Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Janez Golič
Kraftwerk
Revolucija, ki traja
Kraftwerk so z lahnim korakom prestopili na videz nepremostljiv prepad med avantgardo in popularno glasbo. Ko so elektronske eksperimente omejili in jih preoblikovali v pesem, so postavili temelje moderne pop glasbe. In vsak, ki se dandanašnji dotakne elektronike, je pod vplivom teh nemških pionirjev.
Kraftwerk so otroci Ralfa Hütterja in Floriana Schneiderja. Njuna izhodišča vsekakor niso bila do zadnje podrobnosti natančno strukturirana pop glasba, za povrh ustvarjena z zgolj elektronskimi pomagali. Podobno kot Reed in Cale v New Yorku sta se gibala v naprednem umetniškem krogu v Düsseldorfu, ki je zajemal glasbenike in književnike, oblikovalce in filmske ustvarjalce. Na tamkajšnji Kunstakademie sta študirala teorijo “elektronske ljudske glasbe” Karlheinza Stockhausna in se vozila v pol ure oddaljen Köln na njegove eksperimentalne koncerte, ki sta jih poslušala pod vplivom LSD-ja. Stockhausen je znal sam poskrbeti za približevanje strogo analitičnih pristopov k zvoku in za tedanjo družbeno osveščeno rockovsko glasbo, ko je leta 1967 obiskal Jerryja Garcio in člane Jefferson Airplane v Kaliforniji. Sam se sicer ni približal rockovskemu izrazu, je pa poudaril družbeni aspekt glasbe z dvojno lepljenko odlomkov državnih himen pod naslovom Himnen 1966; to je njegove slušatelje, med katerimi sta bila Holger Czukay in Irmin Schmidt, kasneje jedro skupine Can, zasukalo iz klasične avantgarde v rockovsko.
Zgodnja zasedba Kraftwerk je nastopala v umetniških galerijah, večinoma na otvoritvah razstav, kjer se je srečevala mladina podobnih stremljenj. Kot prva povojna generacija so iskali identiteto v nasprotju s sredinsko kulturo, ki je ob narodnih vižah dovoljevala kvečjemu plese ob priredbah uspešnic, slišanih po Radiu Luksemburg. Ne nepomembno, med glasbeniki, ki so na ta način zabavali plesa željno mladino, sta bila tudi Karl Bartos in Wolfgang Flür, kasnejša tvorna člana Kraftwerk. Obenem je ta generacija doživljala velike spremembe v (fizični) podobi mest, v katerih je odraščala. Kapital se je iz industrijskih predmestij selil v središča, kjer so rasle moderne poslovne stavbe. Skupaj z vse hitrejšim razvojem novih tehnologij, ki so pronicale v modernistične oblike umetnosti.
Kraftwerk v največji možni meri postavljajo pogoje za delovanje in pojavljanje. Malo, skoraj nič ni znanega o njihovih privatnih življenjih, vljudno odklanjajo vprašanja, povezana s tem. Pomembneje, Kraftwerk so ena redkih popularnih in predvsem vplivnih skupin, ki so uspele izzvati večino zakoreninjenih konvencij industrije zabave. Njihov prvi namen je bil vedno zadovoljitev umetniškega koncepta, ki je izključeval namerno produciranje pop uspešnic. In skladno s tem so izstopili iz rutinskega procesa “snemanje, promocija, objava albuma, turneja”.
