Saga o pianistih (8. del)

Svjatoslav Richter

“Prisoten sem bil, ko je v Carnegie Hallu igral štiri Scherze. Videti je, da sem še vedno čisto ob pamet, kajti od takrat si nisem nikdar več opomogel.” (Leslie Gerber)

Takole je pred nekaj tedni član internetne skupine sviatoslavrichter (prijavite se lahko na naslovu http://www.egroups.com/group/sviatoslavrichter) izrazil navdušenje, ki ga je doživel na Richterjevem debutu v ZDA leta 1960. Dve leti in pol po pianistovi smrti se dopisovalci še vedno redno obveščajo o novih in starejših izdajah Richterjevih posnetkov, primerjajo posnetke Richterjevih koncertov s studijskimi posnetki, izmenjavajo mnenja, si zaupajo podrobnosti iz Richterjevega življenja ... Podobno se dogaja tudi v drugih fan klubih tega pianista. Ali gre zgolj za druženja navdušenih laikov, ki so v oceni umetniške vrednosti kdaj tudi pristranski? Dvom lahko ovrže že dejstvo, da so Richterja konec lanskega leta kritiki in bralci angleške revije Classic CD proglasili za najboljšega instrumentalista 20. stoletja. Odlomek iz članka slavnega ruskega pedagoga Heinricha Neuhausa pa toliko bolje poudari razloge, zaradi katerih se richtermanija še vedno ni polegla: “Poznam in imam rad, spoštujem in cenim dvajseterico sijajnih modernih pianistov, toda moja čustva in moj razum mi pravijo: Svjatoslav Richter je prvi med ljudmi svojega stanu. Lepa kombinacija mogočnega (nadvse mogočnega!) duha z globino, s čistostjo duše (neomadeževanost!) in z dovršeno tehniko je prav zares enkraten in neponovljiv fenomen.”

Pianist brez formalne izobrazbe

Svjatoslav Richter se je rodil 20. marca 1915, dan pred 230. obletnico Bachovega rojstva. Prva štiri leta je preživel v rojstnem kraju Žitomir, kasneje se je preselil k staršem v Odeso, glavno mesto Male Rusije, kot so takrat imenovali današnjo Ukrajino. Kot bodoči glasbenik je imel po svoje srečo, da se je rodil v tedanji režimski Sovjetski zvezi, v kateri so največkrat skrivnostno pobijali 'sovražnike ljudstva', po drugi strani pa so se odpirale duše umetnikom - in med njimi so se razvijali tudi pianistični talenti. Druga srečna okoliščina zanj je bila, da se je rodil ruski materi in očetu nemškega rodu, ki je bil tudi sam pianist (na dunajski Visoki šoli za glasbo je končal klavir in kompozicijo). Toda tu se skorajda sklene zgodba, ki bi bila lahko primerljiva z zgodbami mnogih uspešnih pianistov in glasbenikov. Richter ni bil nikdar hvaljen in razkazovan čudežni otrok; tudi njegov oče ni bil tiran, ki bi sina strogo usmerjal v poklicnega pianista. Richter se je naučil igrati klavir sam. Oče je bil njegov prvi glasbeni vzornik; toda ko se je Svjatoslav pri osmih letih začel učiti igrati na klavir, ni upošteval njegovih navodil, naj se najprej nauči igrati vaje in lestvice. Raje si je namreč izbral Chopinovi deli: Prvi nokturno in Etudo v e-molu iz opusa 25. Richter ni niti pozneje nikdar igral vaj za urjenje prstov - vključno z lestvicami, ampak je igral le glasbo, ki jo je imel rad. Vedno je oboževal operno gledališče - Wagner je bil njegov naslednji vzornik in njegove opere je poleg lastnih improvizacij vedno preigraval. Veliko so mu pri glasbenem razvoju pomagale korepetitorske izkušnje - četudi je moral največkrat spremljati zelo slabe amaterske pevce -, največ znanja pa je v mladosti pridobil kot korepetitor pri lekcijah baleta v operni hiši v Odesi. Ko je imel petnajst let, je prvič igral kot solist na družinskem koncertu, ki ga je doma organiziralo osem sester Semjonov. One so bile njegove prve občudovalke, in takrat si je prvič zaželel, da bi postal pianist. Koncertni debut se je zgodil šele 19. februarja 1934, ko je na recitalu v Odesi igral Chopinova dela. Tri leta zatem se je podal v Moskvo, kjer je slovitega Neuhausa zaprosil, naj postane njegov učitelj. “Tukaj je učenec, na katerega sem čakal vse življenje. Mislim, da je genij,” je izjavil Neuhaus. Neuhaus pa ni postal le njegov učitelj, Richter ga je celo poimenoval 'moj drugi glasbeni oče' (pravi oče je bil že pred prihodom Nemcev ubit v ruski čistki).

