Muska Eseji

Češka protestna pesem

Pred desetimi leti, 17. novembra 1989, so se na Češkoslovaškem začele tako rekoč iz dneva v dan spreminjati politične razmere. Zgodila se je tako imenovana žametna revolucija. Ob koncu leta 1989 so se te razmere zelo hitro spreminjale tudi v drugih vzhodnoevropskih državah. Gre za tedne, marsikje tudi za dni. Medtem ko so se v nekaterih vzhodnoevropskih državah politične reforme začele že prej, se je razplet revolucionarnega desetletja na Češkoslovaškem, v Vzhodni Nemčiji, Romuniji in Bolgariji zgodil na hitro. Končala se je hladna vojna.

Pri teh spremembah so nemajhno vlogo gotovo odigrale takratne svetovne politične okoliščine. Ključen trenutek so bili zgodovinski sporazumi med dvema velesilama, Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Spomnimo se imen, kot so Mihail Gorbačov, George Bush, Helmut Kohl, Alexander Dubček, Václav Havel in drugi; posebej pa naj omenim še dvolično in – vsaj zame, Srednjeevropejca – čudno figuro Ronalda Reagana.

V ozadju teh burnih dni so svoje vloge pogosto odigrali tudi umetniki: od pouličnih kitaristov do neodvisnih alternativcev, ki so delovali v okviru večkrat prepovedanih scen ali pa tudi v uradnih institucijah. Umetnost je bila zadnje zatočišče za mnoge drugače misleče in istočasno edina možnost za ilegalno opozicijo.

Porevolucijsko dogajanje so zaznamovala mnoga razočaranja. Naj omenim le takratno enkratno revolucionarno razpoloženje v danes že nekdanji Češkoslovaški in današnjo izgubo takratnega navdušenja. V tem prispevku se bomo poskušali spomniti osrednjih izvajalcev tako imenovane protestne pesmi, ki je v marsičem označevala takratni in tudi kasnejši čas. Zahvaljujem se umetnikom, študentom in vsem, ki so takrat mislili dobro.

Razvoj neodvisne glasbene scene na Češkem in na tujem

Relativno dvigajoča se življenjska raven na Češkem po drugi svetovni vojni je omogočila nove možnosti kulturnega življenja. Čeprav jo je močno brzdala cenzura takratnega novega režima, se je razvila sicer nadzorovana, a po vseh kazalcih neodvisna glasbena scena. Nižala se je tudi povprečna starost ljubiteljev te glasbe. Popularna glasba se je tako v izvirni kot tudi spremenjeni podobi sčasoma začela širiti tudi na podeželje. Na podeželskih zabavah se je začela pojavljati najnovejša produkcija popularne glasbe, zahvaljujoč izboljšanju tehničnih možnosti in programu »približevanja podeželja mestu«.

Pomembni vplivi na češkoslovaško popularno glasbo so prihajali tudi iz tujine. Na eni strani gre za uvoz glasbe iz Sovjetske zveze, na drugi strani pa je k nam vse bolj prodirala glasba z Zahoda. Obe sta počasi vodili v oblikovanje polja najrazličnejših konfrontacij glede načina ustvarjanja in izvajanja popularne glasbe. Upoštevati je treba, da je bil uvoz glasbe iz Sovjetske zveze večinoma omejen na estradne skupine. Sovjetska estradna glasba je pri nas na Češkem preživela samo zato, ker so jo predvajali po radiu.

Seveda so potiskali v ospredje državno priznane izvajalce in glasbo, ki ni prinašala – če je le bilo mogoče – nič novega, naprednega in nevarnega. Ta glasba se je v množični pesmi, estradni glasbi, nekaterih jazzovskih slogih in drugih oblikah vse pogosteje pojavljala na radiu in televiziji, medtem ko je glasba bolj provokativne narave, tista, ki je bila neprikrito naklonjena Zahodu, in tista glasba, ki po mnenju oblasti ni prinašala nič »revolucionarnega« in »naprednega«, ostajala na obrobju in napol v ilegali.

