Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Miha Zadnikar
Radikalizacija srca in posluha
Dva dneva do jutri*
Nisem čelist, pač pa igram čelo. Ne pišem poezije, pač pa pišem pesmi.
Toma Cora
Časnik New York Times je v torek, 14. aprila 1998 objavil tele usodne besede: Tom Cora, 44, novomuziški čelist z nagnjenjem k avantgardnemu podjetju, glasbenik, skladatelj in improvizator, ki je bil zadnja leta stalno zaseden na novomuziški sceni v New York Cityju, je umrl v četrtek v bolnišnici v Draguignamu na jugu Francije, kjer je živel z ženo in sinom. Bilo mu je 44 let.
Priti z "drugačne" kitare na "drugačen" violončelo pred dobrima dvema desetletjema - to se ne pravi mehanicistično, zgubiti dve struni, pač pa predvsem tvegati že takoj: Jasnoda samo v primeru, da se odločiš za mejo, za tisto pot, s katere je vsaka vrnitev potrditev tvoje lastne vztrajnosti, vsak pogled naokrog pa prejkone bogati le vse prezirane in za nobeno ceno ne gre drugam, se ne proda nobeni drugi spremembi kakor le notranji nuji. Dobro desetletje pred današnjim časom, v katerem uradna novomuziški žurnalizem in njegova oglaševalska somašinerija Erika Friedlanderja (nič kriv, nič kriv, da ne bo pomote!) oznanjata kot prvega potencialnega violončelista, ki bi utegnil proslaviti violončelo "na sceni" do tiste stopnje, da bi naposled skrepenel v zvezdnika, dobro desetletje pred tem je pokojni Tom Cora živel-igral vse tisto in še stopnjo več, kar skušajo zdaj pretkano naprtiti Friedlanderju kot napoved "kariere". Postaja zapleteno, spominja na glasbeno politiko. Kakšne težke besede padajo v umetno zarezo med velikima zaveznikoma (padajo torej v prazno?) in kako težko je te besede uskladiti z zagovorom posebnežev, ki po navadi ne marajo, da se o njih govori in piše po klišejsko, na “tisti” način. Gre za zarotniški razkol, spričo katerega je kreativna srenja nemočna pred medijsko topoumnostjo? Ali pa gre kratko malo za neogibne delitve, do katerih mora priti iz preprostega razloga, ker se ta ali oni glasbeniški krog odloči, da zavestno ne bo več maral za šolo, za slog, za sound, usmeritev, enoten koncept, predvsem pa ne za bleščečo prihodnost.
Rak je pokosil človeka, ki je z izjemno pozitivno strastjo in slišno delovno vnemo reprezentiral kreativno generacijo, za katero vemo, da v svoji glasbi - k sreči - ne ve prav dobro, komu ali čemu pripada. Nima šole, nima sloga, nima sounda, nima usmeritve, nima enotnega koncepta, nima, navsezadnje, niti bleščeče prihodnosti. Nima, če že hočete, skupne socialne osnove, ki bi jo vezala mimo godb. Tom Cora, poosebljen bojevniški mejaš se je ravno približal toliko zaželenemu statusu "skladatelja", s katerim si je v cehu možno zagotoviti človeka dostojno življenje, in harmoniziral svoje intimno, obglasbeno življenje, ko ga na lepem ni bilo več: Kakor ironično, če pomislimo, da je bil Cora ustvarjalec, ki je v glasbi harmonsko – s posebnimi (pa obenem od neznano kod že potrjenimi) harmonijami – rad zbadal svoje sodelavce, sodelavke, češ kaj vam bo avantgarda in zakaj se tako radi lepite na to. Sam je rad poudarjal, da nima prav nobene potrebe, oprijemati se avantgardističnega plezala, in da preveč rad igra, da bi še plezal. Če pozorno prisluhnemo Corovim improviziranim pasusom, nam ni težko ugotoviti, da je v njih navzven jasen, formalno trden, doumljiv in čuten do konca, a vseeno dovolj ironičen, duhovit, energičen in sončen, kar mu je dajalo soka. Bil je med redkimi, ki so improvizirali, kakor da bi sproti pisali – sekvenčno je tako zaključen, da bi mu marsikdo lahko celo očital akademsko natančno frazo – in je s tem presegal tiste številčnejše, ki improvizirajo, ko da bi izvajali že napisano. Razliko je izživel v hudomušni bolečini, s katero je spominjal na dilemo, kakršna nam je znana predvsem iz verbalnih sfer: Le pomislimo, kako težko je v osebnem hlepenju po natančni pisarski bravuri dokazati, da je tudi tam pot k progresivnemu, neznanemu. Ali drugače: Natančnejši ko si, manj te razumejo. Kdor ne zna pisati, ta pa se zmerom izmotava z nekakšnim stilom, rekoč: To je stvar stila, saj vem, kako je prav. Ali do konca povedano: Tom Cora bi lahko bil tudi klasičen čelist, ko bi se mu bilo ljubilo skoz nečloveška sita in rešeta. On je lahko igral vsakršne muzike, fokus pa je imel en sam.
Kje ga nahajamo? Obče reference so, kajpada, Skeleton Crew, Pidgin Combo, Nimal, The Chadbournes, The Ex, Curlew, A-Music, Third Person, Oriental Fusion, The Ululating Mummies, Shock Exchange, GoNoGoNoGo in Roof, bolj ali manj upičene zasedbe, ki jih združuje resno ukvarjanje z drugačno glasbo oziroma raziskava, neskončne druge kombinacije. Kup duov, ad hoc prezentacij, pocestne živosti – ogibamo se, kot je videti, Coru sovražne besede projekt (tudi z njo je zbadal svoje drage kolegice, kolege ponosne avantgardiste. In zdaj v tej minuciozni skici še napotilo – pred tedni je naposled izšel dolgo pričakovani dvoj CD album Hallelujah, Anyway(Remembering Tom Cora), nekaj do zdaj najskrbnejšega in najsubtilnejšega, kar je ugledalo luč preše pod Zornovim očesom pri založbi Tzadik (TZ 7602). Vedoč, da je Cora sovražil tudi vsakršen tributum, sta ga minuciozno oskrbela njegova dolgoletna kompanjona Fred Frith in Peter Hardt. Gradivo je nebrojno, barvito, ponekod celo spretno in nevsiljivo zamiksano, vrstni redi so mojstrski. Pred nami je zakladnica nikdar izdanih zamisli mojstra Cora. Preveva jo veselje do življenja in muzikanstva, celo v tistih izvedbah, ki so posnete na komemorativnem koncertu. In prav nič senzacionalistično bi radi dodali, da prvič v petletni zgodovini Tzadika na njeni ediciji nahajamo tudi človeka, ki se je s svojimi snovanji zelo približal Tomu. Ne bomo rekli “Slovenca”, kajti tako Cora kakor on bi ne prenesla takšne dikcije v tako lepem kontekstu. Z Nimalom se, kakopak, pojavlja tudi Bratko Bibič. Hallelujah, Anyway – tako spretna produkcija, da bo še tako skeptičnega osebka popeljalo v srčiko čudaških godb; tako primeren naslov, da lahko kar obmolknemo. Za tisk se pripravlja še več Corove zapuščine.
Miha Zadnikar
*Naslov albuma, na katerem igrata Tom Cora (čelo) in Wolfgang Mitterer (klavir, preparirani klavir), obenem pa tudi skladba z albuma Hallelujah, Anyway. Zdi se nam, da težko bolje, kratkeje ponazorimo Corovo podjetje kakor prav s tem naslovom.