Od samega začetka so Kraftwerk nadzorovali celostno podobo izdelka, založbam so prepustili le izdelavo, distribucijo in promocijo plošč. Predstavniki založb niso imeli vstopa v znameniti snemalni studio Kling Klang, snemanja so lahko trajala poljubno dolgo, datume nastopov so določali sami. Precej neobičajne poslovne poteze za pop skupino tistega časa. Ta, po eni strani povsem logična in normalna strategija, ki v prvo vrsto postavlja avtonomijo ustvarjalca, je le še poglobila misterije, ki so kmalu začeli krožiti o skupini. Raje, kot da bi jih razkrivala, jih je še razvijala. Predvsem je želela ohraniti nemškega duha, v nasprotju z večino takratnih nemških skupin, ki so se zavestno prilagajale angloameriškim vzorcem, da bi lahko prodrle na zahodni glasbeni trg. Unikatna nemška “drža” je bila posledica zavestnih odločitev in razmišljanj o vlogi umetnika, res pogumna v času, ko je nad Nemčijo lebdela senca nacionalizma. Ralfu in Florianu, dobro podkovanima v teorijah avantgardnih umetnostih, je bilo jasno, da so vsa pomembna umetniška gibanja zadnjega stoletja (dadaizem, nadrealizem, abstraktni ekspresionizem ...) nosila naboj kontroverznosti in izziva, ki ga je moral gledalec, poslušalec razkriti sam. Kraftwerk niso ponujali enostavnih odgovorov. Album Autobahn, prvi, ki je naletel na mednarodno pozornost, je že krasen primer večplastnosti sporočil. Kraftwerk so se namreč vprašali, kaj je tisto, kar najbolje določa povojno Nemčijo? Avtocesta! Avtocesta, ki je imela in še ima simbolni pomen na več ravneh. Je Hitlerjeva pogruntavščina, ki je omogočila hiter premik vojaških enot med drugo svetovno vojno. Je obenem grob poseg v naravo, ki jo je tako slavil nemški romantični ekspresionizem. In nenazadnje, je simbol mladostnega bega, še toliko bolj, ker se je album pojavil le nekaj mesecev za Springsteenovim Born To Run.
Prva skupina, v kateri sta igrala Ralf in Florian, je bila Organisation. V nasprotju z imenom je bila glasba skupine neurejena, skoraj free rockovska z rahlim vzhodnjaškim podtonom, tekla je brez smeri in cilja. Nekaj te kaotičnosti sta Ralf in Florian prinesla s skupnih vaj s člani Can v zapuščenem gradu blizu Kölna, posredno se lahko zahvalita prav njim, da je Organisation izdala album.
Leta 1970 so namreč predvsem Can želi mednarodno priznanje, posledično so velike založbe upale tvegati tudi z izdajanjem plošč nekonvencionalnih oblik. Album Tone Float je izšel pri RCA, a večina izvodov je obležala v skladišču, Organisation pa je neslavno razpadla. Ralf in Florian sta takoj vzela stvari v svoje roke, si nadela ime Kraftwerk (električna centrala) in začrtala osnovne smernice razvoja. V središču Düsseldorfa sta postavila studio Kling Klang, ki se je sčasoma razvil v sodoben glasbeni laboratorij, kjer so nastajali posnetki od osnutkov do miksane master verzije. Še več, unikatno predelane elektronske stroje so Kraftwerk vozili s seboj tudi na nastope, to jim je povzročalo obilo težav pri prevozu in postavitvi opreme. V Düsseldorfu so ta čas ostale le štiri gole stene.
Prvi album sta Kraftwerk posnela ob pomoči mladega producenta Connyja Planka in bobnarja Andreasa Hohmanna. Glasba je v primerjavi z Organisation postala urejena, a še vedno polna presenečenj in nenadnih zasukov. Zvočnih in ritmičnih. Uvodna skladba Ruckzuck je postala koncertni favorit z motoričnim ritmom in hitrim popiskavanjem flavte. Florian je bil šolan glasbenik, le da je sčasoma flavto postavil v kot in se raje usmeril v raziskovanje učinkov elektronsko generiranih zvokov. Drugo sloni na bolj razdelanih glasbenih tkivih, ki segajo od ambienta do industrijskih in tribalnih ritmov. Relativen uspeh plošče je omogočil Kraftwerk vse več nastopov, Ralf in Florian sta zasedbo razširila do pet članov. Demokracija med njimi ni zaživela; poglavitne težave so jima povzročali bobnarji, ki so večinoma izšli iz jazzovskih krogov: namesto, da bi se prilagodili teoriji redukcije, so želeli izkazati tehnične veščine. V očitno napetih odnosih je odšel kar Ralf Hütter, to bi lahko pomenilo konec Kraftwerk, kot jih poznamo danes. Zato pa sta ob Florianu ostala Klaus Dinger in Michael Rother, ki sta dokončno “patentirala” enakomeren ritmičen tek. V tej zasedbi so Kraftwerk celo posneli pol ure gradiva, ki ni nikoli našlo svetlobe dneva. Ugibamo lahko le, da so blizu tistega, kar sta Dinger in Rother kasneje delala kot Neu!.