Zanimivo je primerjati okoliščine nastanka in obstoja neodvisne glasbene scene na Češkem in na Zahodu. Zahodnjakom se ni bilo treba boriti, razen morda tistim z ekstremnimi političnimi usmeritvami, tako da preprosto niso čutili potrebe po protestu proti političnim sistemom.

Zahodne države so se v povojnem obdobju, razen izjem, uspešno stabilizirale in končale dobo napetosti in revolucij. Na Češkem se je prav takrat začelo obdobje, ki je bilo več kot idealno za svinčeno oblast. To je bilo obdobje, ko ni bilo mogoče protestirati, in to pogrešajo mladi ljudje, polni energije in volje. Mladi so se kmalu začeli boriti proti konformizmu, splošnim družbenim razmeram ali vsaj proti staršem. Prizadevali so se spremeniti, znebiti se zgledov staršev in spremeniti način življenja. Skratka, bili so se pripravljeni usmeriti kamorkoli, samo da bi pobegnili pred omejitvami časa.

V hlastanju po radikalnosti mladi ljudje pogosto pridejo v stik z različnimi ekstremističnimi organizacijami, ki za svoje neuspehe najpogosteje krivijo druge družbene ali etnične skupine in vse tiste, ki so kakorkoli drugačni. Iz tovrstnega nezadovoljstva izhajajo fašizem, antisemitizem in druge oblike ekstremizma.

Tudi ljudje na vzhodu so si prizadevali ubežati času, razmeram in družbi, čeprav zaradi povsem drugih razlogov. Prirojena mladeniška upornost je prepustila mesto politično motiviranemu uporništvu. Tega ni mogoče kakorkoli samoumevno posploševati, toda v bistvu je mogoče govoriti o naravni potrebi mladih, da so podpirali kakršnekoli razmere za delovanje opozicije.

Neodvisna glasbena scena na Češkem je ostajala v opoziciji takratni uradni glasbi, za nameček pa se je kazala kot edina možnost za izražanje nestrinjanja s političnim režimom.

Posebej po letu 1968 in po kasnejšem tako imenovanem obdobju »normalizacije« se je neodvisna glasbena scena na Češkem oblikovala v nekakšno opozicijo. Ta je z glasbo učinkovala in agitirala med mnogi oporečniki režima na celotnem ozemlju Češkoslovaške. Med temi oporečniki so bili tudi bodoči politiki.

Ni naključje, da sta se na Češkem že v sedemdesetih letih razvili rock in folk scena z nastajanjem in izdajanjem mnogih posnetkov ter z organizacijo polilegalnih koncertov in festivalov. Vse več je bilo tudi pesnikov, piscev besedil in skladateljev, ki so bili pisci in izvajalci pesmi v isti osebi. Tokovi folka in rocka so prinesli celo paleto pesnikov. Pisci pesmi so postali popularni tudi med študenti; igrali so ne le v klubih, temveč tudi na ulici in pod milim nebom.

Toda začetki so bili pogosto zelo težki: ni bilo mogoče vedno organizirati koncertov in tudi poslušalstva sprva ni bilo dovolj. Glasbeniki začetniki – ki so bili obenem pisci besedil ter pevci – so vse bolj privlačili mlade, ki so že bili vzgojeni ob angloameriškem beatu in folku.

