Domače dvorišče

Izolirani v svojem svetu

V enem izmed številnih ljubljanskih atomskih zaklonišč prebiva čudežno žilava skupina Kramfid, ki jo je Igor Presl iz Trobente še pred kratkim pošiljal na hrvaško riviero. Če bi pevec in kitarist Ratko (R), bobnar Vasja (V) ter basist Piko (P) upoštevali nasvet, verjetno danes ne bi bili več med živimi, saj bi jih redki nemški in požrešni slovenski turisti s hrvaškimi gostitelji obrnili na ražnju.

Da glasbene skupine ne gre presojati samo po zapisih, odtisnjenih na nosilcih zvoka, sploh če je slovenskega izvora, vemo že dolgo, vendar vedno znova pozabimo. Gromko raztrgana, konstruktivno razvlečena in nepretenciozno neobičajna zasedba Kramfid sodi med tiste slovenske skupine, ki bodo zaradi neortodoksnosti le s težavo pridobile simpatije pri takšnih ali drugačnih dogmatikih. Tega se je trojka simpatičnih zastrupljencev z računalniškimi igricami in s kontroverzno pop kulturo zavedala že na samem začetku ter si, kljub usodno izbranemu imenu, ustvarila svet, s katerim lahko vzpostavite stik, če pišete na kramfid@startrekmail.com.

R: Kramfid je izumrla južnoameriška žival, ki je živela na ozemlju Aztekov.

V: Imela je zelo dobro meso, zato so jo iztrebili. Njen glas smo našli na internetu in ga dali na naš cede.

Saj pravite, da je izumrla?

R: Azteki imajo pesmi, v katerih oponašajo njen glas.

Kdaj je skupina Kramfid začela delovati?

V: Nastali smo pred dvema letoma, desetimi meseci, osemnajstimi dnevi in 21 urami. Takrat smo iskali ime za bend, prinesel sem kup knjig o Indijancih in Aztekih, po katerih smo iskali ime, ki ne bi bilo ravno kakšen virus.

Kako pa ste se našli?

P: Nandi je srečal prav fino mlado punco, s katero sta se lepo gledala. Čez dva meseca se je rodil prvi potomec, ki ni član Kramfid.

R: Potem se je rodila še ena oseba, pa druga, ki je bila malo degenerirana, umsko prizadeta.

V: Nandi se je odločil, da bo kloniral to degenerirano osebo. Iz prvega klona je naredil še drugi klon. On je prvi klon (kaže na Ratka), on je drugi (kaže na Pika). Tako so nastali zdajšnji Kramfid.

Kaj si pa ti?

V: Jaz sem ta degeneriranec.

R: Druga kopija je vedno slabša!

Kramfid je ljubljanska zasedba, ki se razlikuje od večine ljubljanskih pojavov?

V: Bolj se zadržujemo v našem prostoru za vaje, tako da ne vemo, kakšna je ljubljanska scena. OK, vemo kakšna je Metelkova, če pa tam igrajo kakšni Virusi, nas ni. Raje se ga tukaj nažulimo in malo razbijamo ter gremo ob treh zjutraj domov. Preveč bendov je! Vsak, ki zna igrati kitaro, naredi bend - in potem nastanejo roken bendi, Sausages ... Ko so bili tisti študentski žuri v Festivalni, si šel pogledat in ugotovil, da se ga raje nažgeš, kot da bi jih poslušal.

Ali te takšne razmere pripravijo do tega, da sam začneš delati glasbo?

V: Če boš zaradi tega začel, ne boš imel dobrega benda - muska prihaja iz duše. Gre za tisto: “Uh! Poglej, ti so pa ful dobri, pa uspeli so!” In nastane ful bulšita. Po drugi strani že sama država in ljubljanska županija ne skrbita za razvoj glasbe. Saj ni nobenih prostorov za koncerte in za vaje! V enem zaklonišču smo mi, drugo ima Racija, iz preostalih pa so vrgli ven vse bende. Ta kultura ne da ni razvita, ampak tudi ne bo, če je ne bodo podpirali. Kako naj se bend razvije, ko pa nima prostora za vaje?