Prokofjeva Sedma v štirih dneh

Dovolite mi zdaj majhen časovni preskok v Richterjevi karieri. Richter ni nikdar sledil učitelju v prenašanju znanja naslednjim rodovom glasbenikov. Zato pa je velikokrat igral v komornih zasedbah. Čelist Mstislav Rostropovič, violinist David Ojstrah, sopranistka Nina Dorliak in baritonist Dietrich Fischer-Dieskau, skladatelj in pianist Benjamin Britten ter člani godalnega kvarteta Borodin so bili njegovi stalni partnerji. Veliko je igral tudi z mlajšimi - s čelistko Natalijo Gutman in z njenim možem Olegom Kaganom, na primer. Takole se je Gutmanova lani avgusta spominjala Richterja v intervjuju s producentom Jamesom Klostyjem:

“On je bil prav zares moj učitelj ... Lahko bi rekla, da sva bila prijatelja, toda jaz sem bila toliko mlajša. Vedno je imel okrog sebe skupine mlajših glasbenikov. Z njim sem začela igrati leta 1981. Bil je izredno skromna oseba. Izjemno. Pri njem nikdar nisi imel občutka, da si nepomemben in da je on velik človek. Ravno nasprotno, mojemu možu je celo rekel: 'Ne znam igrati Mozarta, prosim, nauči me, kako naj igram Mozarta.' In bil je tako zelo demokratičen, prav zares, iskreno. Z njim se nihče ni mogel počutiti 'nesvoboden'. Rekel mi je: 'Ne bodi plašna. Če si ti plašna in jaz prav tako, potem ne bova prišla nikamor.'”

Richter je sklepal prijateljstva tudi z mladimi pianisti, kot so bili Andrej Gavrilov, Lazar Berman in Zoltan Kocsis. Znal je odkrivati talente in jim dajati nasvete. Tako je leta 1958 na prvem tekmovanju Čajkovskega kot član žirije podelil Američanu Van Cliburnu 100 točk od možnih deset. Van Cliburn je zmagal, Richterja pa niso nikdar več prosili, da bi bil član žirije. Richter je mlajšim kolegom vedno govoril, da jim priporoča tri ure vadbe na dan. Seveda je priznal, da ima včasih dneve, ko sploh ne vadi, toda kolegom je to strogo odsvetoval. Nerad je priznal, da je neredko igral po cele dneve, po deset, dvanajst ur, kar lahko še danes potrdijo žive priče. Ko je bil na Kitajskem, so ga slišali vaditi celo po štirinajst ur na dan, in tedaj je bil njegov klavir uglašen kar štirikrat v enem dnevu. Priznal je, da je vadil po dvanajst ur, ko mu je Prokofjev leta 1942 izročil Sedmo sonato, posvečeno prav Richterju. Stran za stranjo (kot se je imel navado učiti nove skladbe) se jo je učil na pamet, in ko je obrnil zadnji list te Sonate, je minil komajda četrti dan. O Richterjevi vztrajni vadbi je pisal tudi njegov učitelj Neuhaus v knjigi Umetnost igranja na klavir: “Ko mi je Svjatoslav Richter prvič igral Deveto sonato Prokofjeva (posvečeno njemu - Richterju), si nisem mogel kaj, da ne bi opazil, kako je zelo težak, polifoničen in izredno živahen delček skladbe (v tretjem stavku, kakšnih deset taktov, ne več) Richter zaigral še posebej dobro. Rekel mi je: Ta del sem vadil dve uri brez prekinitve.”

