FESTIVAL PRESENCES 2000

Maison de Radio France, Pariz, od 4. do 20. 2. 2000

Prizorišč sodobne klasične glasbe je v Evropi precej, žal pa ne glede na sloves ali prestiž ostajajo bolj ali manj namenjena peščici ustvarjalcev, poznavalcev in navdušencev. Da bi razbili to togost festivalskih predstavitev, so se na Radiu France v Parizu odločili organizirati festival Présences, ki je postal kraj karseda spontanega srečevanja publike in umetnikov. To je bila tudi osnovna zamisel festivala, ki ga je pred desetimi leti prvič organiziral takratni direktor Radia France, Claude Samuel. Vsi koncerti so brezplačni, dogajanje pa je zgoščeno na dvotedensko plejado enournih koncertov, ki jih je v enem dnevu tudi po več. Da bi ohranili individualnost posameznih skladb in avtorjev, je vsak koncert organiziran kot samostojno dogajanje. Vsaka skladateljska inventivnost je dobrodošla, in poleg elektroakustične glasbe ter skladb za klasična glasbila smo imeli priliko videti tudi sodobni ples kot vizualizacijo glasbenega dogajanja. Namen festivala je predstaviti karseda pestro paleto avtorjev in izvajalcev različnih stilov, tendenc in estetik, to mu daje odločilno vitalnost in kakovost. Vendar pa ne bi mogli reči, da gre za prizorišče odkrivanja novih talentov, marveč bolj za predstavitev že uveljavljenih skladateljev.

Letošnji festival je glasbeno izpolnil vsa pričakovanja. Pestra paleta koncertov najrazličnejših avtorjev, 38 svetovnih premier, 21 prvencev v Franciji in 8 naročil Radia France ni malo, tematsko smo lahko prisluhnili vsem glavnim trendom v sodobnem evropskem dogajanju v klasični glasbi. Obenem so organizatorji izpostavili tri skladatelje različnih narodnosti, umetniških smeri in generacij. Prvi in najmlajši izmed njih, Zan Maresz, se je v sodobno glasbo usmeril šele po začetkih v rockovski glasbi in nato v jazzu, saj je začel skladati šele po vrnitvi s slovitega Berkeley Collegea v Bostonu. Yoshihisa Taïra, ki je po študiju v Tokiu izobraževanje nadaljeval v Parizu pri skladateljih Jolivetu, Messiaenu in Dutilleuxu, velja za predstavnika starejše generacije, Marco Stroppa, skladatelj italijanskega rodu, ki prav tako živi in poučuje v Parizu in je eden najvidnejših predstavnikov generacije po Stockhausnu v elektroakustični glasbi, pa je nekakšen povezovalec med obema. Izbor treh različnih avtorjev naj bi hkrati tudi poudaril (ne)usmerjenost festivala. Kljub prizadevanjem in redkim izjemam, kot sta bila Sisask ali Stroë, pa je bila opazna zahodnoevropska naravnanost izbora avtorjev, četudi je bil morda zgolj naključen, saj je vabilo za sodelovanje prejelo prek 500 skladateljev, od katerih se jih je pobudi odzvalo približno 150. Za uravnoteženo predstavitev tovrstne glasbe v Vzhodni in Zahodni Evropi bo treba torej počakati na Bienale v Zagrebu. Večeri so bili organizirani tematsko: glede na instrument (klavir solo ali v kombinaciji z bobni) ali na izvajalca (Orchestre Philharmonique de Radio France, London Sinfonietta Orchestra, Elisabeth Chojnacka, Alice Ader, Roger Muraro). Zadnji vikend je bil predstavitven za posamezne skladatelje in za skupek znanih francoskih ansamblov, kot so poleg Accroche-note in Ictus še Court circuit, 2E2M in l`Itinéraire, ter gostujočih ansamblov (Musiques nouvelles iz Belgije, Plural ensemble iz Španije in skupina Recherche iz Nemčije). Dva večera sta bila posvečena tudi jazzu.

V nasprotju s siceršnjimi dejavnostmi, kot so tiskovne konference in pogovori s skladatelji, so bile organizirane ure sestankov s posameznimi skladatelji brez vnaprej določene teme, ki so jih lahko po internetu aktivno spremljali poslušalci širom po svetu. Organizatorji so želeli poudariti interakcijo med skladateljem in poslušalcem, kot dopolnilo povezavi med avtorjem, interpretom in poslušalcem. Ne glede na dobrodošle inovacije in zamisli, pa je tokrat pošteno škripalo v organizaciji, saj je tiskovni center popolnoma izgubil vlogo, pravzaprav je samoiniciativno odpovedal. Ker so vsi koncerti zastonj, je bila koncertna dvorana večinoma polna, kljub vztrajnim željam po rezervaciji mest in možnosti opravljanja intervjujev s prisotnimi avtorji ali izvajalci, pa se je osebje tiskovnega centra trudilo delovati skrajno kontraproduktivno. Namesto rezerviranih mest smo uzrli pred seboj zaprepaden obraz nič hudega sluteče hostese, namesto pričakovanega opravičila krohot brez zadrege in namesto napovedanega srečanja s skladateljem njegovo obupano elektronsko pismo, da je bil o vsem, žal, obveščen šele na podlagi našega sporočila po telefonski tajnici. Da o tem, da slovenske novinarje na Radiu France sprejemajo z dobrohotno aroganco in s tradicionalnim »oui, oui«, ki žal ne obljublja ničesar in še manj zagotavlja, raje ne govorimo. Bralci Muske so torej kljub vsem prizadevanjem in privoljenju umetnikov žal prikrajšani za marsikatero informacijo in intervju. Glede na to, da vendarle ne verjamemo, da je takšen sprejem del koncepta festivalskih inovacij, in glede na šokiranost in ogorčenost naših kolegov upajmo, da bo prihodnje leto festival profesionalno prerojen.

Marina Žlender