Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

Urbana črnina

Zavod za odprta ušesa - oddelek lomilcev ritma

Dragi bralec! Kdaj v osnovni šoli si najbolj trpel? Je bilo v prvem razredu, ko si v otroški objestnosti razsul šipo na šolskem hodniku? Ali morda v petem, ko so te dobili s čikom na stranišču? Mogoče sta te izmozgavali fizika v sedmem in kemija v osmem? Prav verjetno je tudi, da si trpel, ko je učitelj telovadbe namesto žoge iz kabineta privlekel švedsko skrinjo, čez katero je bilo treba potem akrobatirati in izvajati levje skoke ter druge kaskaderske spretnosti. Trpel si tudi, ko si dobil kakšen pisni opomin ali – bog ne daj – ukor. A če si vsaj malo moje sorte, potem nikoli prej in nikoli kasneje nisi bolj trpel, kot na plesnem tečaju za valeto. Mislim, safr, čisti!

To, da štirinajstletne mulce z ravno poganjajočimi puhki pod nosovi spravljaš v zadrego pred celotnim cvetoberom luštkanih sošolk, je vredno vsaj denarne, če ne celo zaporne kazni. OK, ne rečem za tisti en-dva-tri angleški valček, tudi proti temu, da otroci, ki jim je to fino, plešejo v plesnih šolah, nimam nič. Zasmilijo se mi samo tisti reveži, ki jim je nerodno, valetni plešoči učitelji pa jih maltretirajo z obrati pri rumbi. E, in ker sem (bil) jaz eden od teh usmiljenja vrednih, si nikoli nisem mislil, da bi lahko iz potrebe po plesu kadar koli nastala neka stvar, ki bi mi bila všeč. To prepričanje sem gojil v sebi vse do tistega torka, ko sem v kleti neke viške hiše slišal, da se je kvalitetni preskok v zgodovini Radyoyo zgodil prav zaradi potrebe po plesu.

»Prvi party smo organizirali bolj ali manj zato, ker nikjer v Ljubljani nismo mogli plesati na muziko, ki nam je všeč,« pravi Tina, prepoznavno prvo grlo ljubljanskega džokejskega kolektiva Radyoyo, v uradnih papirjih zapisanega kot zavod, v poluradni promocijski izjavi kot gibanje za promocijo in razvoj breakbeat kulture, neuradno pa so prva ekipa, ki je na slovenskih tleh organizirala hip hop party, kot se šika. A pred približno šestimi leti, ko sta se JAMirko in Zeds prvič džokejsko združila, je na njunih gramofonih bilo še vse kaj drugega kot le hip hop in drum'n'bass, predvsem se je vrtela v tistem času popularnejša roba, acid jazz, funk... Fanta sta pred tem razplesavala ljudi v vseh možnih ljubljanskih klubih in lokalih: K4, Palma, Nexus, Truebar ... Še danes se držijo filozofije, da se ne vežejo na samo en prostor, »ker te v nekem trenutku omejijo ... no, če bi bile Križanke pokrite in ogrevane, potem mogoče ... Ampak klub sam po sebi te omeji, mi pa smo že od začetka hoteli biti na vseh področjih neomejeni.« In prav zaradi te "neprilagojenosti" sta se v nekem trenutku oba znašla na suhem, v vakuumu.

Na suhem se je v prav istem času in prostoru znašel tudi radio Gama, ki je po bombastičnem začetku delovanja kaj hitro potrošil finančne rezerve: dolgove sodelavcem je izplačeval tako, da jim je omogočal zakup programa. Gamin tehnik Edo je poznal Zedsa, beseda je dala besedo, Gama frekvenco in tako so se nekega četrtkovega večera na 106.4 MHz razlegali acid jazz, funk, triphop ... V redu fantje, ampak kje v špil prevladata hip hop in drum'n'bass? In zakaj ravno ta dva? Počasi, prvi dve oddaji, sta džokeja celo govorila v eter, Tino pa je pri poslušanju malce trebuh bolel in smo se zmenili, da bi malo pomagala. Z Gamo sicer Radyoyo ni imel nič, tudi v promocijskih materialih omenja zgolj frekvenco, ne pa tudi imena postaje. Kasneje, ko so začeli z organizacijo partijev, se je izkazalo, da je bila Gama zaradi dobre slišnosti po Sloveniji neke vrste jackpot, saj so na žure hodili ljudje z vseh koncev, z Bleda, iz Celja, Velenja ...