Prvi Čajkovski - enainšestdesetkrat z Leningrajskimi filharmoniki

Potem ko se je Richter odločil za kariero pianista, se je njegov repertoar ob tako vztrajni in učinkoviti vadbi nenehno širil. Ob koncu življenja je celo izjavil, da je skupaj s komornimi zasedbami naštudiral približno osemdeset različnih koncertnih programov. Njegov repertoar je obsegal dela vrste skladateljev od Händla in Bacha do manj znanih skladb 20. stoletja, ki so si po njegovem zaslužile pot na koncertne odre. Igral je tudi spregledana dela starejših skladateljev, kot sta Schubert, Haydn, izogibal pa se je skladbam, ki so bile 'paradni konji' drugih pianistov in so se - po njegovem - zaradi prepogostega preigravanja kar nekoliko ogulile (Beethovnov Peti koncert, Chopinovi Druga in Tretja sonata, na primer ...).

Kmalu po prihodu v Moskvo so se začeli vrstiti recitali. Nastopom na konservatoriju je oktobra 1940 sledil prvi recital v Moskvi, ki je bil uvod v vrsto podobnih recitalov v dvoranicah in dvoranah glavnega mesta. Leta 1943 (od 3. avgusta do 28. oktobra)se je prvič podal na turnejo po Kavkazu (Tbilisi, Baku, Erevan, Grozni, Sučumi), kjer je igral Bachov Dobro uglašeni klavir skupaj z Beethovnovo Appassionato. To je bil zanj prelomni trenutek - in ne debut v Ameriki, kot mnogi mislijo. Na ta debut je namreč svet čakal zelo dolgo. Že ko je leta 1955 Richterjev kolega Emil Gilels z velikimi ovacijami koncertiral v Ameriki, jim je govoril: “Počakajte, da slišite Richterja!” Toda Zahod in z njim tudi Amerika sta morala še kar nekaj časa čakati na Richterjev prihod - ne le zaradi ovir, ki jih je umetnikom postavljalo sovjetsko Ministrstvo za kulturo, temveč predvsem zaradi Richterja samega, ki se je vedno izmikal s praznimi izgovori. Leta 1960 se je končno zgodil debut v newyorškem Carnegie Hallu, sledila je turneja po ZDA in Kanadi. Med 15. oktobrom in 28. decembrom je igral na petintridesetih samostojnih recitalih in koncertih z orkestri, program je bil izjemno pester. Za ilustracijo si oglejmo programe štirih recitalov, ki jih je v Carnegie Hallu v New Yorku igral v tednu med 23. in 30. oktobrom.

23. oktober: Prokofjev: Sonatine pastorale v C duru, op. 59, št. 3; Paysage, op. 59, št. 2; Pensées, op. 62, št. 3; Sonata No. 6 v A duru, op. 82; Sonata No. 8 v B duru, op. 84. Dodatki: Prokofjev: Sonata št. 8 (Vivace); Prokofjev: Gavota iz Pepelke op. 95, št. 2; Rahmaninov: Preludiji, op. 23, št. 4 in 5.

25. oktober: Haydn: Sonata št. 60 v C duru, Hob. XVI:50; Schumann: Novelete, op. 21, št. 1, 2, 8; Debussy: Images, 1. Zvezek; L'Isle joyeuse, Suite Bergamasque. Dodatki: Debussy: Images, 2. zvezek, št. 1, Cloches ŕ travers les feuilles, Preludiji, 1. zvezek, št. 3, 5.

