Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Janez Golič

FLYING SAUCER ATTACK

Mirror

Drag City, 2000

THIRD EYE FOUNDATION

Little Lost Soul

Domino, 2000

Potem ko ga je po Mattu Elliottu zapustila še Rachel Brook, je Dave Pearce napovedal dokončni umik iz glasbe. Ne le zato, ker je ostal brez pomočnikov podobnih glasbenih zanimanj, tudi do nerazpoznavnosti razmazan psihedelični kitarski šum, za povrh prekrit z dobršno mero popačene elektronike, je prignal do logičnega konca. Premor in s tem povezan razmislek, kako, če sploh naprej, sta mu koristila. Album Mirror je nastal zaradi želje po novem, je resda nadaljevanje tistega, kar je zasedba Flying Saucer Attack že ponudila, a obenem nadgradnja, nujni presežek, ki projektu daje kredibilnost. Toliko se pač Dave ceni, da ne bi objavil plošče, če ne bi bil res zadovoljen z rezultatom.

Uvodna Space 1999 je še ostanek »starih« Flying Saucer Attack. Glas je pridušen, komaj razpoznaven, potopljen v zamegljeno zvočno sliko, kjer daje ritem le oddaljen, valeč zvok neopredeljenega izvora. Zato pa takoj naslednja, Suncatcher, ponuja drugo plat, zgolj akustično spremljavo ob trpkem, skoraj brezosebnem petju. In tako izmenjaje do pravih novosti, ki jih je Pearce posejal predvsem po drugi polovici plošče (tudi na ovitku CD plošče so pesmi ločene na prvo in drugo stran z jasno naklonjenostjo vinilu). Kažejo se v poudarjenih ritmičnih variacijah, nekatere so že nevarno blizu nečemu, kar bi lahko imenovali drum and bass, a se mu vedno spretno izognejo. Flying Saucer Attack se komaj dotika sodobnosti, zavezan ostaja preverjeni preteklosti, ki jo reinterpretira po svoje. Tako, da prevzema osnovne poteze psihedeličnega rocka, a ga popelje na robove srhljivega ambienta in amputiranega tehna. Prav tako ostaja zvest analognemu zvoku in skoraj naivnemu snemanju glasbenega gradiva. Kdaj ste nazadnje slišali ploščo, kjer so bobni v celoti posneti na levem kanalu, kitara pa na desnem?

Odpadnik iz FSA, Matt Elliott, je odhod upravičil s serijo plošč pod imenom Third Eye Foundation. In predvsem z glasbo, ki praktično nima skupnega ne z nekdanjo skupino ne z drugim dogajanjem (tudi na obrobju, takšnega in drugačnega) Bristola. Operira predvsem s semplerji in elektroniko, in z njimi odslikava odtujeno postinformacijsko pokrajino. V tem je vse spretnejši, skladbe so prerasle v prave simfonije z vsemi možnimi postopki razgrajenih ritmov. Drum and bass osnovo je popeljal daleč stran, v bistvu jo je prevzel do te mere, da je z njo poudaril učinek »opustošenih« psihičnih stanj. Vanjo je sedaj vpletel vokale, reproducirane s preveliko ali premajhno hitrostjo, tako da so izgubili kakršne koli žanrske značilnosti. Ostala je le njihova meditativna narava, kot nemočno zaklinjanje izgubljenih duš. So le izraz abstraktnega upanja tistih, ki so se ujeli v nasprotja končnih dognanj, kjer ni prostora za boga. Little Lost Soul je soundtrack za umišljeni film negativne utopije brez možnosti preživetja. In to s stilom, ki ga premore komaj kakšen častilec zla.

Janez Golič