Vse lepo in prav, ampak mi še vedno ne vemo, kako sta se na Radyoyo sparila hip hop in boben in bas. »Koncept se je oblikoval po radiu. Radio ti da možnost, da lahko ljudi kaj naučiš in jih hitreje navadiš na kaj novega. V klubu je pač pravilo, da moraš ljudi razplesat, zato ne moreš preveč eksperimentirat, če želiš, da ljudje plešejo. Radio ti da možnost, da postaviš temelje, predstaviš muziko na način, ki ga klub ne dovoljuje in jo postrežeš manj obremenjeno.« Ampak zakaj hip hop in drum'n'bass, je tečen Napo še naprej ... »V tistem času se je pri nas začel bum tehna in housea, ki nam osebno ne gresta preveč v ušesa, zato smo s terminom breakbeat hoteli pokazati, da imamo rajši zlomljene ritme, da nam je four on the floor preveč monotono. Hip hop in drum'n'bass sta pač skrajnosti breakbeata: hip hop je (poleg funka) ena najstarejših oblika breakbeata, drum'n'bass je bil, ko smo mi začeli, najmlajša. Poleg tega je hip hop najpočasnejša forma breakbeata, drum'n'bass pa najhitrejša. Osnovni beat drum–n-bassa je približno 180 bpm, hip hopa pa je približna polovica tega, torej 90 bpm.« Zadovoljni? Jaz, ja.

Od radia do prvega dogodka je minilo približno leto. In če ste se zmrdovali nad tem, da Radyoyo oddaja na komercialni Gami, se vam bo na ustne vrnil nasmešek ob podatku, da so prvi party, imenovan Radyoyo Sound System (želeli smo predstaviti svoj sound), organizirali v žrelu undergrounda, na Metelkovi. Bilo je o božičnem času leta 1997, in na mrzlem zraku nekdanje kasarne je ostalo kakšnih 200 ljudi. Publika je bila mešana, »hiphoperji so malce težili, zakaj samo do pol dveh, drum'n'bassarji so jamrali, zakaj morajo čakati do pol dveh, ampak vse skupaj je bilo zelo fino in pozitivno. Za nas je bil znak, da ljudje potrebujejo tako stvar.« Na Metelkovi so potem odšpilali še dva partija: na enem je vrtel angleški hip hop legendarnež DJ 279, na drugem pa je pred vrati Channela Zero ostala legenda slovenskega sukanja elektronske muzike, DJ Aldo. Angleža so spoznali prek zagrebške naveze z didžejem Phillijem, a kako so spoznali Zagrebčana? »Po telefonu. Enkrat je pri Mirku zazvonil telefon: Zdravo, ja sam Filip iz Zagreba, mi organizujemo koncert O.C.-ja, ja sam sada u Ljubljani, da li se možemo dobiti na jednoj kavi?« In so se dobili ter se nemudoma zaštekali. Podobno samoumevno je bilo tudi z drugimi člani ekipe Radyoyo, ki je od osnovne celice treh narasla na današnjih petnajst. »Čeprav bi jih glede na to, kaj vse imamo v glavi, potrebovali 30. Bilo je pač tako, da se je v nekem, kratkem času našlo toliko ljudi, ki čutijo enako energijo. To se mi je zgodilo dvakrat: z Lesi (skupina Heavy Les Wanted, v kateri JAMirko udarja po bobnih; op. p.) in z Radyemyo. Nekateri so hoteli vstopiti na silo, ampak kar ne gre, ne gre... Gre za spontanost, ne za pravilo…« razglablja JAMirko.SSF, Pier, Kobilca, Koltek, Maestro, Nikolovski, Murat, Jose, Fugazee so torej povsem spontano postali del organizma.

Vrnimo se k zmrzujočemu Aldu, ki je Radyoyo kmalu povabil k sooblikovanju večerov v K4, kjer so potem vsak mesec uprizarjali partije, zaradi specifike prostora na dveh plesiščih: manjšem hiphopovskem in večjem drum'n'bassovskem. Napo spet postaja tečen: Zakaj je pa hip hop vedno na manjšem flooru? »Zato, ker je manjši za hip hop ravno prav velik, za drum'n'bass pa bi bil premajhen, ker na drum'n'bass hodijo tudi ljudje, ki sicer poslušajo ostalo elektroniko.« Ali to pomeni, da bo vaš naslednji velik projekt, produkcija in izdaja prve slovenske hip hop kompilacije, neke vrste odkupnina hip hoperjem? »Še vedno smo manj za časom, če izdamo hip hop kompilacijo, kot pa če bi izdali drum'n'bass. Hip hop je pač nastal toliko prej, da smo dolžni, da jo naredimo. Poleg tega smo našli dovolj kvalitetnih in energičnih hip hop zasedb, da bo kompilacija res dobra.« Drugače pa zamere med hiphopovciin bobnarskimi basisti ni, čeprav delate na mediju egov, radiu, in ste za povrh še Slovenci? »Sploh ne, ker imamo vsi radi muziko, govorimo samo o muziki in se ujemamo tudi kot ljudje.« Fino, kdo bi si mislil, da Slovenci delajo šest let skupaj, ne da bi se zbili in se razpršili vsak na svoj konec ...

