Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jure Potokar

Goran Gluvić

VERZI Z NOSILCEV ZVOKA - Antologija slovenske rokovske poezije

Mondena, 1999

Knjiga je natančno to, kar povesta že naslov in podnaslov, namreč cvetnik slovenske rokovske poezije. Seveda zelo oseben in tudi nepopoln, čeprav je za to še najmanj kriv avtor. Kar nekaj »slovitih« imen slovenske estrade je namreč možnost sodelovanja v taki knjigi odločno zavrnilo, nekateri celo z absurdno utemeljitvijo, da si avtor slave že ne bo koval na njihov račun.

No ja, Goran Gluvić po slovesu teh estradnikov morebiti res ne dosega, je pa kot literarni ustvarjalec in nekoč tudi izrazito zanimiv kantavtor vsekakor dovolj dobro podkovan za sestavljanje takega cvetobera. In ker je prvi, je toliko zanimivejši. Gluvić je izbor sestavljal na podlagi treh izhodišč. Prvič, ustvarjalec je moral imeti lastni opus v slovenskem jeziku. Drugič, z ustvarjalci je skušal doseči konsenz o objavi, to mu, kot že rečeno, ni vedo uspelo. Tretjič, upošteval je jezik, kakršen je prihajal z nosilcev zvoka. Drugače povedano, edini pogoj je bil, da so besedila v slovenščini. Vse drugo je bilo potem odvisno od okusa in informiranosti avtorja izbora.

Čeprav bi se dalo o kriterijih izbora in uvrščenih pesmih razpravljati, pa je Antologija vsekakor dobrodošla knjižna novost. Po abecednem redu razvrščeni ustvarjalci (od Avtomobilov do Ž’Kovačev) so namreč vendarle reprezentativen prerez tistega, kar premorejo in zmorejo. In če kdo misli, da so naši bendi in posamezniki precej slabši od, denimo, ameriških ali angleških, se prav krepko moti. Resnica je kvečjemu nasprotna. Poleg že znanih izstopajočih primerov, kot so Pengov, Kovačič, Kreslin, Pankrti, Šifrer, namreč premoremo še vrsto manj razvpitih, a po izpovedni in sporočilni vrednosti ne dosti slabših ustvarjalcev. Poglejte na primer, kaj počnejo Ž’Kovači (Tomaž Zorko), Res Nullius (Zoran Benčič), Center za dehumanizacijo in še kdo, pa boste videli, da domiselnosti, ironije in eksperimentiranja ne manjka tudi v naši pop glasbi. Osebno me namreč sleng in zelo nizek pogovorni jezik v tem kontekstu prav nič ne motita.

Antologija je torej samo prvi kamenček v mozaiku, ki bo morebiti nekoč nastal, obenem pa verjamem, da bo marsikomu prišla zelo prav. Na primer ambicioznejšim slavistom, ki jo bodo lahko uporabiti kot pripomoček, s katerim bodo za branje morebiti vendarle navdušili še kakšnega mladega več.

Jure Potokar