JOHN ABERCROMBIE

Open Land

ECM/Statera, 1999

Nikoli sicer nisem bil poseben pristaš Abercrombijevega načina igranja na kitaro, toda po lanski izjemni plošči pihalca Charlesa Lloyda, na kateri je pianista zamenjal s kitaristom, to vlogo pa je izjemno učinkovito ter lirično in melodično prepričljivo prevzel prav John Abercrombie, me je začelo njegovo muziciranje vendarle bolj zanimati.

Če je Abercrombie kot solist v devetdesetih presenetil z nenavadno tričlansko zasedbo, v kateri je imel še organista Dana Walla in bobnarja Adama Nussbauma, in posnel tudi dve zelo dobro ocenjeni plošči, se zdi, da je skušal tokrat zvok sorazmerno rudimentarne zasedbe vendarle nekoliko popestriti. Za snemanje plošče Open Land se je namreč nenadoma razširila na sekstet in dobila tri dodatne soliste; to jo pravzaprav spreminja v precej bolj običajen jazzovski band. Toda trije solisti gotovo niso sami sebi namen, kajti kot pričajo že imena, si je Abercrombie privoščil tri prave virtuoze: Kennyja Wheelerja na trobenti in krilovki, Joeja Lovana na tenor saksofonu in Marka Feldmana na violini. Glasbeni »odprti pokrajini« namreč dajejo toliko raznolike in neraziskane zvočne barvitosti, da je njihovo sodelovanje upravičeno in tudi zelo dobro izkoriščeno. To je lirična plošča z nekaterimi izleti v svobodnejše glasbene oblike, ki pa nikoli ne presežejo meja sprejemljivosti, kot smo jih pri založbi ECM že dolgo vajeni. Nihče izmed štirih solistov ne izstopa, vsi ostajajo dokaj zadržani, med kratkimi solističnimi izleti pa vendar popolnoma suvereni in prepričljivi. Abercrombie je avtor osmih skladb, medtem ko je deveta skupinsko delo, kot pove že naslov Free Piece Suit(e). Najbolj izstopajoče so skladbe v sredini, zlasti prelepa Little Booker, očitno posvečena zelo zgodaj umrlemu virtuozu na trobenti z obrnjenim imenom, in Gimme Five, za katero bi prisegel, da sem jo nekje že slišal, čeprav mi plošče, na kateri naj bi bila, ni uspelo najti.

Kakorkoli že, John Abercrombie z novo ploščo Open Land še enkrat dokazuje, da je eden všečnih oblikovalcev ECM-ovskih zvočnih pokrajin. Zaradi razširjene zasedbe solistov pa so te tokrat tudi toliko bolj zvočno barvite, da plošča med več kot dvajsetimi doslej izdanimi pri ECM gotovo spada med najboljše.

Jure Potokar