Ko omenjamo folk, moramo upoštevati razliko med pojmovanjem zahodnega, v prvi vrsti angloameriškega folka, in češkim folkom. Folk angloameriške provenience je izhajal iz motivov posvetne ljudske pesmi, obenem je posnemal tudi urbano pesem in pri tem uporabljal sodobne izrazne prvine. Pomemben vpliv na razvoj folk pesmi na Zahodu so večinoma imeli ameriški zbiratelji ljudskih pesmi, na primer John Alan Lomax (1875-1948) in sin Alan Lomax (roj. 1915). Ti raziskovalci so izdali zbirke pesmi, kot so na primer Cowboy Songs and Other Frontier Ballads (1910), American Ballads and Folk Songs (1934) in Folk Songs U. S. A. (1947). Kasnejši folk pevec in zbiratelj ljudskih pesmi Pete Seeger (roj. 1919) je predeloval in aktualiziral nekatere izmed teh pesmi. V tem času je v Združenih državah Amerike vladal Franklin Theodore Roosevelt, in država je s štipendijami financirala raziskovalce in zbiratelje ljudskih pesmi ameriškega podeželja.

V drugi polovici tridesetih let so se pojavile prve folk zasedbe (Almanac Singers, 1940; The Weavers, 1948, itd.), mnoge izmed njih pa so kasneje, v obdobju hladne vojne, povsem izločili iz javnega kulturnega delovanja. Folk glasba se je začela širiti med gimnazijskimi dijaki ter študenti, in leta 1958 se je začel prvi folk festival na univerzi v Berkeleyju. Že leto kasneje se je zgodil prvi Newport Folk Festival. V šestdesetih letih sta v prvi vrsti Bob Dylan in Joan Baez dokončno razvila protestni značaj besedil teh pesmi. V sedemdesetih in osemdesetih letih se je folk pesem bolj povezovala z rockom kot z jazzom. Začele so se tudi brisati razlike med popularno in folk pesmijo.

Omeniti velja, da folk glasba s seboj prinaša tudi obujanje skoraj pozabljenih glasbil, kot so na primer mehanična avtoharfa, petstrunski banjo, kazu, steel kitara, razne vrste kitar in flavt, toda tudi dobro in različna, večinoma idiofonska, ljudska glasbila (pralna deska, drumljica, fujara, piščalke ...).

Folk gibanje v ZDA se je koncentriralo okoli časopisa People's Songs (kasneje Sing Out!). Med izvajalci starejše generacije so bili najpomembnejši Woodie Guthrie, Carl Sandburg in Josh White, kasneje pa je postala najpopularnejša skupina The Weavers. Med izvajalkami so prevladovale Cynthia Gooding, Susan Reed in Jean Ritchie. Med nadaljnjimi priljubljenimi skupinami so bile Kingston Trio, The Highwaymen, The Travellers, The Limeliters, Brothers Four in druge. Pozneje so začeli pesniki zapuščati ljudsko pesem in se lotili pisanja lastnih pesmi. Med njimi je treba najprej omeniti Boba Dylana, protestne pesmi so pisali in skladali tudi Judy Collins, Spider John Koerner, Phil Ochs, Buffy Sainte Marie in Tom Paxton. V Angliji so bili med glavnimi predstavniki folk pesmi predvsem duet Ewan McColl in Peggy Seeger, nadalje pa še Alex Campbell, Bob Davenport, Louisi Killen ter Donovan.

Češki folk se je oblikoval povsem drugače, in to v treh valovih. V nasprotju s Češko se je ta glasbena zvrst na Slovaškem začela razvijati šele v zadnjem času. Češki folk pevci so najprej prevzemali besedila zahodnih folk pesmi, najpogosteje so predelovali pesmi Peta Seegerja in Donovana. Drugi val se je oblikoval z roko v roki s češko countryjevsko sceno in domačo trampsko ali potepuško pesmijo. Češka countryjevska glasba je povezana s posebno obliko countryjevskega sloga, ki se je prijel in oblikoval v naši deželi že v prvi polovici dvajsetega stoletja ter je povzemal idealizirano podobo ameriškega countryja. Češka countryjevska glasba se razlikuje od povojnega in današnjega ameriškega countryja.

V zadnjem obdobju se je težišče češke countryjevske/protestne pesmi preneslo na nove tematske kroge, kot so ekologija in ohranitev življenjskega okolja, politične razmere in nezadovoljstvo z njimi, tematika otrok, zgodovinske in zgodovinopisne teme, pesmi o daljnih cestah, pesmi o voznikih tovornjakov itd.