28. oktober: Beethoven: Sonata št. 7 v D duru, op. 10, št. 3; Schumann: Novelete, op. 21, št. 1, 2, 8; Rahmaninov: Preludiji, opus 23, št. 1, 2 and 8; op. 32, št. 1, 2, 6, 7, 9, 10, in 12. Dodatki: Ravel: Miroirs, št. 2, Oiseaux tristes; Chopin: Etuda v E duru, op. 10 št. 3; Mazurka št. 15, op. 24, št. 2.

30. oktober: Schumann: Fantazija v C duru, op. 17; Chopin: Scherzo št. 4 v E duru, op. 54; Ravel: Jeux d'eau; Miroirs, št. 2, Oiseaux tristes, Pavane pour une Infante défunte; Scriabin: Sonata št. 5 v Fis duru, op. 53. Dodatki: Scriabin: Sonata št. 5; Rahmaninov: Preludiji, op. 32, št. 12 in op. 23, št. 7.

Richter je veliko igral, rad pa je videl, da so mu klavir izbrali drugi. Igral je na vseh mogočih dobrih in slabih instrumentih: ko je moral igrati na Stalinovem pogrebu, je moral pod pedal celo podložiti note, da je deloval. Dolgo časa se je držal Bösendorferja, zadnjih petindvajset let pa je bil zvest Yamahi - zaradi pianissima, ki ga je lahko dosegel na tem instrumentu. Kadar je bil v formi, si je stalno želel stika z občinstvom - pa najsi je bil koncert na vasi, brezplačen koncert za učence na šolah, koncert v velikih dvoranah ali pa koncert na katerem izmed festivalov, ki ga je tudi sam ustanovil. Kjerkoli je igral, povsod so ga spremljale ovacije. Dogajalo se je celo, da je morala policija krotiti množico, ki si je - brez kart - želela na njegove koncerte. Za vse, ki so zgrešili njegov nastop v živo, obstajajo številni posnetki - nihče drug jih ni (studijskih in posnetkov s koncertov) zapustil tako veliko kot prav Richter. Glasbene založbe kot da bi tekmovale med sabo, katera bo izdala več njegovih interpretacij. Največkrat so prodajale Prvi klavirski koncert Čajkovskega - Richter ga je posnel petkrat, skupaj s ponatisi pa je doslej izšlo kar 109 (!) številk; največkrat (enainšestdesetkrat) pa je bila na trgu verzija, ki je z Leningrajskimi filharmoniki pod taktirko Mravinskega nastala 24. julija 1958.

Skrit v varni lupini

Richter je imel izjemen spomin, ni pa si mogel zapomniti številk: niti svojega stanovanja, niti svoje telefonske številke. Bil je izreden ljubitelj gledališča, filma, književnosti - ne govorim v prazno, Natalija Gutman je na primer opisala eno izmed mnogih igric, ki jih je oboževal:

“Vprašal je: 'Koliko likov iz ruske literature poznata, ki jim je ime Tatjana?' Vsak bi odgovoril različno. 'Jaz jih imam sedem.' - 'Jaz imam tri.' On pa je rekel: 'Jaz pa jih imam že štirideset.'”

Na pamet je igral cele Wagnerjeve opere, in kadar je povabil prijatelje, ni maral govorjenja v prazno; raje jim je te opere predvajal ali celo igral. Imel je smisel za dirigiranje: nekoč, ko si je zlomil prst in ni mogel igrati, se mu je uresničila davna želja - dobil je priliko, da je dirigiral Rostropoviču. Spet drugič se je izkazal kot režiser Brittnove opere The Turn of the screw. In če ne bi bil slaven pianist, je marsikdo rekel, bi bil pa slaven slikar, tako ekspresivne so bile namreč njegove slike. Verjetno so bile slikovite tudi podobe, ki jih je videl v domišljiji, kadar je igral glasbo. Tretji del Drugega klavirskega koncerta Prokofjeva je zanj predstavljal zmaja, ki žre svoje otroke, prvi del Šeste sonate istega skladatelja pa je poosebljal industrializacijo.

