Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jure Potokar

FRIFOT

Frifot

ECM/Statera, 1999

Zdaj morebiti ni več tako presenečenje, da se slovita münchenska založba loteva tudi projektov, ki na prvi pogled precej odstopajo od ustaljenih okvirov. Toda po tem, kar počenja Jan Garbarek, tudi plošča zasedbe Frifot vendarle ni povsem nenavadna, zato pa je kljub strogosti in hladnosti presenetljivo lepa in privlačna.

Frifot je tričlanska švedska zasedba, ki stoji na čelu švedskega folk preporoda. Sestavljajo jo goslač Per Gudmundson, ki občasno vzame v roke tudi švedske dude in zapoje, virtuoz na različnih strunskih glasbilih Ale Möller ter pevka in goslačica Lena Willemark. Njen sijajni glas je najbrž tudi prva stvar, ki poslušalcu pade v ušesa, toda v enaki meri velja to tudi za izjemno »močno sodobno glasbo, ki vliva novo življenje starim tradicijam«, kot pravijo pri založbi. Glasba, ki jo izvaja Frifot, je namreč povečini tradicionalna in izhaja iz očitno skoraj neizčrpne zakladnice ljudskega blaga, ki ga premore Švedska, toda interpretacija je sila nenavadna, zato je lahko poslušalec le na trenutke gotov, da posluša glasbo, katere korenine segajo stotine let v preteklost. Glasbeniki so tej tradiciji dodali značilne poudarke drugih glasbenih stilov, v katerih so bili prej aktivni (na primer jazza, folka, grške ljudske glasbe), toda to so naredili zelo diskretno in nevsiljivo, obenem pa so segli globlje v srž narodnih glasbenih korenin kot kdorkoli pred njimi. Ustvarili so glasbo, ki je mračna, elementarno severnjaška, vendar tolažilna celo tedaj, ko je, če je tako nasprotje mogoče, skoraj mučna. Ta zračna in kristalno čista glasba brez vsakega nepotrebnega okrasja je odigrana in zapeta s tako obvladanim mojstrstvom, kot ga slišimo silno redko.

Prav zato bi bilo to glasbo, ki resda ne premore zvočnega in ritmičnega razkošja afriških ali južnoameriških etno zasedb, izjemno lepo slišati tudi v živo. Morebiti na eni prihodnjih Drugih godb.

Jure Potokar