Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Gregor Bauman

HANK WILLIAMS

Live At The Grand Ole Opry

Mercury/Multimedia, 1999

Na zadnji strani zgledne knjižice, ki je priložena zvočnemu dokumentu, je Rick Bragg zapisal: »He told our story with beauty and pride and pain and something very close to love.« S tem je nedvomno zadel eno izmed poant Hankovih pesmi, medtem ko je drugo, skoraj pomembnejšo, pustil ob strani. Namreč, da je Hank pel o svojem življenju z več bolečine in ponosa, kot je o tem govoril s svojimi najbližjimi. Še desetletja po Hankovi smrti so pesmi v središču pozornosti, predvsem zaradi preproste iskrenosti in neverjetne odprtosti, ki sta omogočili, da so verzi razumljivi vsakemu posamezniku. Osamljenost in bolečina, ki se nenehno pojavljata v pesmih, sta bili refleksija življenja, ki ga je živel, četudi je bil obkrožen s številnimi ljudmi, ki so neprestano hoteli odgrizniti kos njegove genialnosti. Vse to je povzročilo tragično življenjsko usodo, ki se je končala na zadnjem sedežu cadillaca prvega januarja 1953. Hank Williams je odšel, a še danes ni pozabljen. Poleg številnih priredb pesmi različnih glasbenikov še danes med kupi posnetkov odkrivajo različne zvočne zapise Hankovih nastopov, ki do sedaj iz takšnih in drugačnih razlogov niso bili izdani. To velja tudi za dvojni CD, ki poleg nekaterih že slišanih posnetkov tokrat prvič prinaša tudi različne verzije nekaterih pesmi, druge pesmi pa so celo prvič ugledale luč sveta. Vendar je treba pridodati še en pomemben element. Vrednost, ki jo nosi projekt, je predvsem v razpoloženju, ki ga je moč zaznati na odru, saj nam zelo živo pričara interakcijo med publiko in nastopajočimi v Grand Ole Opryju na koncu štiridesetih in v začetku petdesetih let. Entuziazem, številni medklici, aplavzi in slišno udarjanje z nogo ob lesena tla so nesporen dokaz Hankove popularnosti v tistem času, ko Nashville še ni zasekal globoke zareze v countryjevsko glasbo. Prav tako je opazna tudi izrazita dvojnost dogajanja na odru, saj se prepletata dve praktično nezdružljivi prvini, ki nenehno preskakujeta medsebojno tanko linijo – otožne pesmi in humor. Hanku se tako pridružijo še pevec Red Foley in lokalna zabavljača Minnie Pearl in Rod Brasfield, ki med pesmimi z raznimi opazkami in dovtipi izvabljata smeh številne publike. Samo koncertno dogajanje zajema celotno obdobje, ki ga je preživel v Grand Ole Opryju, od prvega koncerta junija 1949 do julija 1952, preden so ga mesec za tem odpustili zaradi problemov z alkoholom. Prvi disk tako prinaša mozaik najbolj znanih pesmi, ki jih Hank zapoje z veliko mero čustvenega naboja in iskrenosti. Honky tonk, gospel in country folk melodije izžarevajo Hankovo karizmo in nesporno kvaliteto v izvajanju teh pesmi v živo. Hkrati so testament glasbeniku, ki je kljub zavednemu uničevanju talenta upal na vrnitev v hram countryjevske glasbe. Drugi disk dopolnjuje njegovo zapuščino. Na njem je zabeležen nastop, skupaj s še nekaterimi glasbeniki, med katerimi nedvomno izstopa Red Foley z dvema izvrstnima gospeloma: Lord I’m Coming Home in Church Music. Live At The Grand Ole Opry tako zelo intenzivno prikazuje neko obdobje v zgodovini countryjevske glasbe. Prikazuje enega prvih velikih zvezdnikov te glasbene zvrsti v polnem sijaju. S tem je plošča dodala še en vidik dela Hanka Williamsa, tudi v odličnem spremnem besedilu, ki tokrat zelo nazorno odpira nekatera nova videnja v ustvarjanju.

Gregor Bauman