PEACH PIT

Suspicious Cargo

Earwing Recordings, 1999

Po izvrstni kompilacijski plošči posnetkov novejših hrvaških skupin Feathers, Wood And Aluminium je Ivica Baričević-Bara pri založbi Žedno uho poskrbel še za objavo prvenca tria Peach Pit. Tako je najprej zajel širok spekter inovativnih skupin naših vzhodnih sosedov, z albumom Suspicious Cargo pa izpostavil Peach Pit kot primer sodobnega konglomerata inovativnih smernic ne le na Hrvaškem, temveč tudi širše. Fantje resda niso brez referenc, črpajo iz prostranih polj rockovske avantgarde, posebej tiste, ki je izšla iz hardkorovske drže, a vse prevedejo v razpoznaven glasbeni jezik. V kitarskih disonantnih igrah lahko zaznamo vpliv novozelandskih Thela, le da jih Peach Pit vežejo v trdnejši okvir, se zavedajo drug drugega in se ne prepuščajo samovolji. Drugo je večinoma podloženo s trdno rockovsko repeticijo, s poudarjenimi bobni, ki so gonilna sila trojke, najsi bo v počasno valečih se, skoraj psihedeličnih zapisih ali v žgočem drvenju, ki se približa skupinam pod taktirko Steva Albinija. Zavedajo se učinka tišine, stopnjevanja, nenadnih prehodov v skupni udar osnovnih rockovskih instrumentov, ki jim za povrh puščajo vso naravno analogno moč. V stalnem prehajanju med hrupom in komaj slišnim kitarskim žvenketom lahko najdemo primerjavo z Mogwai, le da Peach Pit ne posegajo po razmazanem zvoku kitare. Raje ostajajo razgaljeni, a tako vsaj pokažejo vse, kar zares znajo. In znajo več, kot bi lahko pričakovali od prvega albuma relativno mlade skupine.

Janez Golič