ALBERT KING WITH STEVIE RAY VAUGHAN

In Session

Stax/Statera, 1999

Albert King nikoli ni bil deležen pozornosti širšega občinstva. Zdi se, da je vedno ustvarjal v senci B. B. Kinga, ljubitelji bluesa pa se bodo strinjali, da prav njegovi albumi Live Wire, Blues Power, Lovejoy in I’ll Play The Blues For You sodijo med poglavitna poglavja povojnega bluesa, ki bi jih moral poznati vsak oboževalec zategnjenih zvokov električne kitare. Stevie Ray Vaughan je bil dolga leta nor na glasbo Alberta Kinga. Vedno, ko je kraljev avtobus pripeljal v mesto, kjer je odraščal, so se zanj začele ure učenja igranja na električno kitaro. Večina kritikov si je bila ob izidu prvih Vaughanovih albumov edina, da je imel na tega nadarjenega glasbenika očitno največji vpliv prav Albert King. Stevie Ray Vaughan se je velikemu vzorniku prvič odločno poklonil že na snemanju albuma Let’s Dance Davida Bowieja, ko je v nekaj solih igral v razpoznavnem slogu Alberta Kinga, žal pa sta se velika kitarska mojstra srečala v studiu samo enkrat, in to prav decembra leta 1983 v prostorih neke neodvisne televizije. O sami glasbi skoraj ne gre izgubljati besed. Če poznate ključne plošče obeh glasbenikov, veste, kaj vas čaka. To je elektrificiran blues z veliko kitarskega znanja in hlinjene bolečine v glasu. King in Vaughan sta na snemanju resnično uživala, in to je čutiti iz vsakega sola. Repertoar je v glavnem Kingov, a na plošči je tudi nekaj pesmi iz Vaughanove zakladnice. To je ena najostrejših in najbolj brezkompromisnih bluesovskih plošč, kar sem jih slišal. Ker je sad spontanega snemanja iz prve roke, se pravi brez nasnemavanj in popravkov, boste mogoče odkrili tudi kakšno napako, a bodo močna občutja hitro nadomestila zgrešen ton. Za nameček je to edina izdaja, ki prinaša skupne posnetke Alberta Kinga in Stevieja Raya Vaughana, tudi zato ima veliko dokumentarno vrednost.

Jane Weber