utirala pot in širila krog ljubiteljev. Carthy je nekatere ljudske pesmi pel brez spremljave, druge je poskusil zapeti ob kitari. Že zelo zgodaj je začel razvijati samosvoj in do tedaj neznan slog igranja na kitaro. Pravzaprav ni bil edini, ki je akustični kitari utiral pot v britansko ljudsko glasbo. Na Škotskem je ljudsko godčevstvo in umetnost igranja kitare združil glasbenik z imenom Archie Fisher, v Londonu pa je ljudske pesmi igral Davey Graham. Vendar so vsi trije ubrali slogovno različne smeri. Britanska ljudska pesem je približno leta 1962, podobno kot blues in jazz, že dosegla razmeroma velik krog poslušalcev in tudi pevcev je bilo iz dneva v dan več. Nekaj so prispevale radijske oddaje, v katerih so predvajali britanski folk, pa tudi razcvet klubske dejavnosti. Troubadur je bil tedaj najbolj znan londonski klub, v njem so prepevali najbolj znani ljudski pevci in seveda tudi takšni, ki so se šele lotevali obujanja ljudske glasbene tradicije. Carthy se je tedaj za krajši čas pridružil skupini Thameside Four in prvič profesionalno snemal.

Srečanje z Bobom Dylanom

Leta 1962 je kot gost londonske televizijske hiše BBC v Veliko Britanijo prišel tedaj še neznani Bob Dylan. Nadobudnež se je po televizijskem snemanju napotil v folklorne klube in Martin Carthy je postal eden njegovih znancev. “Nekoč sem prelistaval ameriško revijo za ljudsko pesem Sing Out! in videl njegovo sliko na naslovnici. Kakšen teden ali dva pozneje sem ga uzrl v klubu King and Queen. Vprašal sem ga, če je on Bob Dylan. ‘Yeah,’ je zabrundal in hotel nekam pobegniti. Vprašal sem, če bi hotel nastopiti. ‘Vprašaj me pozneje,’ je odgovoril. Tedaj ga nihče ni poznal, ko pa je odpel tri skladbe ali nekaj takšnega, je v trenutku navdušil navzoče. Brez dvoma je bil strašansko dober.” Poleg Dylana se je v tistih letih po angleških klubih potepal tudi Paul Simon, oba pa sta čez Atlantik ponesla številne tradicionalne skladbe, ki sta jih slišala v Angliji. Medtem ko je Bob Dylan nekatere balade iz repertoarja Martina Carthyja priredil in jim dal svoja besedila, je Paul Simon ubral lažjo pot. Všeč mu je bilo Carthyjevo prepevanje in kitarska spremljava ljudske pesmi Scarborough Fair. Carthy se spominja: “Paul Simon me je prosil, naj mu napišem besedilo te pesmi. Dopisal sem mu še zaporedje akordov, on pa je želel, naj ga naučim kar vse! ‘Daj no, boš že naredil priredbo iz tega,’ sem mu dejal, saj se mi je zdelo trapasto, da bi ga učil kar vsega. Šele pozneje, ko je to namesto mene storil nekdo drug, sem ugotovil, da je mislil resno. Saj veste, kako velik uspeh je imel s to skladbo.”

Prve plošče

Martin Carthy je šele leta 1965 izdal prvo samostojno ploščo, na njej pa so bile najuspešnejše skladbe, ki jih je v minulih letih prepeval po folklornih klubih. Istega leta se je začelo tudi daljše sodelovanje z violinistom in mandolinistom Davom Swarbrickom. Ob sodelovanju z Davom Swarbrickom je Martin Carthy še razširil variacije melodij, hkrati pa se je še bolj naslonil na tehniko petja, pri kateri kar najbolj izkorišča resonanco prsne votline in tako dobi tone, ki spominjajo na zvok zvona. Značilnost Carthyjevega kitarskega sloga je še danes eksperimentiranje z različnimi uglasitvami. Ker standardnih in še nekaterih, ki so bile britanskim folklornim kitaristom že znane, iz različnih vzrokov ni maral, je iskal alternative in poti k zanj primernejšim uglasitvam (kitarski slog Martina Carthyja nam zelo lepo opiše video Stefana Grossmana). Obenem je veliko pozornost posvečal tehnični plati igranja. Dosežki na tem področju so bili zanj pomembni, vendar pravi, da je pomembnejše obdobje v njegovem razvijanju kitarskega sloga nastopilo, ko ni več poslušal kitaristov, ampak je raje prisluhnil harmonikarjem, goslačem, dudašem in igralcem na piščali. S tem je začel ljudske plese prirejati za kitaro.