Trampska ali potepuška in countryjevska pesem sta se postavili ob bok češkemu folku, četudi se marsikdaj kažeta tudi kot samostojni glasbeni smeri. Kakršnekoli že so specifike naših glasbenih tokov, so te zvrsti k nam prihajale v treh valovih. Po prvi svetovni vojni so igrali tradicionalisti Jarka Motl, Bob Hurikán, Jenda Korda in Géza Včelička, sledila je mlajša generacija: bratje Ryvolovi, Kapitán Kid in drugi. Ob koncu sedemdesetih let je te izvajalce zamenjala naslednja generacija sodobnih pesnikov in izvajalcev trampskih ali potepuških pesmi, skupine Kamelot, Hop-Trop in Brontosaurus. Poleg teh je danes nastopila že tudi četrta generacija trampske ali potepuške in countryjevske pesmi, ki se bolj kot po besedilih razlikuje po instrumentaciji in načinu igranja.

V glavnem lahko trdimo, da se je ta razvoj v enaki meri dotikal tudi folka. In ni skrivnost, da se danes že nasičena folk glasba nagiba k različnim eksperimentalnim, instrumentalnim, tematskim in kompozicijskim rešitvam. Nekateri izvajalci vidijo rešitev pred sodobnimi folk stereotipi v združevanju folka z drugimi glasbenimi slogi, na primer s folk rockom, folk jazzom in z drugimi alternativnimi folk poskusi.

Leta 1959 se je, kot je bilo že omenjeno, zgodil prvi folk festival v Newportu, ki ga je takrat organiziral George Wein v sodelovanju z A. Grossmanom. V Združenih državah Amerike se že od leta 1925 nepretrgoma dogajajo koncerti Grand Ole Opry, ki je nekakšen predhodnik country and western festivalov. Pozneje so organizirali takšne festivale tudi na londonskem Wembleyju in v ameriškem Nashvillu. Namen teh dejavnosti ni bil toliko v tem, da bi poslušalcem predstavili vse, kar je najboljšega in najkvalitetnejšega, temveč jim je večinoma bolj šlo za spodbujanje pristnega izražanja izvajalcev in za neformalno muzikantsko ozračje. Folk festivali so zaradi neformalnosti pogosto postali tarča kritike, zato so njihov pomen marsikdaj omalovaževali.

V Evropi sta imela v šestdesetih letih velik vpliv prireditev popevkarskega festivala Evrovizija in italijanski festival v San Remu. Med drugimi nacionalnimi festivali naj na primer omenim še festivale v Tokiu, Riu de Janieru, izmed vzhodnoevropskih festivalov pa velja omeniti Bratislavsko liro (v nekdanji Češkoslovaški), festival v Sopotu na Poljskem in festival Slovenske popevke.

Glasbeni festivali se vedno pojavljajo v trenutku, ko se ljubitelji neke glasbe zavedo svojega pomena. Na Češkem so prve folk festivale organizirali že na začetku šestdesetih let. Najstarejšega organizirajo vsako leto od leta 1964 dalje, in sicer letni pregled countryja and westerna v praški dvorani Lucerni, od leta 1967 pa organizirajo festival Porta v mestu Ústí nad Labo. V sedemdesetih in osemdesetih letih in še posebej po letu 1989 nastaja vedno več festivalov, nekateri med njimi so mednarodni: Děčínská kotva (Dečinsko sidro), Politická píseň Sokolov (festival politične pesmi v Sokolovu), nacionalni: Zahrada (Vrt), Mohelnický Dostavník (Mohelniški stari vlak), Prázdniny v Telči (Počitnice v Telči) in drugi. Ogromno je tudi manj znanih regionalnih prireditev. Folk koledar za leto 1999 je tako naštel več kot 200 dogodkov.