Kadar je igral, je imel glavo običajno močno nagnjeno nazaj. Lasje so mu že zgodaj začeli izpadati in pod velikim čelom so se skrivale majhne, rjave oči. Najsi je igral glasbo, ki je imela demonično energijo, primerljivo z bruhajočim vulkanom, ali pa zastrto, subtilno Schubertovo glasbo (Liszt in Schubert sta mu bila najbližja) - vsakokrat je poslušalec čutil neposredno zvezo s skladateljem, zato za Richterja ni bilo važno, da ga poslušalci vidijo, kadar igra. Potem, ko je imel leta 1980 na recitalu spominski spodrsljaj, je na odru začel uporabljati partiture; z leti je tudi zgubil absolutni posluh in občutek za intonacijo, zato so mu bile note v oporo. Na odru je svetila le drobna lučka, ki je obsevala te note.

Zelo pogosto je menjal razpoloženja - velikokrat ni bil zadovoljen s koncerti, tudi takrat, ko je doživljal ovacije (turneja po Ameriki je že tak primer). Včasih se je mučil tudi z vadbo. Kadar je imel dneve potrtosti, je igral napačne note ter venomer brezupno ponavljal iste pasaže; nekoč je rekel ženi in bratrancu, da so se njegovi prsti počutili "kak makaroni". Pravzaprav ni bil nikdar poročen in šele po njegovi smrti so se začele širiti ugotovitve, da je bil homoseksualec. Sopranistka Nina Dorliak, s katero sta prvič nastopila skupaj leta 1945, je ostala njegova spremljevalka do smrti. Bila je v ravnotežje njegovemu impulzivnemu karakterju, ni pa mogla vedno preprečiti, da Richter ne bi v zadnjem trenutku odpovedal snemanja ali nastopanja. Znal je biti zelo nedostopen - v Ameriki se je po koncertu velikokrat prikazal brez prevajalca, in ker ni znal angleško, je bila komunikacija onemogočena.

Ravno tako nepristopen je bil, ko se je v Parizu živeči violinist Bruno Monsaingeon odločil, da o slavnem pianistu naredi film (posnel je tudi filme o Gouldu, Menuhinu, Fischer-Dieskauu in Ojstrahu). Pogajanja so trajala več let, in končno je septembra 1995 Monsaingeon dobil sporočilo: "Maestro hoče Bruna, da naredi biografijo." Vendar so se šele takrat začela prava soočanja z Richterjevo muhavostjo. Monsaingeon od samega začetka niti ni vedel, kaj bo iz nabranega materiala nastalo - najprej so snemali spomine samo z mikrofonom, skritim med rože. Kasneje so med naprave na skrivaj umestili za cigaretno škatlico veliko amatersko kamero, paziti so morali, da so snemali ob točno določenem času, ko je bila prava svetloba in ko je Richter sedel v točno določenem okvirju. Richter je šele na zadnjem srečanju pokazal nekoliko več zanimanja tudi zato, da bi o njem posneli film. Ker je bil dobro razpoložen, so mu pokazali fragmente, ki jih je komentiral po rusko: "To sem jaz." Datum, ki so ga določili za zadnje snemanje, ni več mogel zapolniti vrzeli v scenariju. Dan pred tem, 1. avgusta 1997, se je Richter za vedno zaprl v lupino. Ostalo je le 12 minut intervjuja pred kamero in številni dokumentarci, ki so pomagali oblikovati dve uri in pol dolg film z naslovom, ki najbolje karakterizira Richterjevo osebnost: Enigma.

Damjana Zupan