R: Nekaj časa sploh nisem vedel, da obstajajo dobri bendi. Bili smo v našem prostoru, kjer smo igrali in se imeli fino. Mislili smo, da igramo godbo, ki ni poslušljiva, da nam nihče ne bo prisluhnil. Potem pa sem videl nekaj bendov, ki bi jih rad še videl. Večina bendov, s katerimi bi igrali, ni iz Ljubljane. Pizda materna, pa Zvekete, ki so iz Postojne, pa še PHP (zdajšnja Aktivna propaganda, op. a.) iz Cukrarne.

Ali v Ljubljani in v Sloveniji manjka glasbena scena, ki bi jo sestavljali bendi?

R: Bendov je ful, ampak bolj zamerim Radiu Študent (RŠ), ki ima moč. RŠ ima play listo, ki je v glavnem sestavljena iz angleških in ameriških imen. Nas, slovenskih bendov, ni nikjer. Poglej! Crossroatzs so bili odlični, pa jih RŠ ni vrtel. Isto se bo zgodilo z Zveketami in s komer koli drugim. RŠ ne vrti slovenske scene, vse, kar je, je tista polurna oddaja 100 decibelov, in še ta je polna prekinitev. Ko narediš komad, ti začnejo težiti, zakaj imaš besedila v angleščini, po drugi strani pa te pitajo s tako glasbo.Za Crossroatzs lahko trdim, da imajo odlične posnetke, s katerimi bi se jih dalo sfurati brez težav. Če bi imeli podporo, bi tudi oni več delali in bi bili boljši. Človek se vpraša, zakaj sploh ima bend, če pa me bodo na RŠ zarolali dvakrat na leto?

So slovenski bendi podcenjeni?

R: Bolj gre za to, da se morajo domači bendi pojavljati med tujimi. Za Pizdo materno ne bi nikoli zvedeli, če ne bi bili na festivalu Platfuzz. Domačo sceno bi se lahko furalo v nočnem programu. Res me zanima, kaj delajo naši bendi. Tujih odfukanih bendov tako ali tako ne boš nikoli videl, domače pa lahko. Vsi natečaji, pa naj gre za Novi rock ali pa za natečaj FV, pozivajo domače bende z obrazložitvijo, da bodo igrali pred tujim bendom. “Wow!” Meni je vseeno za tuje bende, bolj me zanima igranje z domačimi bendi.

Kam bi se umestili, kako bi se opredelili kot bend?

V: Težko mi je stilsko določiti našo godbo, zato ker jo igram in čutim.

R: Najbolj noro je to, da preberem v časopisu, da smo noise metal. To je res smešno! Igrali smo z nekaj našimi bendi, za katere lahko rečem, da so večji noise kot mi. Nihče nas ne šteka, ker imamo komade na pet in sedem, zato smo noise metal. Potem poslušam plato, ki smo jo posneli, in me je prav sram, ker je totalen pop.

Niti ni čudno, da vas je Presl v Trobenti poslal na riviero ...

R: Takoj nas je spregledal!

Ko sem prvič slišal vašo demo kaseto, sem vas našel med Alice Donut in Melvins.

R: Z asociacijami ni nič narobe. Sam pravim, da smo ena velika kopija.

Kako pa gledate na svojo prihodnost?

R: Obstajali bomo, dokler bomo lahko grenili življenje drugim.

A zato igrate tako mučno godbo?

R: To je naša karizma! Na začetku sploh nismo hoteli nastopati. Že tri leta smo skupaj in šele zadnje leto nastopamo. Nismo imeli več kot deset koncertov. To nazorno potrjuje, da se nam jebe.

Sodeč po urejenem prostoru za vaje živite v svojem svetu?

R: Zato tudi ne nastopamo veliko. Dovolj mi je biti tukaj, pa še bolje je, kot na koncertu, kjer je zmeraj grozen zvok, pa še motiš se. Tukaj lahko razturavaš, stene zdržijo.

Vse tri plošče ste posneli v prostoru za vaje?

R: To ne pomeni, da so slabo posnete.

Hočem reči, da ste vse naredili sami?

R: To je naša filozofija! V vso zadevo smo šli zgolj zaradi muske, zaklonišča nismo nikoli imeli za žurke. Tukaj smo se zbirali in igrali vsak dan. Zdaj razmišljam o pravi plošči, ki bi jo rad videl v trgovini. Prišel bi v trgovino in rekel prodajalcu, če sploh ve, za kakšen bend gre, pa kako je v kurcu in kako si sploh upajo prodajati kaj takšnega.

BIGor