Če sedaj strnemo vse, kar smo povedali doslej o razvoju folka na tujem in na Češkem, lahko ugotovimo, da se je ta glasbeni tok še naprej razvijal in spreminjal. Zahvaljujoč vse večji ustvarjalnosti je bil deležen tudi velikega odmeva občinstva. Pod pojem folka lahko uvrstimo delovanje posameznikov in tudi trampsko ali potepuško ter countryjevsko pesem.

Protestna pesem kot posebna oblika folka se je pojavila na Zahodu in pri nas pod vplivom političnih dogodkov, saj je to v temelju oblika političnega protesta in obenem poziv v obliki pesmi.

Protestna pesem pri nas in na tujem

V Združenih državah Amerike in v zahodni Evropi se je večina levičarskih umetnikov obrnila k pesmi že kmalu po končani drugi svetovni vojni. Protivojna protestna pesem v ZDA reagira na kubansko krizo, na vojno v Vietnamu itd. Na Češkem se začne razvoj protestne pesmi po letu 1968. Različni poulični koncerti in druge kulturne prireditve so se pri nas sicer dogajale že na začetku šestdesetih let, toda invazija vojsk varšavskega pakta avgusta 1968 je zbližala mnoge pesnike in pevce ter opredelila smer njihovega dela.

Ponovno sta se začela cenzura in delovanje različnih sodobnih cenzorjev, »Koniášev«. Iz pesmi Kamna Jaroslava Hutke je cenzura izrezala verz »nikdy chlapče nehas, to co tě nepálí« (fant, nikdar ne gasi, kar te pogreje), ki ruši moralko mladinskih požarnih krožkov. Ker so v protestnih pesmih avtorji začeli spretno kodirati sporočila in stališča, so preganjali z odrov tudi povsem nedolžne pesmi. Cenzorji so se ukvarjali z vsako besedo, v vseh so videli skrita sporočila, prave skrite pomene so zato pogosto spregledali. Tarča kritike niso bila le besedila, temveč tudi raba nekaterih 'zahodnih' melodij ali videz posameznega izvajalca.

Protestna pesem je ena od oblik politične pesmi. Termin politična pesem obsega veliko širši kulturni spekter kot protestna pesem.

Politična pesem (družbeno angažirana pesem) reagira na razvoj družbe, komentira in kritizira politične dogodke in tudi informira ter poučuje poslušalce ter jim ponuja politične poglede. Termin politična pesem so uporabljali že pri raziskavah starih, na primer srednjeveških pesmi iz obdobja husitskih in kmečkih uporov, študentskih političnih pamfletov, uporabljali so ga tudi ob opisovanju dogodkov ob francoski revoluciji. V tistem času se je pojavila revolucionarna, pozneje pa tudi delavska pesem. V tridesetih letih dvajsetega stoletja, v obdobju svetovne gospodarske krize, se je razvila proletarska pesem, ki je kritizirala slabe družbene razmere delavstva.

Sodobna javnost se od te glasbene zvrsti danes pogosto odvrača, zato moramo pesmi obravnavati v zgodovinskem kontekstu. V to obdobje je spadalo delovanje Karla Hašlerja in Jaroslava Ježka.

V Nemčiji se je razvil poseben nov tip političnega šansona, s katerim so povezana imena, kot so Bertolt Brecht, Hanns Eisler in Ernst Busch. V obdobju fašizma so se pojavljale tudi protihitlerjevske pesmi. Kot politično pesem lahko tako označimo množično in socialističnograditeljsko pesem, ki sta se pojavili po letu 1945 v vseh državah vzhodne Evrope. Te pesmi, večinoma z vojno tematiko, so se ohranile v vzhodni Evropi praktično celotno obdobje komunizma. K množičnim in socialističnograditeljskim pesmim pogosto radi uvrščajo, čeprav neupravičeno, tudi mnoge ljudske pesmi, ki so tem pesmim podobne po strukturi in tehniki, čeprav so nastajale v povsem drugem času in v povsem drugačnih okoliščinah.

