Avstralija II.

Glasbene spake petega kontinenta

Če je v prejšnji številki Muske beseda tekla o bolj konvencionalnih načinih kombiniranja zvokov kitare, bobna, basa in glasu, zvestih tradiciji sedemdesetih in osemdesetih, ki jih še dandanes prakticirajo avstralski muzikantarji, bo tokrat beseda tekla o tistih udeležencih glasbenega dogajanja v deželi “down under”, ki se izročila sicer zavedajo, vendar jih ustvarjalna radovednost žene na manj raziskana in manj varna glasbena polja. Avstralski postrockerji, noiserji, freejazzarji, eksperimentalci in podobne slabo prilagojene vrste sicer še zdaleč niso tako razvpiti kot pankrokerski in darkrokerski sonarodnjaki in se le izjemoma prebijejo čez meje domovine, vendar se razmere utegnejo kaj kmalu spremeniti. Čas je zdaj na njihovi strani.

Post rock, slow core in noise rock po avstralsko

Za začetek se bomo kar navezali na to, kar ste o avstralskem glasbenem dogajanju prebrali v prejšnji številki Muske - ponovili bomo besede Scotta Campbella, gonilne sile založbe Augogo: "Danes se razmere izboljšujejo, mislim pa, da prihodnost pripada postrockerski sceni, ki je za zdaj najmočnejša v Melbournu. Ta scena je trenutno bolj zdrava od katere koli druge v Avstraliji." Da je legendarna melburnska založba uspela ujeti duha časa in se je ob vernem spoštovanju pankrokerske tradicije odprla tudi novim glasbenim tokovom, dokazuje več dejstev. V katalogu lahko med drugimi zasledimo izvajalce z založbe Thrill Jockey, potem denimo Trans Am, Mogwai, Mobyja ter kar lep kup elektronike. Še bolj kot distribuiranje tujih nekonvencionalnežev je pomembna vloga Augogo pri podpiranju lokalne glasbeno napredne scene. Leta 1998 so pri njih izdali kompilacijo Wonder From A Quarter Acre s kopico lokalnih bendov, katerih glasbeni izraz se razteza od hip hopa in elektronike do noisa in post rocka. Tak pregled svežega dogajanja na domačem dvorišču imajo namen delati vsako leto, prav te dni bi moral na svet privekati drugi del te kompilacije.

Največjo podporo in spoštovanje melbournske publike med vsemi bendi z omenjene kompilacije žanjejo SEA SCOUTS, trojica soničnih noiserjev, ki je naravne lepote rodne Tasmanije kolektivno zamenjala za intenzivnejši glasbeni utrip Melbourna. Postali so še eno ime na nepreglednem spisku muzikantarjev, priseljenih v avstralsko glasbeno Meko. A po drugi strani so Sea Scouts eni redkih, ki se jim je uspelo prebiti čez oceane: skupaj s prijatelji iz benda 99 so si sami organizirali evropsko turnejo, ki jih je sicer spravila na kant, vendar so z nje prinesli dragocene izkušnje in uhodili pomembno gaz. S takim početjem so zgled in podpora mladim nadobudnim skupinam, ki iz plodnih melbournskih tal klijejo kot gobe po dežju. Še dvoje imen s kompilacije moram omeniti. Art of Fighting igrajo nežnejšo muziko s subtilnim vokalom v maniri kakih Karate; decembra so izdali že drugi album, ki bo izšel tudi v Veliki Britaniji. (No, ko smo že pri Karate "podobnikih", ne morem mimo Bluebottle Kiss iz Sydneyja, pri katerih podobnost z omenjeno ameriško skupino utripa že iz dizajna plošč.) 2 Litre Dolby pa gredo še za korak globlje v vode liričnega, večinoma instrumentalnega rocka in so med začetniki tovrstnega glasbenega izraza na lokalni sceni.