Po neuspešni odpravi je Florian ponovno združil moči z Ralfom, in tokrat sta res posnela album v dvoje. Tako je Kraftwerk 2 njuna najbolj eksperimentalna plošča, kjer je le uvodna, sedemnajstminutna Klingklang podprta z ritem mašino, drugo so zvočni eksperimenti brez izražene melodije in ritma. Po drugi strani pa sta Kraftwerk v živo demonstrirala nekaj, kar je nezavedno prehitelo čas. Ko sta nastopila v nekem plesnem klubu, sta z ritem mašino in tračno zanko ustvarila tekoč hipnotičen ritem in se sama pridružila plesalcem pod odrom. Za dobro uro!
Na tretjem albumu, preprosto naslovljenem Ralf and Florian, sta Kraftwerk v največji možni meri transformirala vplive tradicije domačega okolja v prihodnost. Prvič sta uporabila sintetizatorje in z njimi modernizirala melodije nemške klasične glasbe in folka. Basovske linije, prav tako sintetizirane, so bile že sumljivo podobne tistim s plošč Jamesa Browna. Kot napoved, kaj še sledi, album sklene Tanzmusik, le da cepet cokel po lesenem podu zamenjuje programirana elektronska naprava.
Tretji član klasične zasedbe Kraftwerk je postal bobnar Wolfgang Flür, čeprav je izšel iz popolnoma nasprotnega pola “scene” v Düsseldorfu. V velikih dvoranah je igral glasbo za ples; tja sta v trenutkih potrebne sprostitve zahajala tudi Florian in Ralf. Wolfgang najprej ni maral slišati, da bi se priključil visoko izobraženi intelektualni skupini, ki s pomočjo premožnih staršev zlahka objavlja plošče, medtem ko on lahko o tem samo sanja. Kasneje se je omehčal, preigravanje pop uspešnic tistega časa mu ni dajalo posebnega zadovoljstva in z njim so Kraftwerk pridobili človeka s tako rekoč prirojenim občutkom za pesem. Obenem so Kraftwerk vdrli v pop teritorij s še eno domišljeno potezo: skupino morajo sestavljati štirje člani. Četrti je bil najprej bosonogi in dolgolasi Klaus Roeder, ki je premore med snemanjem izkoristil za pobege v naravo. Prisoten je le pri snemanju albuma Autobahn, zatem pa so vsi spontano ugotovili, da se ne vklaplja ne glasbeno, še manj vizualno. Slednje je postalo pomemben dejavnik pri predstavljanju Kraftwerk kot celovite umetnine, v futuristični podobi človeka stroja na albumu The Man Machine.
V tistem času so Kraftwerk še vedno uporabljali tudi akustična glasbila. Pomemben obrat se je zgodil ne zgolj zaradi vse dostopnejše nove tehnologije, temveč je povsem praktične narave. Ena izmed idej med snemanjem skladbe Autobahn je bila, da kar na terenu prenesejo na trak zvoke mimo drvečih volkswagnov. Zaradi slabih snemalnih razmer, predvsem vetra in prevelike oddaljenosti od izvorov zvoka, so bili posnetki preslabi, da bi jih lahko zadovoljivo uporabili. Raje so jih generirali elektronsko, skupaj s tako imenovanim Dopplerjevim efektom, ki ga povzroča približevanje in oddaljevanje izvora, iz česar izhajata višji in nižji ton zvoka. Zadovoljni z rezultatom, so vse raje na ta način modulirali “naravne” zvoke, od bobnov, ki jih je Wolfgang pošteno predelal, do prvih poskusov v petju, ki je prav tako popačeno z vokoderjem (vocoder = vocal coder).
