Veliko srce Michela Petruccianija

Ko je lani januarja za pljučnico umrl francoski pianist Michel Petrucciani, je jazz izgubil enega najbolj romantičnih instrumentalistov in - kot pravijo tisti, ki so ga poznali - tudi enega najbolj duhovitih sogovornikov. Njegova smrt je bila toliko bolj pretresljiva, ker je umrl sorazmerno mlad, star vsega sedemintrideset let, in ker je s ploščami, ki jih je posnel v zadnjem času, predvsem pa z vrsto koncertnih nastopov po vsem svetu dokazoval, da je stopil v zrelo ustvarjalno obdobje.

Vsemu tistemu, kar ga je odlikovalo že od samega začetka - svežina izvedbe, osupljiva virtuoznost, sijajen občutek za ritem, tempo in harmonijo -, je dodal še izvedbeno zrelost in kanček zadržanosti, ki mu je je na začetku osemdesetih, ko je začel nastopati in tudi snemati, morebiti še manjkalo.

Petruccianijeva zelo uspešna kariera - posnel je vsaj petnajst lastnih plošč in sodeloval pri skoraj nepreglednem številu drugih - je vredna toliko večjega občudovanja, ker se je moral zanjo potruditi nekajkrat bolj kot kdo drug. Imel je namreč genetsko hibo, ki se imenuje osteogenesis imperfecta, katere značilnost je krhkost kosti zaradi prirojene nepravilnosti v razvoju veziva, ki je temeljna tvarina kostnine. Take krhke kosti so nenavadno občutljive za zlome. Posledica zlomov so skrajšani in deformirani udi ter čokata in nepravilna rast. Vse to je prizadelo tudi Michela Petruccianija, vendar je kljub neverjetnim težavam z velikansko voljo in ljubeznijo do glasbe premagal vse, končal konservatorij in se povsem posvetil jazzu.

Pettrucciani je bil zaljubljen v klavir, in čeprav je v njegovem igranju mogoče slišati, da je bil izjemen oboževalec Billa Evansa, je bil izjemen interpret že, ko je začel snemati. Prav zato je morda toliko bolj zanimivo primerjati mojstrsko solistično ploščo 100 Hearts (Concord, 1983), ki jo je Michel posnel na začetku kariere, in Solo Live (Dreyfus, 1998), nastalo na koncertu v frankfurtski Alte Operi 27. februarja 1997. Solo prinaša nekaj Petruccianijevih izjemno lepih in melodičnih skladb ter domiselne različice treh klasik, ki so razporejene tako, da se razpoloženje preliva iz ene v drugo, kaže bogastvo tehničnega znanja, romantičnega duha in humor. Težko je reči, kaj na plošči najbolj izstopa, morebiti izjemno duhovita priredba skladbe Caravan Duka Ellingtona ali pa originalna Trilogy in Blois, da simpatične priredbe znane popevke Besame mucho niti ne omenjam. To je bogata, silno raznolika zbirka skladb in razpoloženj, ki jih je bil Petrucciani sposoben ustvariti na koncertu - od balad do swingovskih tour de force; morebiti je njegova največja diskografska mojstrovina, čeprav izida plošče, ki se ga je menda zelo veselil, ni dočakal živ.

V povsem drugačnem kontekstu ga kaže plošča Both Worlds (Dreyfus, 1997), posneta v zasedbi seksteta v New Yorku in ob sodelovanju trombonista Boba Brookmeyerja, ki je poskrbel tudi za aranžmaje devetih Petruccianijevih avtorskih skladb.

“Trudili smo se ustvariti ozračje skupine, in ne solista z najetimi glasbeniki,” je povedal Petrucciani, za navdih pa so jim služile zasedbe Oliverja Nelsona, Arta Blakeyja in Milesa Davisa, zlasti tista s snemanja slovite plošče Birth of the Cool. To jim je tudi v celoti uspelo. Glasba je melodična, kot je pri Petruccianiju običajno, aranžmaji so zanimivi in zvočno sočni že samo zato, ker lahko poleg saksofona Stefana Di Battistija in trobente Flavia Boltre slišimo tako redko uporabljeni trombon z ventili Boba Brookmeyerja, medtem ko sta v ritem sekciji Petruccianijeva stalna sodelavca, bobnar Steve Gadd in basist Anthony Jackson.

Tretja plošča, prav tako izdana po smrti, je delo tria Michel Petrucciani, Steve Gadd in Anthony Jackson z naslovom Trio in Tokyo (Dreyfus, 1999). Zdi se, da je prav to zasedba, v kateri se je počutil najbolje, kajti osem skladb, posnetih na nastopu v tokijskem klubu Blue Note, ga kaže v izvrstnem razpoloženju in v družbi glasbenikov, s katerima ga je vezala skoraj telepatska vez. Sedem originalov, med katerimi slišimo nekaj skladb s prej omenjenih plošč, vendar v povsem drugačni priredbi, in Davisova mojstrovina So What za konec zgovorno dokazujejo pianistovo izbrušeno tehniko, lahkotnost in čutnost liričnosti ter izjemno moč, s katero je iz ljubljenega glasbila izvabljal glasbo. Petrucciani je bil vedno galanten in tudi o dveh stalnih spremljevalcih v zadnjih letih je povedal: “Ritem sekcija Steva Gadda in Anthonyja Jacksona poskrbi, da stvari niso staromodne, in daje občutje s konca stoletja.” Toda dejstvo je, da je njuna vloga - naj sta v njej še tako dobra - samo spremljevalna. To je Petruccianijeva plošča od prve do zadnje note, čutna, sončna, silovita in nežna. Vse ob pravem času in na pravem mestu. Pravzaprav dokaz veličastnega in čarobnega trenutka, ure v tokijskem klubu.

Pasqul Anqueti je v kratki spremni besedi k plošči napisal: “Če je mogoče izpostaviti eno samo odliko, ki najbolj povzema osebnost in glasbo Michela Petruccianija, je to velikodušnost. Na odru, v srčiki trenutka, blizu občinstvu, v razgreti domačnosti klubskega ozračja je najbolj verodostojno izražal strast po razdajanju.”

“Mnogi glasbeniki igrajo v stilu, ki je preveč egoističen,” je povedal Petrucciani. “Igrajo samo zase in za nekaj redkih izbrancev. Jaz igram zato, da nudim zadovoljstvo in da komuniciram. Sam o sebi rad razmišljam kot o zelo srečnem človeku. Zato je zame tako pomembno, da grem dalje in da drugim nudim velikodušnost, ki je tako nujna v umetnosti, glasbi in življenju.”

Jure Potokar