Akoravno tudi slabih trenutkov ni manjkalo (polletno urejanje glasbene priloge Adrenalina se je končalo z grenkim priokusom in izkušnjo več) in furanje celotne operacije, še posebej partijev, zahteva veliko energije, časa in denarja. »V bistvu imamo srečo, da smo vsi v službah in da lahko svoje plače dajemo za dogodke, pa za nabavo plošč, majic in drugega. To, kar vidi folk na partiju, ko mi rolamo muziko, je pa tako naša nagrada. Zmeraj, ko delamo dogodek, sem pred rolanjem totalno utrujen.« Jasno, gostje smo pač razvajeni in vidimo samo trenutni učinek, ne pa vseh vloženih ur in tolarjev, ki so zadaj. »Folk si misli: Aha, tole so obesili, pa tale video rolajo, pa enega črnca imajo, da jim vrti muziko. Ampak ta črnec je včasih lahko prav razvajen in mu nič ni prav, sound je v kurcu, kabli prekinjajo, milijon majhnih stvari, za katere moramo poskrbeti sami. Da ne govorim o tem, da pri rolanju ni nobene računice, saj samo jaz za plošče zagonim najmanj 500 mark na mesec.« Ampak zmage potem vse odtehtajo, a ne?

In zmag je bilo veliko, tudi na tujih ozemljih, recimo odmevna rolanja ekipe v Londonu (333 Old Street), na Dunaju (Flex), v Italiji in na Hrvaškem. Največja zmaga pa je, jasno, ostala doma: nesporno je bil to lanski festival Breakbeatnikk, »ki je uspel v vseh pogledih. Fino je bilo, ker nam je ata Vidmar pustil proste roke in se sploh ni vtikal v naše delo, v izbor nastopajočih in line-up, tako da upamo, da je tudi njemu stvar znesla in da bomo še kaj naredili skupaj.« V Križanke je prišlo zlomljene ritme poslušat dobrih 2000 ljudi, to sicer ni toliko, kot na Nicku Cavu, »je pa več, kot smo pričakovali. Hecno pri tem je, da se mnogi sploh ne zavedajo, kakšna imena smo že pripeljali v Ljubljano. Če bi neki mladi rockovski promotorji pripeljali bende, primerljive našim, bi bili glavni carji.« In imena res niso od muh: Breakbeat Era, Freq Nasty, Das Efx, Loxy + Rage, Adam Freeland, Scratch Perverts, Ez Rollers, Suv, Bad Company, Bailey in drugi so res oplemenitili glasbeno podobo naše metropole. Podobno, kot so džokeji Radyoyo oplemenitili vinilno džokejsko kulturo, še posebej z mikstejpi, ki jih jadrno snemajo. Hiphoperje posebej opozarjam na obilje dobre muzike, ki jo za malo novcev dobite na petih Maestrovih in enem Zedsovem tejpu, drumbasovcem pa streže Pier z volumnoma 1 in 2.

Sicer pa pobje in dekle, ki epicentrirajo v hiši, iz katere je v slavni polpreteklosti oddajal radio Kričač, korajžno šibajo v breakbeatovsko prihodnost. Prepoznavno urbano vizualno podobo, ki jo je najprej fural Luka, ki je d'best dizajner, ker se da z njim vse pogovoriti in oblikuje stvari tako, da so videti fino in se jih da tudi brati, zdaj pa jo gradi Tom iz studia Botas; vizualiziral je tudi najnovejšo pridobitev, domačo stran www.radyoyo.si. Snemanje projekta 5 Minutes Of Fame je v polnem teku, sledil bo drum'n'bassovski založniški projekt, vprašanje je še, kaj bo z dogodki v K4, ampak glede na omenjen koncept brezdomstva se vam ni treba bati, da bi ostali brez rednega odmerka dobro zmiksanih nalomljenih ritmov (še posebej, če vam prišepnem, da so se yoyi v istem času kot z mano sešli tudi z atom Vidmarjem). Zamisli je še veliko, a nekatere raje pustimo inkognito in se pustimo presenetiti ...

Sicer pa bomo končali tam, kjer smo začeli: pri plesu. O, ja, tudi Napo dandanes pomiga z organizmom, ko ga rukne kakšen zlomljen ritem (je imel pač enkrat zlomljeno hrbtenico, a ne?). In ko sem v pogovoru z Radyemyo poskušal besedo po slovensko speljati na šimfarska tla, mi ni preveč uspelo: »Zmeraj imaš dvoje ljudi: zadovoljne in nezadovoljne. Ker so nezadovoljni ponavadi glasnejši, se ti zdi, da jih je več. Ampak potem pogruntaš, da tisti, ki so zadovoljni, plešejo, in to nam je čisto dovolj. Saj ni treba, da govorijo. Samo da plešejo.«

Napo-Lee-Tano