Da so Kraftwerk stopili v mednarodno areno, jim je pomagalo kar nekaj srečnih okoliščin. Časi niso mogli biti bolj pravšnji, ko so v rocku vladali tehnično brezhibni glasbeniki, a brez izražene inovativnosti in refleksije druge stvarnosti onkraj izrojene rockovske mitologije. Pop je prav tako izgubil nedolžnost in tisti, naveličani okostenelih oblik, so z navdušenjem sprejeli sintetizirano (zvočno in slogovno) različico vse mogoče sodobnosti.
Po zaslugi drugih nemških skupin, uspešnih v tujini, predvsem Tangerine Dream in Can, so Kraftwerk dobili priložnost za krajšo turnejo po Združenih državah Amerike. V te namene so začeli iskati četrtega člana, ki bi dopolnil želeno formacijo. Karl Bartos je bil klasično izobražen tolkalec, ki je v prostem času igral v pop skupini The Jokers (!) in razmišljal o redni zaposlitvi v Berlinskem simfoničnem orkestru. Pravi človek za njihove namene, in prav Karl je dopolnil tisto podobo Kraftwerk, ki je postala pojem.
Ameriška turneja naj bi zajemala le nekaj nastopov, a vmes se je po zaslugi vztrajnega vrtenja skrajšane verzije sicer dvaindvajsetminutne skladbe Autobahn na osrednjem čikaškem radiu istočasno začelo povečevati zanimanje zanje. Phonogram (ameriški licenčni partner Philipsa) je takoj izdal singlico in posledično se je tudi album začel prodajati nad vsemi pričakovanji. Kraftwerk so v Ameriki ostali tri mesece. Zgod in nezgod ni manjkalo. Nihče ni točno vedel, kaj lahko Kraftwerk ponudijo ameriškemu rockovskemu občinstvu. Težave so bile že pri ozvočevanju, saj tamkajšnji tehniki niso imeli nobenih izkušenj s sintetizatorji, in Kraftwerk so za sabo puščali pogorišče zvočniških sistemov, ki niso prenesli udara nenaravno nizkih frekvenc.
V Ameriki so se Kraftwerkom odprla nova obzorja. Promotorji so jih vozili na številne lokalne radijske postaje, kjer sta Ralf in Florian na dolgo in široko razlagala ozadje delovanja. Povratno sta odkrila moč majhnih, lokalnih radijskih postaj, ki vsaka zase pokriva majhno ozemlje, skupaj pa mrežno prekrijejo vso Ameriko. Fascinantno odkritje za umetnike (Kraftwerk se sploh niso deklarirali kot glasbeniki, ampak so se raje držali načela Gesamtkunstwerk - celovitega umetniškega dela), ki so počasi spoznavali moč medijev in posledično vplive popularne glasbe. Naslednji album je nastal pod tem vtisom, in šele ta ideja se je razširila naprej na Nagasaki in Hirošimo. Radio-Activity (z vezajem, ki jasno kaže na radijsko aktivnost in šele nato na radioaktivnost) je bil obenem prvi album, ki so ga Kraftwerk posneli dvojezično, ločeno za nemško in angleško govorno področje. In nato vse naslednje plošče. Seveda se je z angleškim prevodom izgubil dobršen del nemške identitete, izkazane v trdi izgovorjavi, ki se staplja s sintetizirano glasbeno podlago.
Med prvimi popularnimi glasbeniki, ki so zaznali vizionarsko vlogo Kraftwerk, je bil David Bowie. Oglasil se jim je kar sam, tako da se je v Düsseldorf pripeljal z mercedesom, pot pa si je krajšal s poslušanjem posnetega albuma Autobahn. Bowie se je takrat predstavljal kot pop ikona s spreminjajočo se podobo, bil je umetnik in umetnina. Predlagal je sodelovanje, do katerega pa ni prišlo. Kraftwerk so zavrnili možnost, da bi nastopali kot njegova predskupina. Prav tako kot on so bili mnenja, da njihova prezentacija zasluži le glavno vlogo pri koncertnem dogodku. Bowie je vseeno pred nastopi vrtel glasbo Kraftwerk in kasneje v Berlinu z Brianom Enom posnel napol elektronski album Low. S tem, da je pošteno spremenil videz, pristrigel lase in oblekel eleganten sivi suknjič.
