Penthouse in Ligament

Zapeljivost hrupa, psihoze in perverzije

"Zmes martinija in bourbona z nekaj olivami, in to je to!" je opis Penthouse z alkoholnimi izrazi, po katerih poseže pevec skupine (ne revije!) Charlie Finke. Senzualnost je v Penthouse prepletena z vulgarnostjo in grobostjo, Penthouse so zavestno stoodstotno dionizični, hedonistični in dekadentni, besedila so nadrealistično čudaške poeme, s črnim humorjem in ironijo prepletene zgodbe alkoholnih izpadov, brezsramno perverznih seksualnih fantazij, mladostnega uporništva in iz tega izvirajoče življenjske filozofije neposrednosti in samozavestnosti.

Pogovor s pevcem Charliejem, basistom Esmejem in bobnarjem Timom je nastal po lanskem oktobrskem koncertu v Ebenseeju v Avstriji, ki je bil odigran divje in ekstatično pred približno tridesetimi ljudmi.

Se vam pogosto zgodi, da pristanete na takšnih koncertih, kot je bil nocojšnji?

Charlie (C): Če sem iskren, se nam to dogaja pogosteje, kot bi si zaslužili. Največje razočaranje v moji karieri je bil Nashville. Prišli smo do kluba, morali bi imeti tonsko vajo, vrata so bila zaprta, in pomislili smo: "Jebi ga, je pač promotor zamudil!" Po pol ure čakanja smo mu le telefonirali (oponaša južnjaški naglas): "Oh, ste pred klubom? Veste, stvar je takšna, da nas nekaj dni niste poklicali - mislili smo, da ne pridete. Založba nam ni poslala plakatov, nihče nam ni poslal vaše plošče ..." Vztrajali smo: "Podpisali ste pogodbo, moramo igrati in morate nas spustiti v jebeni klub. Ni treba, da ostanete in nas poslušate, samo vrata nam odprite." Na koncu smo igrali pred promotorjem, natakarjem in policajem. Ta je bil natakarjev prijatelj.

Tim (T): To se je dogajalo v Memphisu!

C: OK, pa v Memphisu. Neverjetno – potuješ v srce države, v eno izmed držav, iz katere si pobiral vplive, in tam ni nikogar, ki bi ga zanimalo, kaj počneš, ki bi poslušal, kaj imaš povedati!

T: Vsem skupinam se to dogaja.

C: Povsod je tako. V Angliji nas bo en večer gledalo 500 ljudi, naslednji 20. Anglija je čudna. So le velika mesta in divjina. Majhna mesteca so res majhna, polna prestrašenih ljudi in starih hiš. Imamo štiri velika mesta: London, Manchester, Liverpool in Glasgow, povsod drugod je vse čudno, tako ruralno je vse skupaj. No, mogoče ni vsepovsod ruralno, je pa introvertirano. Mislim, da je Anglija popolna anomalija, sploh je ne razumem. Bolj se počutim doma na Irskem, Škotskem ali v Franciji.

V Ameriki vas, zaradi tožarjenja revije Penthouse[1], poznajo pod drugim, zelo zabavnim imenom: Fifty Tons Of Black Terror! Kaj vam pomeni 50 ton črne groze?

T: Popoln opis glasbe, ki jo igramo!

Zakaj črna groza?

C: Ime je vzeto iz angleške grozljivke B-žanra o velikanskem pajku, posnete tam nekje v zgodnjih šestdesetih.

T: Film govori o 50-tonskem pajku, ki terorizira New York in London.

In poje ves New York.

C: Ne, poje Windsorsko palačo! V petdesetih in šestdesetih je bila večina najboljših angleških stvari beatniške in B-produkcije, monarhija ni bila tako priljubljena kot danes, ni bila del pop kulture.

Nikoli nisem razumela angleškega glasbenega tiska, ki zagrizeno deli skupine na tiste z "delavskim" izvorom - po njihovih definicijah spadajo mednje tudi Oasis?! - in na tiste, ki jih sestavljajo nekdanji študentje umetnosti (art students). Kaj je narobe s tem, da študiraš umetnost?

T: Vsako skupino morajo spredalčkati in ji pritrditi nalepko, s kakšne scene prihaja.