Ja, glasba ameriških postrockovskih pionirjev Slint in Tortoise je pred nekaj leti priplavala tudi do petega kontinenta, na melburnsko obalo je treščila silovito in pustila neizbrisne posledice. Vzniknilo je na kupe bendov, katerih ustvarjalni moto ni več igrati hitreje, glasneje in na vse grlo, ampak nasprotno: počasneje, tišje in praviloma brez vokalov. Kitarist Shaun, ki je ustvarjalno razpet med benda Little General in Light's Surprising Constancy, takole dojema dogajanje: "Zame se je stvar začela razvijati, ko sem začel hoditi na koncerte domačih bendov. Kolikor vem, je imel Melbourne vedno zdravo sceno. Prej je prevladoval punk rock, na to, kar se dogaja zadnje čase, post rock in drugo, pa je definitivno vplivala scena čez lužo. Spomnim se, kako je bilo, ko sem prvič slišal Slint. Vsi so mi govorili, da moram slišati ta bend - bilo je neverjetno. Punk rock je zame postal preveč linearen, poslušati sem začel drugačne stvari. Dogajanje na naši sceni je precej povezano z dogajanjem na ameriški sceni. Tam ljudje prav tako igrajo v več različnih bendih. Če imaš recimo rad Slint in vidiš imena članov še na drugih ploščah, si rečeš, aha, to je tip iz Slint, in potem stvar pač poslušaš. Mislim, da je to pripravilo ljudi do tega, da so spoznali, da jim ni treba igrati samo ene vrste muzike. V muziki lahko vendar počneš tako različne stvari!" Shaun to razmišljanje nazorno udejanja v obeh skupinah. V prvi, Little General, je član peterice, ki z dvema basoma, bobni, kitaro, klaviaturami, flavto in didžejanjem ustvarja umetelna zvočna tkiva, v drugi, Light's Surprising Constancy, pa se predaja tišji in še bolj subtilni muziki, zaznamovani predvsem z očarljivim glasom pevke Marie, ki igra tudi bas pri Little General.

Še ena inovativna in obetajoča zasedba s te scene je gotovo A Slow Loris. Bobnar, mojster hrupa Robbie, in kitarist, mojster hrupa Paul, sta minuli dve leti ob izmenjavi kar šestih sodelavcev neumorno izvajala odrske vragolije v stilu zgodnjih Sonic Youth, Glenna Brance in podobnih, zdaj pa sta ostala sama in nadaljujeta kot noise duo ter pripravljata prvi 7", ki naj bi ju izstrelil tudi v Evropo. Omenjeni trije bendi so skupaj s Sea Scouts stebri te agilne in entuziastične scene, ki temelji na povezovanju ter na ideologiji "naredi sam". Ne žene jih želja po dokazovanju, ampak po izražanju skupnega feelinga in iskanju novih možnosti tega izražanja. "Tukaj mi je tako všeč to, da si vsi pomagamo med sabo - pa naj gre za koncert, ojačevalec, kar koli. Zmeraj si posojamo opremo, pomagamo si pri snemanjih ... Scena je zares zdrava. Sploh ni nobenega elementa tekmovalnosti. Vsi samo igramo muziko in v bistvu je vsem všeč to, kar igrajo drugi. Ne gre zato, da gremo pogledat bend, ki pač slučajno kje igra. Jaz grem A Slow Loris pogledat zato, ker so mi zares všeč, in podobno je z drugimi," je prepričljiv Shaun.

Občudovanja vredna je tudi podpora publike, ki ima te bende priložnost gledati skoraj vsak teden v katerem izmed neštetih možnih koncertnih prostorov, večinoma barov in tako imenovanih "hotelov". Obilje koncertov, ki so večinoma kar dobro obiskani, daje po eni strani možnost za razvoj skupin, po drugi strani pa se skupine po nenehnem koncertiranju v domačem mestu in le nekaj izletih do Adelaide ali Sydneyja hočeš nočeš soočijo z neprijetnimi posledicami geografske izoliranosti, saj le redke zberejo dovolj sredstev in poguma za skok čez lužo; večina jih le sanja o tem. Da je scena res povezana in hkrati fleksibilna, priča tudi to, da ljudje igrajo po več različnih bendih, na nastopih se menjavajo, pogosti so nenapovedani jam sessioni, eksperimentacije, po katerih se med udeleženci in občinstvom praviloma razvijejo živahne debate o slišanem. Sami organizirajo festivale - eden od takih je ravnokar minula Snoozapalooza, ki je v resnici zamišljena kot predstavitev te postrockovske slow core scene. Po pričevanju po elektronski pošti je festival naletel na enkraten odziv in pokazal, da postaja celotna stvar čedalje močnejša.

Organizator Snoozapaloze, Brett O'Riley, je še en primer vsestranskega glasbenega ustvarjalca. Bas vihti kar pri treh glasbeno zelo različnih bendih: pri že omenjenih Little General, pri poblaznelih rockerjih Warped ter pri Ricaine, okuženih z virusom Shellac. No, slednji od Shellac niso dobili samo virusa, ampak se jim je med predlansko ameriško turnejo uspelo ustaviti v Chicagu in nažicati Boba Westona, basista omenjenih vzornikov, da jim posname material za drugi album The Clarity of Distance.