Protestna pesem se je kot ena od oblik politične pesmi rodila v šestdesetih letih v zahodni in v vzhodni Evropi ter v severni Ameriki kot posledica politične in socialne krize. V anglosaksonskem okolju se je navdihovala po irskih uporniških pesmih, francoskih ljudskih baladah, ljudskih pesmih ameriškega juga in srednjega zahoda, po škotski in angleški folklori. Ko je pristna folklora dobivala novo podobo, so k prvotnim ljudskim melodijam nastajala prva folk besedila. Te pesmi so pripovedovale deloma o vsakdanjem življenju, deloma pa so odkrito kritizirale vojne, jedrske poskuse in neekološke posege v naravo za potrebe znanosti in napredka.

Besedila teh pesmi so bolj baladna, kasneje pridobijo tudi strukturo kitica – refren – kitica. Obseg instrumentov se reducira na kitaro in orglice, k tema instrumentoma so dodajali tudi ljudska glasbila z ameriškega podeželja. Mnoge pesmi in mnogi pesniki se srečujejo z nerazumevanjem in s cenzuro. Tako na primer trio Peter, Paul and Mary ni smel nastopati v Alabami. Pesmi Boba Dylana, Peta Seegerja, Donovana, Joan Baez in Toma Paxtona so postale življenjski nazor celi vrsti mladih ljudi.

Himna protestnih pesmi je v obdobju težkih družbenih kriz in rasnih nemirov postala popevka We Shall Overcome. Na Češkem je za časa revolucije v letu 1989 odigrala podobno vlogo pesem Náměšť (ime moravskega mesta) Jaroslava Hutke. Protestni pevci so se pogosto zaradi razumljivih razlogov odmaknili h komercialnejšemu izrabljanju glasbe, mnogi pisci besedil so dajali prednost količini pred kakovostjo. Protestna pesem na Zahodu se je torej začela razlikovati od vzhodne in postala modna zadeva ter dobičkonosno početje. Danes se to dogaja tudi na Češkem.

Ko govorimo o protestni pesmi vzhodne provenience, se moramo zavedati, da obstaja več vrst te pesmi – upoštevati je treba najmanj tri. Poleg klasične protestne pesmi, ki se postavlja v opozicijo proti nedemokratičnim režimom v vzhodni Evropi, obstaja tudi protestna pesem zahodnega tipa, torej pesem, ki reagira na iste deviacije v družbi, s kakršnimi se srečujemo tudi na Zahodu. Kot protestno pesem lahko označimo tudi pojav tako imenovane protinazadnjaške pesmi, ki ostro napada reakcionarno okolje v vzhodni Evropi, s tem pa tudi klasično protestno pesem.

Z vsemi tremi tipi protestne pesmi se je naše poslušalstvo lahko srečalo na mnogih festivalih. Po vzoru berlinskega avantgardnega Oktoberklub pri nas od leta 1973 organizirajo festival politične pesmi v Sokolovu, pozneje pa v Martinu. Med najpomembnejše izvajalce protestne pesmi spadajo, ali naj bi spadali, na eni strani Bob Frídl, Pavel Novák, Pavel Liška, Petr Janda in Olympic, Marcela Laiferová, Milka Dokešová, Hana Taplová, Karel Zich, Josef Laufer, Pavol Hammel, Jiří Hromádka, Dana Matějková ter glasbene skupine Ohaři, Havrani, Létavice, Minnesengři, Plameny in drugi, na drugi strani pa zelo osebno izrazni pesniki in izvajalci, kot so bili ali so Vladimír Merta, Vlastimil Třešňák, Jaroslav Hutka, Dagmar Andrtová Voňková, Petr Lutka, Petr Kalandra, Vladimír Veit, Pepa Nos, Karel Kryl in drugi. Med glasbenimi skupinami naj naštejem Blanket, Duo Cis, Folk Team, Barel Rock, delovalo pa je – in še deluje – veliko drugih.