C: V Ameriki je isto. Lažje neki glasbi najdeš primerno nalepko, lažje jo boš ljudem vsilil in jih privabil na koncert. Problem, ki se skriva za nalepkarstvom, je, da so ljudje paranoični, izolirajo se in ne morejo prenesti dejstva, da obstajajo tudi druge kulture. Ko imaš opravka s kom iz glasbenih medijev, denimo iz NME, bo prva stvar, v katero se bo zapičil: "Kako ste videti in kako govorite? Od kod prihajate in kot kakšna skupina se hočete promovirati?" In ker so standardi že vnaprej določeni, te takoj spredalčkajo in v sekundi lahko postaneš jebeni artistični bend.

Zakaj so tako sovražno razpoloženi do nekdanjih študentov umetnosti?

C: S študenti umetnosti ni nič narobe, le tabloidi so vsilili mnenje, da so elitistični, snobovski in tako naprej. Pri tem so pozabili, da je večina študentov brez denarja. V Angliji ni težko biti elitističen, a za to moraš biti bogat. Potem si lahko Dr. Jonathan John Whatever, King of the BBC. Če nimaš dovolj denarja, ne moreš furati tega elitizma, zato se pojavi snobizem. Poznam skupine, ki so zaradi takšnega snobizma razpadle - članek v napačnem kontekstu in "Čao!", nihče več ne bo povohal tvoje skupine. Čisti absurd, časopisi te lahko raztrgajo, ker si preveč ali premalo snobovski. To je čisto angleška in ameriška stvar, ne vem, če se enako dogaja drugod.

Penthouse ste včasih v kakšnem mediju dobili zelo navdušene kritike, teden zatem pa so vas verbalno sesekljali?

C: Dobra recenzija je ista kot slaba recenzija - je pač recenzija, zate je dobro, če jo dobiš, še vedno pa so to le časopisi, niso tisti pravi ljudje, za katere igramo. Zabavno je, da ko nas kritiki sesuvajo, popolnoma zgrešijo poanto - govorijo o stvareh, ki nimajo nobenega smisla, ustvarjajo nekakšne težke besedne vaflje ali kaj ... (smeh)

Zamenjal si basista Graema Flynna, mar ne? Kaj se je zgodilo z njim?

C: Graeme je čisto slučajno imel preveč slabih dni zapored, zanje je seveda krivil nas. Postal je zelo negativen do početja Penthouse, težko je bilo delati z njim kot s človekom. Ni se družil z nami izven skupine, to je zelo slaba stvar. Na žalost je prišlo tako daleč, da smo drug drugemu parali živce. Sredi angleškega dela promocijske turneje za album My Idle Hands se je na kup naložilo toliko naključij, da se je odločil, da ima vsega "poln kufer". Pustili smo ga sredi polja z vso njegovo opremo (vsesplošen smeh) ...

Za kazen?

C: Že kakšnih 36 ur sem vozil kombi in bil sem že čisto uničen: "Kje je ta ušivi Aylesbury?" In Graeme reče, da bo zapustil skupino. Rekel sem mu: "OK, če hočeš oditi, lahko greš kar takoj!" Vzel je bas in opremo, ju postavil na cesto, in mi smo šli naprej. Začelo se je že v začetku leta 1999, ko smo hoteli posneti komad Wot Meanders. Graeme ga ni maral in ni hotel odigrati basa, naj kar vprašamo Esmeja, če bi ga nadomestil.

Mu ni bila všeč smer, v katero so šli Penthouse?

T: V bistvu bi bilo to tó. Začel je razmišljati o tem, da bi lahko počel boljše stvari, kot bil v Penthouse. Trdil je, da ima druge projekte, ki so boljši od Penthouse. Med snemanjem drugega albuma nam je dajal vedno bolj vedeti, ni več pisal pesmi z nami in mi nismo več mogli pisati pesmi z njim. Najboljša stvar pri Penthouse je način, kako pišemo pesmi – tako preprosto in sproščeno je vse skupaj.

C: Včasih spravimo skupaj kakšen komad kar na odru ...

Improvizirate?

C: Ja, včasih smo veliko improvizirali, potem smo nehali, sedaj spet bolj ...

Kako ste prišli k založbi Beggars Banquet?