Podoben noise rock, z močnim priokusom po Slint, se gredo tudi Not From There iz Brisbana. Ti so vsaj na melburnskih odrih sprejeti z malce rezerve - fantje namreč po osvojitvi avstralske nacionalne glasbene nagrade za najboljši alternativni bend postajajo precej popularni, menda jim je dvignilo nosove, to pa med ljudstvom z nepretenciozne scene pač ne zažge. Pa vendar - pomislite: bend, ki igra mešanico albinijevskega noise rocka in slintovske noise melanholije, pobira državne nagrade in žanje tržni uspeh!!! To pač zadosti pomenljivo govori o splošnem podnebju avstralskega glasbenega prizorišča.

V Brisbanu se je skotila tudi malce drugačna, nenavadna glasbena spaka, po imenu John Lee Spider, ki ignorira meje med trashem, noisom, jazzom in eksperimentalno elektroniko. Takole o umeščenosti te spake v glasbenem okolju razmišlja pevec skupine Lance: "V Brisbanu je majhna avantgardna scena bizarne elektronske muzike. Je precej incestuozna - ljudstvo prehaja iz enega benda v drugega, vse je ohlapno, a to je zelo zdravo za eksperimentalne muzike. Kar se tiče nas, smo malo preveč normalni za to sceno, in preveč čudni za hardkorovsko sceno. John Lee Spider funkcionira v svojem smešnem svetu. Imamo se za moderne pisce pesmi. Ne držimo se tradicionalnih formul in vrednot, po drugi strani pa poskušamo pisati zadosti strukturirano glasbo, ki nam je všeč. Po eni strani je to dobro, ker smo všeč enim in drugim. Imamo prijatelje na metalski sceni, punkerski sceni, imamo fane z elektronske scene, in to je prav lepo."

Zasedba John Lee Spider velja med lokalnimi glasbenimi poznavalci za eno najbolj zrelih in obetajočih zasedb. Avstralska turneja z Mr. Bungle jih je predstavila tudi širši publiki, in če bodo obdržali sedanjo mero zdravega entuziazma ter izkoristili z leti pridobljene naveze in izkušnje, utegnemo o njih gotovo še slišati. Kot mnogi drugi nepretenciozni, a plodoviti in iznajdljivi bendi nimajo izdanega še nobenega albuma v klasičnem pomenu besede, posnetke razpečujejo naokoli v CD-R formatu, vendar pa goreče čakajo na odgovore ameriških založb skrajne muzike.

Avstralski free jazz, noise, avantgarda, eksperiment in druga čudaštva

Najbolj odcepljene in najbolj nedoločljive glasbene sfere so po naravi stvari tudi najtežje dostopne in spoznavne, tako da besedilo zajema le delček pestrega, a bolj ali manj podtalnega delovanja tistih najdrznejših izmed avstralskih glasbenih neprilagojencev in raziskovalcev. Če smo prejšnje poglavje sklenili z avstralskimi podobniki Mr. Bungle, pa tega začnimo pri sledilcih in sodelavcih Johna Zorna.

Phlegm je ime združbe treh ekscentrikov iz Sydneyja, katerih glasbena shizofrenost dosega tisto, ki smo ji bili priča pri Boredoms in Naked City v najhujših trenutkih. In res jih je na avstralskih turnejah opazil tudi sam gospod Zorn ter jih velikodušno vpregel na križarjenje po Avstraliji in Japonski. Sodelovanje je obrodilo tudi nekaj obstojnih sadov, kot je recimo skupno norenje Avstralcev in Zorna v komadu Sniff the Sniffer, ki ga najdemo na Vulgar Tongue Compilation, zbirki najhujšega avstralskega “razčefuka”. Phlegm so sicer že bolj ali manj stvar zgodovine, saj je eden od trojice pred nedavnim dal izstopno izjavo, vendar pa ustvarjalno jedro, sestavljeno iz dveh nekdanjih študentov ortodoksne židovske kulture, Orena Ambarchija in Robbija Avenaima, deluje naprej - in še odmevneje. Pod imenom Ambarchi/Avenaim je namreč pri sekciji Radical Jewish Culture Zornove založbe Tzadik lani izšel album The Alter Rebbe's Nigun, ki z razpoznavnimi navezami na japonsko noise sceno, tradicionalni judovski Nigunim, Marca Ribota, Ornetta Colemana in še marsikaj drugega ustvarja nov svet izkrivljenih sanj. Sicer pa nas ime Phlegm pripelje tudi do dveh melbournskih zatočišč za drzno in kreativno muziko, ki sta skrbeli za izdajanje plošč teh sydneyjskih odtrgancev.

