NATALIE MERCHANT

Live In Concert

Elektra/Nika, 1999

Natalie Merchant, nekdaj pevka skupine 10.000 Maniacs, se zagotovo ne more pohvaliti s snemalno hiperaktivnostjo. V dosedanji solo karieri je po razpadu skupine leta 1994 posnela le dve plošči: Tingerly (1995) in Ophelia (1998), zato je konec lanskega leta presenetila glasbeni svet s koncertnim dokumentom, s posnetim nastopom v enem izmed preštevilnih gledališč newyorškega Broadwaya. Intimnost gledališkega odra, pritajenih luči in modrega sijaja skladno sovpada s karizmo te enkratne pevke. Njen glas, ki se sprehaja od čutne meditativnosti in mistike do popolne predanosti posvetnim stvarem, je izvrstna podlaga za iskanje notranje človeške topline. Če zna odpreti zelo globoka čustva z zapolnitvijo temnega prostora, je po drugi strani mogoče njene pesmi poslušati tudi v avtu, med nočno vožnjo po središču velemesta. Tako ustvarja zatemnjene slike, ki so vsake toliko časa osvetljene z neonskimi reklamami. V ta moment je ujeta tudi izvrstna spremljevalna skupina, v kateri izstopata predvsem bobnar Peter Yanovitz in basist Graham Maby, trenutke pa ustrezno izkoristita tudi kitarist Gabriel Gordon in predvsem Elizabeth Steen na klavirju. Gre torej za uigrano skupino, ki se je popolnoma prilagodila prostoru, času in predvsem glasu Natalie Merchant. Skupaj so ustvarili enkratno podobo odrske komunikacije, ki je bila podlaga za izvrstno predstavljene pesmi. Te so bile vzete iz celotne pevkine kariere, od začetkov s skupino 10.000 Maniacs (Dust Bowl, Gun Shy) do samostojnega ustvarjanja. Pri tem je zanimivo, da z njene zadnje studijske plošče zasledimo le naslovno pesem, medtem ko prevladujejo pesmi z njenega solo prvenca Tingerly (Wonder, San Andreas Fault, Beloved Wife, Carnival in Seven Years). Predvsem pesmi Beloved Wife in Carnival slikata Natalie v povsem drugačni luči, saj v živo zvenita veliko bolj prepričljivo kot na studijski plošči; podobno mnenje si lahko ustvarimo tudi pri pesmi Ophelia, ki je odigrana v nekoliko hitrejšem, bolj homogenem ritmu. S tem konceptom sovpadajo tudi tri priredbe, in sicer malce neprepričljiva Space Odity Davida Bowieja, The Gulf Of Araby Katell Keineg ter predvsem izvrstna posodobljena verzija pesmi After The Goldrush Neila Younga. Iz tega je možno sklepati, da je koncert sklenjena celota, postavljena v dogajanje v zadnjih desetletjih stoletja. To je bilo tudi obdobje, v katerem se je prebudila Natalie Merchant in z romantično karizmo osvojila srca prenekaterih ljubiteljev glasbe. Live In Concert je nedvomno plošča, ki nevede ostane dolgo ujeta v nosilcu zvoka.

Gregor Bauman