C: Po izidu prvenca Gutter Erotica nas je evropska podružnica založbe World Domination poslala na enomesečno turnejo po Ameriki in Evropi. Pod njihovim okriljem smo prodali 3000 albumov, to je bil za nas velik uspeh. Tipa, ki je imel čez londonske posle - naš dober prijatelj, ampak saj veš, kako gresta skupaj posel in prijateljstvo –, sem vprašal, ali bomo album ponatisnili. Nekaj je "mutil" in čez čas je prišel neizogibni klic, da bo zaradi vsega "štanc sranja", ki ga je World Domination promovirala v Ameriki, v Evropi pa ni šlo v promet, zaprl evropsko podružnico. Penthouse smo bili med vsemi skupinami v Evropi najuspešnejša skupina; prodali smo največ kopij albuma. Čeprav je šlo vse krasno, smo čez noč ostali brez založbe, ukinili so nam promocijo in distribucijo. Z World Domination smo sodelovali v stilu "ti si moj prijatelj, jaz sem tvoj prijatelj" in nismo podpisali pogodbe, ker smo do njih prišli prek majhne založbe Butcher's Wig, ki jo je vodil naš prijatelj Nigel. To bi morala videti – računalnik v spalnici, tip kuha v kuhinji, zazvoni telefon: "Butcher's Wig, prosim?" Sprva je bilo krasno, povezal nas je z World Domination, nismo dobili predplačila, smo se pa vsaj dogovorili glede produkcije in distribucije. Plošča Gutter Erotica je bila sprejeta kot kos dinamita, pohvale so deževale, ljudje so želeli kupiti album, pa ga ni bilo v trgovinah! Potrebovali smo kakšna dva meseca, da smo našli novo založbo - Beggars Banquet. Spet smo bili zelo bistri in si nismo zagotovili predplačila - mislili smo si: "Ostanimo še naprej z Butcher's Wig, poznamo se, nismo imeli problemov z njimi ..." Z Beggars Banquet smo podpisali pogodbo za produkcijo in distribucijo. Dali so nam dovolj denarja, da smo posneli album, "podpirajo" distribucijo in turneje; vsak od nas pa je dobil približno 500 funtov za triletno pogodbo! Čisto zgrešeno, spet smo naredili napako – ne bi smeli podpisati pogodbe z njimi.

Beggars Banquet ni tako majhna založba. Se jim ne zdite dovolj pomembni?

C: Zanje smo le igračka.

T: Njihov poceni privesek.

C: Vemo, da v Angliji ne bomo prodali bistveno več ali manj albumov kot večina močno promoviranih skupin, ki počnejo podobne stvari kot mi, a zelo me skrbi svet. Vem, da imajo ljudje drugod veliko raje rock'n'roll kot kapricasta čreda angleških fuckerjev. Mogoče zato, ker prihajamo iz Anglije, pričakujemo, da nas bo naša založba bolj podpirala pri našem početju. Vsi moramo imeti redne službe, da preživimo. Jon in Tim sta mi v zadnje pol leta vsak posebej rekla, da bi bil že čas, da za naše početje dobimo malce več denarja, tega pa ni od nikoder zaradi stroškov, ki smo jih imeli pri produkciji albuma. Skupina, kot smo mi, bi morala prodati nerealne količine albuma, da bi se vse pokrilo.

Kaj misliš o londonski glasbeni sceni?

C: Zanjo mi je prav toliko mar kot za borzo! Čisto nič mi ne pomeni.

Torej se v Londonu počutite kot marsovci?

C: Ja, res je nekako tako. Po drugi strani pa najdeš nekaj res super skupin, če se potikaš po bolj umazanem Londonu in se zabavaš. Nekateri deli mesta so polni dobrih skupin, a moraš imeti srečo, da jih kje ujameš v živo. Če hodiš po barih, vsakih nekaj tednov po naključju naletiš na dobro skupino. Všeč so ti in vprašaš jih, pri kateri založbi so, oni pa ti vsi začudeno rečejo, da to počnejo le zase, za zabavo zvečer.

Ligament

Londonska zasedba Ligament je tako kot Penthouse nastala nekje med bluzenjem po londonskih barih v posadki Ray Hill na basu, osebe z imenom Hamilton Industries na bobnih in Tim Cedar na kitari in vokalu.

Tim, kako se ujema tvoje igranje v Ligament z delom v Penthouse?