Dr. Jim records je založba, ki že dobro desetletje skrbi za izdajanje plošč kar najbolj pisanim vrstam glasbenih čudakov iz Avstralije in z drugih koncev sveta, vodi pa jo doktor Jim, v čigar ordinaciji paciente straši velikanski poster Iggyja Popa v hudo eksplicitni pozi. Poleg plošč zasedbe Phlegm ponuja doktorjev katalog kar najširši spekter izdaj nekonvencionalne godbe, od hibridov death metala in jazza do albumov prismuknjenih kantavtorjev in celo nekaj albumov ameriškega "primitivnega rockerja" Jada Faira, ki se je z Dr. Jimom spajdašil potem, ko mu je to predlagal sonicyouthovec Steve Shelly.

Najdragocenejši biser v doktorjevi zbirki je zasedba Bucketrider. V početju te melburnske "free jazz in free vse drugo" skupine spet najdemo očitno navezavo na Zorna in Naked City, še enkrat se potrjuje tudi povezanost avstralskega in japonskega undergrounda, saj Bucketrider precej sodelujejo s tamkajšnjimi podobniki: posebej je treba omeniti sodelovanje z noise samurajem K. K. Nullom. Začetni trio se je po prvencu The Adoration of the Lamb odločil okrepiti pihalno sekcijo z dodatnima trombonistom in saksofonistom, lani pa so v tej postavi izdali krasen album Guignol's Band, ki z inovativnim repertoarjem gradi most med resno in popularno glasbo; ustvarjajo nov svet izkrivljenih sanj. V živo so menda prava atrakcija in znajo obdelati pop zvezde in Coltrana ter celo skladatelja Conlona Nancarrowa, pred dvema mesecema pa so po Melbournu odigrali serijo koncertov v razširjeni zasedbi, in sicer so igrali zgolj priredbe skladb Suna Raja.

Drug kanal, po katerem je početje zasedbe Phlegm zdrsnilo v svet, je Synaesthesia, majhna trgovina s specializirano ponudbo kreativne, nekonvencionalne in v prihodnost zazrte glasbe, ki drži roko tudi nad distribucijo nekaterih albumov Phlegm. Lastnik trgovine Mark s skorajda fanatičnim entuziazmom oskrbuje Melbourne z najbolj obskurnimi eksperimentalnimi stvarmi, z elektronskimi čudesi vseh vrst, s sodobnim free jazzom, s postrockovskimi pustolovci in drugimi avantgardisti današnje svetovne produkcije; tako skrbi za širitev avantglasbenih virusov po Melbournu. Pri delu mu pomaga zine Ujaku (provotno iz Adelaide, danes izhaja v Melbournu), ki s pisanji odkriva skrita glasbena dogajanja današnje Avstralije in se poglablja vanje.

Še dvoje stvari moramo omeniti: Dual Plover je založba iz Sydneyja, ki se posveča izdajanju kar najbolj čudaških noise stvari, omeniti je treba vsaj Funky Terrorist in projekt Peeled Hearts Paste, ki ga goni Lucas Abela; ta mož je pravzaprav odgovoren za delovanje Dual Plover, avstralsko noise sceno pa v svetu dostojno zastopa na sessionih skupaj s takimi imeni, kot so Otomo Yoshihide, Yamatsuka Eye in Merzbow. Pohvali se lahko tudi z izdajo plošče Maschinstil Merzbow.

Merzbow, ta pojem japonskega noisa, bo posebno počastitev doživel pri melburnski založbi Extreme, kjer naj bi prav te dni izdali cd kovček s 50 (petdesetimi - verjeli ali ne) diski posnetkov Merzbowovih umetnij. Abnormalni projekt pripravljajo že najmanj šest let, nosi pa ime Merzbox. Založba Extreme je ena najstarejših in najpomembnejših podpornic drugačne muzike v deželi. Deluje od leta 1985, ko je začela z izdajanjem kaset, danes ima podružnice v ZDA, Evropi in Novi Zelandiji, izdaja pa zares pisano in nenavadno godbo z vsega sveta: poleg Merzbow boste izmed njihovih varovancev mogoče prepoznali vsaj yidaki atmosferike Lights In A Fat City in pa z arabskimi ritmi navdahnjene Muslimgauze.

Toliko za zdaj o tistih bolj čudnih zvokih, ki plemenitijo glasbeno valovanje v “deželi tam spodaj”. Površnost pregleda je premosorazmerna s kratkostjo obiska in z izmuzljivostjo ter gverilskim značajem avantmuzik, vendar že ta pregled daje slutiti zavidljivo pestrost in radoživost tamkajšnjega dogajanja na področju iskanja novih glasbenih obzorij. Veliko je slišati tudi o močnih scenah noise in eksperimentalne glasbe na Novi Zelandiji in na Tasmaniji, vendar se bo za pisanje o tem treba odpraviti na novo potovanje.

Matjaž Manček

Opomba: Pogovori so bili ob sodelovanju Alenke Veler opravljeni na lanskoletnem potovanju po Avstraliji.