Med tujimi izvajalci protestnih pesmi in glasbenimi skupinami naj najprej omenim romunski zasedbi Holograf in Sfinx, madžarsko Kalaka in poljsko skupino Wawele. Med vodilne pevce spadajo Dieter Süverkrüp, Franz Josef Degenhardt, Michael de la Fontaine in Christopher Sommerkorn iz Nemčije, Claude Réva iz Francije, Melina Mercouri iz Grčije, José Afonso s Portugalskega, Barbara Dane in Guy Caravan iz ZDA, Bulat Okudžava in Vladimir Visockij iz takratne Sovjetske zveze. Izmed mnogih evropskih skupin naj navedem italijanski skupini Canzoniere Internazionale in Canzoniere delle Lame, švedsko skupino Fria Proteatern, finske Agitprop, skupino Jaap van de Merwe z Nizozemskega in nemški skupini Floh de Cologne ter City Preachers.

Poudariti moram, da se protestna pesem ne stilizira vedno le glede na glasbeni izraz folka. Kot primer lahko vzamemo nemško skupino Kraftwerk in češko funk zasedbo J. A. R. in tudi celo vrsto angloameriških rap skupin, pri katerih je oblika protesta v besedilih poudarjena dvojno.

Oder češke protestne pesmi, umetniško združenje Šafrán

Češka protestna pesem je razmeroma obsežna tema za muzikologa in zahteva izvrstno poznavanje teme ter v idealnem primeru tudi osebne stike z izvajalci. Poleg najširšega obsega moramo pri tej temi nujno omeniti tudi dejavnosti – čeprav večinoma le obrobne – glasbenih zasedb zunaj folka, kot je večina rokovskih in funky skupin ter tudi kabaretnih pevcev in igralcev. Vsi ti ljudje dopolnjujejo širok spekter, ki ga pokriva protestna pesem, čeprav jo večinoma poznamo posredovano prek množičnih medijev. Pevci protestnih songov, ki nas nagovarjajo z odrov, so pravzaprav prvi, ki bi jih morali omeniti. Vendarle lahko opozorimo na to, koliko novih izvajalcev se bo priključilo temu ves čas nepopolnemu seznamu.

Med najbolj znanimi ustvarjalci in izvajalci protestnih pesmi pri nas je na prvem mestu kralj češkega protestsonga Karel Kryl (1944-1994) z mlajšim kolegom Vladimírjem Merto (roj. 1946 v Pragi), ki ga lahko postavimo Krylu ob bok. Drugi so še Jaroslav Nohavica (roj. 1953 v Ostravi), Pepa Nos (roj. 1949 v Vidnavi), Miroslav Janoušek (roj. 1953 v Ústi nad Orlico), Vlastimil Třešňák (roj. 1950 v Pragi), Jiří Dědeček (roj. 1953 v Karlovih Varih), Marta Kubišová (roj. 1942 v Českih Budějovicah), Vladimír Veit (roj. 1950 v Pragi), Dagmar Andrtová Voňková (roj. 1948 v Hradcu Královém), Petr Lutka (roj. 1952 v Hranici na Moravskem), Petr Kalandra (roj. 1950), Oldřich Janota (roj. 1949 v Plznu), Jaroslav Hutka (roj. 1947 v Olomoucu), Jan Burian (roj. 1952) in duet Miroslav Paleček (roj. 1945 v Švermovu pri Kladnu) ter Michael Janík (roj. 1945 v Zábřehu na Moravskem), Svatopluk Karásek (roj. 1942), Jim Čert (ali František Horáček, roj. 1956), Václav Koubek (roj. 1955), Karel Plíhal (roj. 1958 v Přerovu). Razumljivo je, da to ni popoln spisek vseh čeških protestnih pevcev.

Folk skupine, ki bi nas lahko zanimale v zvezi s protestno pesmijo, se večinoma usmerjajo v ekološko problematiko in jih je ogromno. Naj navedem le skupine Dastmeni, Poutníci, Nerez, Máci, Folk Team, A G Flek, Fleret, Barel rock, Nezmaři, Duo Cis in Blanket.