Tim (T): V redu, ker vsakdo ve, kaj se trenutno dogaja z Ligament. Penthouse morajo imeti zaradi mojega igranja v Ligament kratke koncertne turneje, recimo deset, dvanajst dni, ker grem jaz zatem na turnejo Ligament. Tako so stvari zanimive in se ne dolgočasimo. Ligament so obstajali pred Penthouse, zato vsi razumejo, da počnem različne stvari. V tem je vsa stvar biti glasbenik – igraš, kolikor hočeš in s komer hočeš. Nihče, nobena stvar te ne sme omejevati na ene vrste izkušenj, to je preveč dolgočasno. Izraziti moraš vse umetniške inspiracije.

Imaš v mislih tudi kakšna glasbena sodelovanja?

T: Nič konkretnega, vendar sem vedno odprt za nove zamisli. Če bi mi kdo kaj zanimivega predlagal, bi ga poslušal in poskušal to izpeljati. Rad bi igral še druga glasbila, kot jih sedaj, ustanovil bi novo skupino. Vse moraš poskusiti, vse mora biti zabava, drugače je brez veze.

Se počutiš enakovrednega v obeh skupinah?

T: V obeh skupinah sem enako srečen. Ko ustvarjam ves ta velikanski hrup v Penthouse, začnem razmišljati, kako lepo bi bilo, če bi lahko malce brenkal po kitari v Ligament, in nasprotno: ko bi le lahko spet sedel zadaj in razbijal po bobnih. Fizično je zelo naporno, vendar je tudi tako zelo preprosto! Tolažim se s tem, da nobene stvari ne počnem dolgo časa in da se bom lahko kmalu spet posvetil tisti drugi stvari. Mogoče drugi člani Penthouse in Ligament ne razumejo čisto, kaj se mi plete v glavi zaradi obeh skupin, ampak meni je vseeno, jaz imam rad oboje. Nočem se odločiti le za eno stvar, še veliko stvari je, ki bi jih rad počel. V skupini igram tudi klaviature.

Kako je s publiko na koncertih Ligament, podobno kot s Penthouse?

T: Imeli smo srečo, da so nas na turnejo vzeli Mogwai, ti imajo več publike.

Kaj meniš o blatenju Mogwai drugih skupin po angleških časopisih? S tem, kar so povedali o Blur in podobnih, se čisto strinjam, vendar ...

T: Vsaka skupina blati druge skupine, tako pač je. Večina tega ne počne tako javno, počnejo pa vsi.

Katere skupine so na vaši dreklisti?

T: Radiohead morajo umreti! Kula Shaker morajo umreti ... in so že! Zabavno je, da so razpadli dan za tem, ko smo igrali za njimi na festivalu v Belgiji.

Morda morate iti na posebno misijo in nas rešiti veliko slabih skupin?

T: Kje bi rada, da začnemo?

Britpop, za začetek?

T: Vidiš, zato mi je všeč, kar so naredili Mogwai.

Že, že, toda tudi za Add N To (X) so rekli, da so se prodali, s tem pa se ne strinjam!

T: Add N To (X) so mi všeč do neke mere, v resnici so "art school rock", mislim, da so zanimivi, vendar jih ne poslušam veliko. Pišejo zelo dobre pesmi, vendar so jih dejansko ukradli starim skupinam in jih premazali z vsemi “blipi”. Vsa stvar zato zveni tako dobro, ker je ta glasba že prvič zvenela zelo dobro. Sedaj je glasba pač izboljšana, posodobljena. Ne morejo narediti napake pri tem, kar počnejo, ker kradejo dobrim pesmim in dodajajo dobre zvoke.

Vaš novi album, Halfway Between San Juan And Mendoza, je precej drugačen od prejšnjega Kind Deeds, veliko trše zveni. Kateri ti je ljubši?

T: Meni je ljubši novi. Zelo preprost je. Tom iz Quickspace ga je posnel; že dolgo časa je hotel posneti album z nami. Ligament so medtem za kratek čas razpadli, morda nismo razpadli, pač nehali smo igrati, jaz sem igral v Penthouse. Tom nam je vsake toliko prišel zatežit, dajte fantje, posnemimo to ploščo, in na koncu smo jo res.

Helena Marko

Izbrana diskografija Penthouse

Gutter Erotica (World Domination, 1997)

My Idle Hands (Beggars Banquet, 1999)

Izbrana diskografija Ligament

Kind Deeds (Flower Shop, 1996)

Half Way Between San Juan and Mendoza (Kitty Kitty Corporation, 1999)

[1] Zaradi povezave tržne znamke revije Penthouse z neglamuroznim naslovom albuma Gutter Erotica jim je grozila s tožbo.