Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jožek Štucin

SEDMINA

Stekleni čas

Didakta, 1999

Nova zgoščenka legendarne skupine Sedmina je pravzaprav avtorski projekt Vena Dolenca, glasbenika in slikarja, ki že od leta 1977 ustvarja na »robu« slovenske umetniške scene. Dolenc je mogoče celo v nekakšni opreki z aktualnimi trendi. V samotarski drži liričnega trubadurja pa vsakič preseneti z vitalnostjo in nevsiljivo privlačnostjo stvaritev.

Tokrat sta s pevko Klariso M. Jovanović izdala zgoščenko z naslovom Stekleni čas, ki z glasbenega vidika sicer ne odstopa od predhodnih zvočnih dejanj nekoč znane aktivne Sedmine, je pa zanimiva predvsem zaradi prijetne uglasbitve raznorodnih pesniških besedil. Od domačih poetov nas nagovorijo Prešern, Kovič, Dolenc in Menart, od tujih nesmrtna Villon in Baudelaire, dve pesmi pa sta ljudski. Pester izbor vsebin se zlije v enotno in stilno zaokroženo glasbeno govorico s preprostimi izraznimi sredstvi. Harmonsko je Dolenc kot avtor vseh skladb izrazito vezan na tonalno obliko in ne odstopa od nekaterih »železnih« zakonitosti. Pač v skladu s tradicijo bardov, ki po pravilu niso bili novatorji ali glasbeniški prekucuhi, temveč so skušali predvsem z enostavnimi sredstvi izpovedovati in »pripovedovati« svoj odnos do sveta. V tem je Dolenc prepričljiv. Že res, da bi mu lahko očitali kakšno glasovno, pevsko negotovost (v duetih z Jovanovičevo je nekoliko nenatančen), pa tudi igranje kitare ni njegova najmočnejša plat, toda te »slabosti« naredijo petje še bolj živo, »ljudsko« in avtentično. Pomembna je izrazna moč, sugestivna in iskrena želja po izpovedovanju, ki je na tej plošči vendarle prevladujoči element. Torej ne glasba kot dionizična zavezanost čutnemu in zgolj evforičnemu predajanju čistim zvočnim dražljajem, temveč apolinična, baladna in vsebinsko polna narativnost. Res je, kot so glasbeniki sami zapisali, te pesmi se vsebinsko in slogovno gibljejo med trubadurskim izročilom in šansonom in so v principu poslušalcu nadvse prijazne, zato bodo brez težav našle skrivne poti do glasbenih ljubiteljev. Predvsem tistih, ki prisegajo na izrazno neposrednost, akustični zven klasičnih glasbil, na domiselne aranžmaje Artourja Azarkevitcha (tokrat tudi producenta) in na topel, kultiviran glas Klarise A. Jovanović, ki na plošči izvrstno v francoščini interpretira tudi Villonovo Balado o gospodih davnih dni.

Jožek Štucin