JIMMIE DALE GILMORE

One Endless Night

Rounder/Statera, 2000

Jimmie Dale Gilmore je po mojem mnenju v tem trenutku eden najpomembnejših ameriških glasbenikov. Ohranja vez z glasbo Jimmieja Rodgersa, vendar ne mislim, da gre za ključnega glasbenika zgolj zato, ker razkriva korenine in prisega na tradicijo, takšnih je konec koncev že preveč. Tisto, kar Jimmieja dela tako pomembnega in posebnega, je glas, glas pa je v countryju nekaj najpomembnejšega. Če nimaš dobrega glasu, če ne znaš jodlati ali če te zmanjka v visokih legah, te bodo hitro pozabili ali te sploh ne bodo poslušali. Skoraj me je kap, ko sem Jimmieja slišal prvič. Mislim, da mi je kot prva referenca takrat prišla na misel plošča Nashville Skyline Boba Dylana, in če boste poslušali to ploščo, boste morali priznati, da tako nosljatega glasu resnično ne slišite vsak dan. In kaj prinaša nova glasbenikova plošča z naslovom One Endless Night? Pravzaprav nič novega, saj Jimmie Dale Gilmore izvaja zelo jasno oblikovano glasbo, ki ne dopušča velikih odstopanj, plošče pa so si zato precej podobne, le pesmi so po navadi druge. Najprej padejo v oči naslovi skladb. Jimmie je soavtor samo dveh pesmi, vse druge so vzete iz skrbno pripravljenih repertoarjev odličnih avtorjev, kot so Jerry Garcia (Ripple), Butch Hancock, Townes Van Zandt (No Lonesome Tune), John Hiatt, Jesse Winchester, Willis Alan Ramsey (Goodbye Old Missoula) in Walter Hyatt. Jimmie Dale Gilmore je seveda predvsem interpret pesmi drugih piscev in je v vsej dolgi karieri - to je začel v legendarni skupini The Flatlanders - napisal razmeroma malo pesmi. Ta glasba žal vsej kakovosti navkljub ostaja skrita širšemu občinstvu. Jimmie je bil v zgodnjih devetdesetih letih sicer dvakrat nominiran za grammyja, posebna priznanja pa mu je večkrat podelila revija Rolling Stone, o kakšni slavi, stadionskih koncertih in zlatih nakladah pa ni bilo govora. Na snemanje albuma je sicer povabil številne znane pevce in gostujoče glasbenike (Emmylou Harris, Jim Lauderdale, Victoria Williams in Buddy Miller), vendar je to predvsem njegova plošča, plošča prelepega glasu, ki se vije nekje med višinami Jimmieja Rodgersa, Leftyja Frizzella in podobnih trubadurjev. In še to. Gilmore je znan tudi po sodelovanjih z rockovskimi glasbeniki, zato ne preseneča, da so nekatere skladbe v dokaj rockovskem slogu. Ta album bi tako utegnil zanimati tudi ljubitelje teksaškega rocka, saj malce dobrega countryja ne more škoditi. Pa srečno vožnjo po naših cestah. Saj veste, to je glasba za na pot (www.rounder.com).

Jane Weber