Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Rajko Muršič

JANI KOVAČIČ

Carmina Profana

RTV Slovenija, 1999

Še sreča, da so se ohranile. Okrogle pesmi, ki jih poznamo pod imenom Carmina Burana oz. Codex Buranum. Sicer bi si predstavljali, da se je zgodovina »normalizirala« šele v našem času. Kakšna zmota! Ljudje so se vedno radi zabavali in zabavljali čez svoj čas. Tudi v obdobju, ki si ga marsikdo predstavlja kot mešanico pobožne norosti, praznovernih izpadov, lakote, kuge in inkvizicije, so ljudje večinoma živeli povsem normalno. Med drugim so hodili tudi v gostilne, kjer so si ob izbrani kapljici in godbi znali še kako popestriti vsakdanje delovne dolžnosti.

Pesmi, ki so jih ponovno našli šele v prejšnjem stoletju, so nastale v 12. in 13. stoletju, izvajali in prenašali naokoli pa so jih potujoči pevci vaganti oz. golijardi. Zato je Jani Kovačič zasedbo, ki jo je zbral, da bi izvedla del teh pesmi, ki jih je večinoma ponovno prepesnil, poimenoval Vaganti and Golijardi. Če poznamo delovanje in zanimanja Janija Kovačiča, potem ne moremo biti presenečeni, da je našel v teh ljubezenskih, pivskih, kockarskih, veseljaških, a tudi moralizatorskih pesmih in parodijah ter travestijah vsebine, ki spremljajo njegovo lastno ustvarjalnost. Konec koncev Jani Kovačič vidi samega sebe kot nadaljevalca teh tradicij.

Mednarodna zasedba Vaganti and Golijardi poskuša zvočno slediti t.i. stari oz. srednjeveški glasbi tako po izbiri glasbil kot po nevmah (zasilnih zapisih, predhodnicah današnjih not) in doslej objavljenih rekonstrukcijah. Za izbiro glasbil je poskrbel velik poznavalec tega glasbenega obdobja Paolo Cecere, ki igra na girondo (bordun), viello (gosli), šalmaj, piščali, lutnjo, citol, psalterij in tolkala, pomagajo pa mu še Svava Bernhardsđóttir na vielli, Nicoletta Sanzin na arpi (srednjeveška harfa) in žarko Ignjatović na lutnji. Pojejo Rebeka Radovan (sopran), Saša Čano (bas), Edita Garčević Koželj (mezzosopran), Marjan Trček (tenor) in Jani Kovačič.

Sicer brezhibni vokali bržkone dokaj odstopajo od predvidoma robustnega petja po ljudskem vzoru, ki, kot dokazujejo pesmi, v katerih poje Jani Kovačič, še najbolj priliči tem radoživim pesmim. Tudi instrumentacija je pogosto preveč komorna in premalo improvizirana ali vsaj ne tako spontana, kot v sodobni popularni glasbi. Toda celotna izvedba projekta kljub temu navdušuje. V času nastajanja takšnih in drugačnih hibridnih glasb so tovrstna sodelovanja, upam, znanilec, da tudi na Slovenskem počasi padajo pregrade med glasbenimi svetovi.

Rajko Muršič