Nenavadni kitarski slog

Prirejanje skladb, ki so jih navadno igrali z drugimi glasbili, je Carthyju omogočilo, da se je dokopal do nevsakdanjega in izvirnega sloga igranja kitare. Ta je izjemno melodičen in tekoč, zelo pomemben v njegovem igranju pa je ritem. Po strunah udarja dokaj napadalno, mnogo večjo liričnost pa izpoveduje s petjem. O preigravanju in prepevanju ljudske glasbe Martin Carthy pove še marsikaj zanimivega: “Čeprav kdaj pa kdaj zaigram nekaj solističnih delov, nisem solistični kitarist. Igranje kitare imam za nekaj, kar je predvsem funkcionalno - v službi pesmi. V bistvu sploh ne delam priredb, kajti zna se zgoditi, da postane kitara preveč vsiljiva, in tedaj kitarsko spremljavo opustim in zapojem brez nje. Zgodba je najpomembnejša in moje delo je v prvi vrsti predstaviti pesem.” Carthy ima v repertoarju celo vrsto ljudskih balad, od katerih jih je zaradi dolžine le delček uspel zabeležiti tudi na številnih ploščah. Ko so Martina Carthyja vprašali za nasvet, kako s kitaro spremljati ljudsko pesem, je odgovoril: “Ker je poglavitna naloga pevca prenašati pesem naprej, je treba poiskati najbolj naravno pot za okrepitev pesmi. To pomeni, da je treba izločiti vse nepotrebno in odvečno, dokler ne ostane le naravni ovoj skladbe. Zato menim, da se je treba spremljanja lotiti čim bolj preprosto. Če te to vznemiri, potem ti je uspelo. Če pa moraš pri prepevanju pesmi početi še kaj drugega ali celo takšnega, kar nima zveze s pesmijo, potem na vse skupaj raje pozabi!”

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Martin Carthy: A Collection (Topic Records, 50 Stroud Green Road, London N4 3EF, United Kingdom)

Martin Carthy: The Collection (Green Linnet, 1993, Green Linnet Records, 43 Beaver Brook Road, Danbury, CT 06810, USA; www.grnlinnet.com)

Omenjeni izdaji sta samo uvod v zakladnico Martina Carthyja, čeprav zelo nazorno pokrivata več obdobij Carthyjeve kariere. Vsekakor morate prisluhniti tudi posnetkom skupine Watersons, s katero je od leta 1975, ko se je poročil s članico skupine Normo Waterson, veliko snemal in nastopal. Omeniti moramo, da sta kar dve izmed treh plošč, ki jih je Carthy posnel s skupino Watersons, prejeli ugledno priznanje glasbenega tednika Melody Maker kot folklorni plošči leta. Martin Carthy je pred leti celo nastopil pri nas, njegovo glasbo pa je našemu občinstvu prvi zelo obširno v ciklu oddaj za Radio Slovenija predstavil Drago Vovk; pred kratkim se je Carthyjeve zakladnice dotaknil tudi velik ljubitelj te glasbe Ernest Porenta.

Martin Carthy: British Fingerstyle Guitar (Stefan Grossman’s Guitar Workshop)

Ker Martin Carthy uporablja zelo nenavadne kitarske uglasitve, bo video prava šola za vse nadobudne kitariste, ki bi radi spoznali Carthyjeve kitarske ukane in sploh veliko kitarsko znanje. Carthy nam predstavi sedem najbolj značilnih pesmi iz repertoarja: Old Tom Of Oxford, The Siege Of Delhi, Seven Yellow Gypsies in druge. Večina skladb je v značilni Carthyjevi uglasitvi CGCDGA (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).