Album Radio-Activity ni ponovil uspeha Autobahn. Kraftwerk le niso zmogli tako naglega preklopa iz eksperimenta v pop. Plošča je polna nenavadnih elektronskih zvokov, melodij je komaj za vzorec. Zato pa so Kraftwerk z njo uresničili davno željo, da se predstavijo kot radijska postaja. Ob radijskih programih so glasbeno odrasli, obenem jih je vedno fascinirala manipulativna moč tega medija. Še danes na njihovi spletni strani (sicer njim lastne enigmatično skromne vsebine) najprej naletite na sliko radijskega oddajnika (www.kraftwerk.com).
Daljše aktivno bivanje v Ameriki jim je odprlo oči. Lahko so jasneje pogledali na kulturni okoliš, iz katerega so izšli. Posledica tega je bila plošča Trans Europe Express, ki je torej že v naslovu nakazala širitev dejavnosti čez nemške meje. Ideja vožnje čez Evropo se je zvočno odlično vklopila v ritmično monotonijo zgodnjih sekvencerjev, le da so Kraftwerk v različicah iste skladbe dozirali natančne sinkope. Ne le, da so s tem v pop glasbo vnesli zamisel remiksa, temveč je ta album pomembno vplival na razvoj elektronske plesne glasbe. Tedaj, leta 1977, se je v New Yorku odprl znameniti Studio 54 in populariziral disko glasbo. Vplival je na zgodnji rap, ko sta mlad bostonski producent Arthur Baker in Afrika Bambaataa iz komadov Trans Europe Express in Numbers sestavila Planet Rock. Vplival je na čikaški house in detroitski tehno, ki sta zares zaživela šele čez dobrih deset let. Kontroverzno morda, a vsaj posredno je vplival na angleški punk rock, ne ravno na prvo generacijo, a druga generacija je v glasbi brez kitar videla samosvoj odpor proti rockovskemu nastopaštvu. Vplival je na generacijo elektro pop skupin, in šele posledično, ko so vrhove lestvic popularnih začele zasedati singlice skupin Depeche Mode, Human League, Tubeway Army, Ultravox in OMD, so Kraftwerk s singlom The Model končno še sami zasedli vrh angleške lestvice v začetku leta 1982. Album The Man Machine, s katerega so sneli singel, je izšel štiri leta prej, a je očitno prehitel čas.
Kraftwerk so stalno razvijali zamisli, nekatere so se izkristalizirale šele po letih natančnega analitičnega dela. Ideja za Autobahn se je rojevala praktično od začetka, saj ovitek prvega albuma že krasi stožčasta opozorilna cestna oznaka. Prav tako so leta prej razgrajevali idejo o človeku stroju, preden so jo v popolnosti predstavili na albumu The Man Machine. Utrujajoči nastopi in druge promocijske dejavnosti so jih napeljali na misel, da bi naredili robote, ki bi namesto njih opravljali nadležne posle, sami pa bi se, zaprti v laboratorij Kling Klang, posvetili le ustvarjanju glasbe. Najraje take, ki bi bila ozadje črno-beli filmski umetnini Fritza Langa Metropolis, ki je s preprostim futurizmom večni filmski hit po izboru članov Kraftwerk. Sploh so se Kraftwerk zelo zgodaj (in spet med prvimi v popu) poizkusili v videospotih, izdatno jim je pomagal Emil Schult, ki je zanje oblikoval tudi ovitke plošč in pisal besedila.
Uniformirani Kraftwerk na ovitku plošče kličejo v spomin ruske konstruktiviste, ki so umetniško vlogo razumeli kot družbeno koristno delo. Iz ruščine izhaja tudi ime za robota (rabotnik, delavec), ki je postal zaščitni znak skupine za dolga leta naprej. Robotizirani Kraftwerk so se pojavljali kot del koncertne scenografije, pojavljali so se v videospotih in na ovitku albuma The Mix.
