SVETLANA MAKAROVIČ

NAMESTO ROŽ

Vinilmanija, 1999

Zdi se, da ta svet vendarle raje sprejema umetne rože, ki jih tako vehementno zavrača Svetlana Makarovič, kot pa kaj pristnega, na primer trinajst svežih, dehtečih cvetov, ki poslušalca očarajo z žlahtno otožnostjo, hudomušnostjo, kritičnostjo in morebiti celo nesramnostjo. Cvetov, ki so, se ve, napisani skozi mačje oči, zato tako zelo dobro predstavijo ljudi, njihovo hinavščino, zahrbtnost, pretkanost in kar je še podobnih pridevnikov, ki jih tako radi pripisujemo mačkam, čeprav jih najbolje poosebljamo sami.

Svetlana Makarovič nam torej spet drži zrcalo, v katerem se lahko po mili volji ogledujemo, toda najbolj presenetljivo je dejstvo, da se zdi, kot bi vso ploščo ustvarila z največjo lahkoto, tako, za hec, da bi nekaterim drugim »velikim« zvezdnikom domače estrade dokazala, kako nimajo pojma, da jih lahko mimogrede in skoraj brez napora povozi na celi črti. Ja, kar nekaj je takih, ki bi verjetno dali roko do komolca ali še kaj več, če bi se lahko podpisali pod en sam njen song.

Ampak, kot kaže, je učinkovita tudi drugačna taktika: ker plošča ni izšla pri založbi, ki bi si lahko privoščila veliko oglasno kampanjo, ki ni »podkupila« nekaj ustvarjalcev javnega mnenja, se lahko skoraj vsi delajo, kot da sploh ni izšla. Tako gre lahko vse po vnaprej začrtani poti: eni prodajajo tisoče zmazkov, polnih »duše in srca«, drugi pa, no, tistih nekaj sto zvestih Svetlaninih oboževalcev, ki znajo ločiti zrno od plev, bo (ali je) ploščo že kupilo in jo z veseljem poslušalo.

Saj ne, da je čisto brez napak. Nekateri aranžmaji so vendarle malo preveč predvidljivi in šablonski, s pesniškega stališča imenitni songi bi gotovo pridobili, če bi jih (pazljiv in s pravo mero) aranžiral kdo, ki ima za to več občutka od avtorice. Ampak morebiti je bil to celo njen namen. Nič olepševati in cvetličiti, dobite to, kar pač vidite: razkošen šopek songov namesto rož. Vsakemu poslušalcu pa ostaja možnost, da si sam izbere najlepši cvet. Verjemite, celo to ne bo tako lahko.

Jure Potokar