CAETANO VELOSO

Omaggio a Federico e Giuletta

Universal Music do Brasil/Multimedia, 1999

Caetano Veloso pravi, da mu je Fellinijev film La Strada, ko ga je še v otroštvu videl v domačem mestu Santo Amaro da Purificacao v brazilski Bahiji, spremenil življenje. Obraz Giuliette Masina se mu je tedaj za vedno vtisnil v dušo in spomin, otroštvo pa je nato preživel v namišljenih pogovorih s Federicom Fellinijem ter Giuletto Masina in v njih odkrival tudi svoje življenje. Glasbo iz Fellinijevega filma je poleg tega pogosto igral na klavirju.

V začetku devetdesetih let je Caetano Veloso prejel pismo Fellinijeve sestre Maddalene s predlogom, da v spomin na velikega režiserja in soprogo odigra koncert v Riminiju. Tedaj je bil ravno sredi snemanja plošče Circulado, zato se vabilu ni mogel takoj odzvati. Šele leta 1997 je lahko uresničil zamisel in z manjšo zasedbo štirih spremljajočih glasbenikov izvedel koncert. Med glasbeniki je bil seveda tudi nepogrešljivi Jaques Morelenbaum, violončelist in aranžer, njegov stalni spremljevalec. Zasedba (akustična kitara, violončelo, kontrabas, tolkala) je bila namenoma skromna, pač v skladu s Fellinijevimi filmi. Repertoar koncerta pa je bil sestavljen iz Caetanovih skladb, posvečenih Felliniju in soprogi (med njimi Giuletta Masina), pesmi iz Fellinijevih filmov (avtorjev Nina Rote in Irvinga Berlina) ter nekaterih že klasičnih del brazilske popularne glasbe (Chega de Saudade). Hladno ozračje Riminija in velika notranja napetost sta celo spremenila Caetanov glas, sam glasbenik pa pravi, da je bila celotna atmosfera sploh »magična«.

Plošča Ommagio a Federico e Giuletta zato ni običajen dokument nekega nastopa glasbenika, ki sicer po svetu polni največje dvorane, ampak izredno intimna plošča, v kateri je Caetano Veloso našel skupne točke, ki brazilsko kulturo povezujejo z italijanskim režiserjem. Najprej je to skromnost, ki rojeva veliko kulturo, za njo pa osamljenost, se pravi brazilska »saudade«, ki je tako kot »coracao« (srce) nepogrešljiva beseda v vsaki komunikaciji z Brazilci.

Marko Jenšterle