Večina folk produkcije na Češkem je izšla pri založbi Panton. Združenje Šafrán je izdajalo dela članov.

Šafrán je prostovoljno pesniško in umetniško združenje, nekomercialno, odprto za nove člane. Nastalo je v Pragi leta 1972 in povezovalo umetniški društvi Skupina 68 in Tyjátr písničkářů (1977) (Gledališče pesnikov). Ustanovni člani so bili Jaroslav Hutka, Jiří Jeřábek, Petr Lutka, Zdena Michnová, Štěpan Rak, Dagmar Voňková, skupina Window Song, pozneje so se pridružili še Zusana Homolová, karikaturist Jiří Slíva, Vladimir Merta in Pepa Nos. Šafrán je prirejal glasbeni festival v dvorani gostišča Lucerna (od leta 1972), pesniško tekmovanje za Ptiča Noha (tri leta), Festival čeških glasbenih kritikov in publicistov za nagrado Zlatega bebca.

Stalni oder Šafrána je bil sprva v majhnem praškem gledališču Ateliér, pozneje v Klubu strojnikov na Karlovem trgu, potem v Baračnickem rotovžu v klubu Čáslavská, v ZeVe ROH Tesla Strašnice, toda tudi v Plznu in v Brnu. Šafrán je izdal LP Stůj břízo zelená (1990) (Stoj, zelena breza), LP Vyjdi slunko (Vzidi, sonce) (1990) in LP Vandrovali hudci (Vandrali so godci) (1990) Jaroslava Hutke, LP Šafrán, posnet leta 1975, izšel pa šele leta 1989, LP Hodina Vlka (Ura volkov) Vladimira Merte (1990), potem pa še pesniški zbirki Jaroslava Hutke in Vladimira Merte.

Leta 1977 je združenje propadlo, od takrat se je njegova dejavnost nadaljevala v izgnanstvu na Švedskem, kjer je pod vodstvom Jiříja Pallasa pri Šafránu izšlo več kot dvajset izdaj naših pevcev v izgnanstvu. Leta 1990 je bila dejavnost Šafrána ponovno obnovljena.Gibanje Šafrán je prispevalo tudi k nastanku podobnega umetniškega združenja Slnovrat v Bratislavi.

Obdobje češke protestne pesmi se začne na prelomu petdesetih v šestdeseta leta kot ustvarjalna reakcija na vojne in povojne dogodke. Pevci, ki so se postavili v opozicijo proti temu gibanju, pa so, nasprotno, kritizirali takratne 'nazadnjaške in protisocialistične' kroge. Kasneje je postala bolj aktualna tema avgustovske okupacije leta 1968, toda tudi tematika, ki je kritizirala običajen stereotip ljudske demokratične družbe. V sedemdesetih letih so prišle do besede pesmi z ekološko tematiko. Pozneje so prihajale nove in nove pobude za ustvarjanje protestnih pesmi. Naj opozorim na obdobje, ki ga uvedejo posebne prodajalne Esa in Tuzexa za proizvode z zahoda, kitajske restavracije, spomnimo se tudi na neskončne vrste za novo Škodo Favorit, za pohištvo iz uvoza in tako dalje ... Vse te reči so takoj postale tarča kritike. Kritika brezupnih političnih in ekonomskih razmer se je končala s političnim preobratom novembra 1989.

Pesmi je bilo postopoma vse manj, potem pa je v obdobju razpada Češkoslovaške nastopil Karel Kryl z novo upravičeno kritiko družbe, toda leta 1994 je žal umrl. Kot je izjavil Vladimír Merta, je težko biti protestni pevec v totalitarni družbi, še težje pa je biti protestni pevec v demokratični družbi. Dobra protestna pesem pa vsekakor je in ostane izvir popularne pesmi.

Josef Oriško

Prevod: Rajko Muršič