Če je The Man Machine še združeval različne vidike prihodnosti, in vplive črpal iz futurizma dvajsetih let, je Computer World najbolj dognan in konceptualno zaokrožen izdelek. Prav vse pesmi na njem so bile tematsko povezane z osnovno mislijo plošče. In še enkrat pred časom. IBM je PC (osebni računalnik) ponudil tržišču leto po objavi albuma. Zatorej so bile njihove ideje drzne in vizionarske. Prihodnost ne bo nikoli več taka, kot je bila.
S tem se zdi, da so Kraftwerk povedali vse, kar so želeli. Dejavnosti so se upočasnile, člani skupine so se vse bolj posvečali hobijem, Ralf, na primer, je bil navdušen kolesar. Raje, kot da bi čepel v laboratoriju in snoval ideje za album Electro-Pop, je s kolesom užival na svežem zraku. In posredno zvabil v naravo še druge člane skupine. Single Tour De France, posvečen najbolj znani kolesarski dirki na svetu, je bil zgolj logični korak.
Delo za ploščo Elektro-Pop pa je trpelo. Tudi zato, ker je na enem od kolesarskih izletov Ralf grdo padel in si zlomil lobanjo. Obenem je razvoj snemalne tehnike prehitel še vedno relativno skromno opremljen laboratorij Kling Klang. Trevor Horn je z nesramno velikim denarnim vložkom napravil malo revolucijo v produkciji zvoka, to je po eni strani Kraftwerk zafrustriralo, po drugi strani pa vzpodbudilo k iskanju novih tehnoloških rešitev.
Po treh letih mukotrpnih snemanj je plošča le izšla, pod imenom Electric Cafe. Prvič v karieri so Kraftwerk pokazali, da jim zmanjkuje vizionarske moči. Plošča je le boren naslednik “klasičnih” The Man Machine in Computer World. Kaj šele remiksane izvedbe starih “uspešnic” na dvojni plošči The Mix, ki kaže kanček inovativnosti le v dejstvu, da je med prvimi posneta neposredno na računalniški trdi disk. Medtem ko so Kraftwerk spali na lovorikah, so jih mlajši elektronski ustvarjalci že prehiteli, in The Mix je le ubog poskus lovljenja zamujenega vlaka.
Ne glede na njihovo na minimum skrčeno dejavnost z leti vpliv ne upada, kvečjemu narašča. Pokloni so deževali in še dežujejo od vsepovsod. Pred leti se jim je poklonil tudi cvet slovenske alternative z albumom priredb Trans Slovenia Express, kjer recimo Laibach edini niso prisotni s priredbo kake klasike Kraftwerkov, a so tako le pokazali, kdo so njihovi profesorji.
Letos mineva 14 let kar so Kraftwerk objavili izvirne posnetke. Vmes so resda nastopali, celo predstavili nekaj novih stvari, a vsa poizvedovanja o novem albumu so trčila ob informacijsko blokado. Ali: Kraftwerk so stopili na pot avtoreprodukcije, kot da je vsa prihodnost v osnovi že opredeljena in ponuja le še variacije znanega. Redek dokaz, da so še “živi” (vprašanje je, če Kraftwerk sploh lahko razpadejo), je izid singla Expo 2000. Sestavljen je “le” iz jinglov, uporabljenih v reklamne namene velikega berlinskega sejma novih tehnologij, in se ponuja v treh različicah. Ob osnovni različici, namenjeni letošnjemu sejmu, so tu še Expo 2001 in Expo 2002. Kraftwerk torej vsaj simbolno gledajo naprej, v prihodnost.
In vendar, singel Expo 2000 je majhen dosežek za skupino, ki je spremenila podobo moderne pop glasbe, in ravno pravšen za skupino, ki sama postavlja pogoje za svoje pojavljanje.
Janez Golič
Diskografija (samo redni albumi)
Kraftwerk 1 (Philips, 1970)
Kraftwerk 2 (Philips, 1971)
Ralf and Florian (Philips, 1973)
Autobahn (Philips, 1974)
Radio-Activity (Capitol, 1976)
Trans-Europe Express (Capitol, 1977)
The Man Machine (Capitol, 1978)
Computer World (EMI, 1981)
Electric Cafe (EMI, 1986)
The Mix (EMI, 1991)