Letnik: 2000 | Številka: 3 | Avtor/ica: Jure Potokar

RANDY NEWMAN

Cankarjev dom, Ljubljana, 26. 2. 2000

Nastop Randyja Newmana v Cankarjevem domu je bil več kot samo koncert. Bilo je srečanje s starim znancem in praznik songa, torej glasbene oblike, ki počasi, a nezadržno izumira, čeprav je še nekaj glasbenikov, ki skušajo to plemenito glasbeno zvrst ohranjati pri življenju. Song je seveda nekaj drugega od popevke ali pop pesmi zato, ker ima vsebino, ker je razmerje med besedilom in melodijo približno enakovredno in ker ga običajno izvaja avtor sam, navadno ob skopi instrumentalni spremljavi, ki je v pomoč poudarjanju vsebine songa.

Newman je tokratno evropsko turnejo zastavil popolnoma samostojno, brez spremljevalne skupine. To je nastope gotovo precej pocenilo, odpadle so tudi težave z iskanjem ustreznih glasbenikov in z organizacijo vaj, toda po drugi strani je izvajalec toliko bolj ranljiv, odgovornost za ohranjanje pozornosti poslušalcev pa mnogo večja.

A kljub nekaterim (simpatičnim) spodrsljajem se je Randy Newman izkazal kot izkušen in suveren glasbenik, ki zelo dobro ve, kako dramaturško pripraviti nastop in ga izpeljati do konca. Izkazal se je predvsem kot izvrsten pianist, ki se tega sploh ne trudi pokazati z običajnimi pirotehničnimi efekti, ampak je klavir igral strogo v funkciji podpore glasu. Resnici na ljubo je ta njegova najšibkejša točka in z leti vsekakor ni prav nič pridobil, toda sporočilo songov še vedno izraža dovolj razumljivo in z vsemi potrebnimi ironičnimi poudarki, ki ustrezajo vsebini. Tako nas je v dveh delih več kot poldrugo uro trajajočega nastopa popeljal na potovanje po vseh svojih ploščah, interpretiral je večino najboljših skladb. Morebiti je najbolj presenetljivo, da sijajna lanska plošča Bad Love ni bila skoraj nič bolje zastopana kot vse druge in da je zaigral tudi eno, ki je nisem še nikoli slišal.

Če to pomeni, da bo novo ploščo pripravil prej kot v naslednjih desetih letih, smo lahko zares veseli. Njegovi songi namreč še vedno niso izgubili nenavadnega šarma, ki so ga imeli pred dobrimi tridesetimi leti, ko je začel. Še vedno so glasbena hrana za sladokusce, in teh tudi na ljubljanskem nastopu ni bilo tako malo.

Jure Potokar