John Butcher and Phil Durrant

Na sledi zvoka

Britanska glasbenika Butcher in Durrant bosta na premiernih slovenskih koncertih nastopila v elektroakustičnem duu sopranskega in tenorskega saksofona in interaktivne elektronske manipulacije in generacije. Njuna igra je povsem enakovredna akustičnim duom, le da je nadgrajena s kibernetično “feedback zanko”: Butcher igra saksofone, Durrant bliskovito reagira, vrne zvok - in ga v komentar ponudi Butcherju. Elektroakustična improvizacija bo na koncertu v četrtek, 20. aprila 2000, v Klubu Gromki Metelkova mesto) v Ljubljani in v soboto, 22. aprila 2000, v Kibli v Mariboru.

Biografski in diskografski uvod

John Butcher je s saksofonsko igro pričel med fakultetnim študijem fizike. Poleg redne prisotnosti na tradicionalnejših jazzovskih koncertih, kjer je uril tehniko, je igral v številnih zasedbah s pianistom Chrisom Burnom, s katerim sta sodelovala v skladbah “intuitivne glasbe” Karlheinza Stockhausna; glasbene vezi ju spajajo še danes. V poznih sedemdesetih je pričel z delom za doktorat na področju mikrofizike kvarkov, kljub temu pa je še naprej igral jazz, prispeval glasbo za plesne projekte (vključujoč tudi renomirani London Contemporary Dance Theatre) in sodeloval pri teatrsko-scenskih uglasbitvah. Ko je v zgodnjih osemdesetih dokončal doktorat, je fiziko docela opustil in se posvetil zgolj improvizirani godbi in “novi glasbi”. Repertoar vsebin v Butcherjevih nastopih tistega časa je vseboval svobodno (neidiomatično, torej: žanrsko nevezano) improvizacijo, raznolike indeterminantne skladbe, njegove lastne skladbe ter precejšno zbirko klasičnih del iz dvajsetega stoletja - posebej skladb Johna Cagea in Charlesa Ivesa. V osemdesetih je Butcher obredel vso Evropo in Ameriko, igral za televizijske in radijske postaje in objavil kar nekaj plošč.

Prvi vinilni izdelek za založbo Bead je bil duo, imenovan Fonetiks, v katerem je sodeloval pianist Chris Burn. Že leta 1984 je nastala Butcherjeva doslej najbolj stalna zasedba, namreč trio z akustičnim kitaristom Johnom Russellom in violinistom Philom Durrantom, s katero je takoj ob nastanku skupine objavil ploščo Conceits, nato koncertni posnetek na cedeju Concert Moves, šele predlani pa tretji izdelek The Scenic Route (ta plošča je bila izdana pri založbi Martina Davidsona, Emanem). Triu sta se leta 1988 za kratek čas pridružila še bobnar Paul Lovens in pozavnist Radu Malfatti, skupina pa je dobila ime News From The Shed.

Mnoge skupine, v katerih deluje John Butcher, so bodisi ad hoc projekti bodisi dalj časa delujoči ansambli, ki razmeroma redko nastopajo, to gotovo prispeva k vitalnosti improvizacije. Tako danes nadaljuje sodelovanje s Chrisom Burnom, enim redkih pianistov, ki z improvizacijo smiselno nadgrajuje tradicijo prepariranega klavirja po Johnu Cageu in še posebej Henryju Cowellu, čigar skladbe je tudi samostojno posnel. Butcher in Burn delujeta v devetčlanskem Ensemble, ki je bil predlani razširjen še za dva glasbenika. Gre za skupino komornega značaja, ki kreativno razrešuje vprašanja dihotomije med kompozicijo in improvizacijo. Za Ensemble udeleženi glasbeniki pišejo nedokončane skladbe, ki jih povsem v tradiciji angleške improvizacijske “šole” zapolnjujejo z lastnimi vložki. Večina glasbe se tako giblje na meji slišnosti, v dinamičnem obsegu mnogo pod pianissimom, in z drobnimi poki, šumi in tleski, katerih organizirana podoba si je prislužila naziv “insect music” ali za nekatere: “small music”.

John Butcher se je tudi veliko posvečal solističnim nastopom ter nasploh samostojnemu delu s saksofonom. Njegovi solo nastopi večinoma vsebujejo krajše, koncizne in strnjene improvizacije, pogostoma tudi skladbe, ki vsebujejo pripravljene trakove, narejene z večsteznim nasnemavanjem. Slednje so rezultat afinitete do saksofonskih kvartetov in dela v kratkoživi ugledni štirici z Evanom Parkerjem, Trevorjem Wattsom in Lolom Coxhillom - vsi na sopranskih saksofonih. Doslej je Butcher posnel dve izjemni plošči, ki sta njegovo samostojno delo - tako z nasnetimi trakovi kot tudi brez njih: prva, 13 Friendly Numbers, sega v leto 1991 in prinaša zgolj studijske izdelke, medtem ko London and Cologne iz leta 1996 povzema koncertne nastope. Butcherjeve večstezne skladbe so fleksibilne, tako da je moč saksofonski zvok med koncertom umestiti v pripravljene trakove na različne načine; s tem jim zagotavlja spremenljivost in presentljivost. Posebno pozornost med nastopi Butcher posveča virtuozno nadzorovanemu saksofonskemu večglasju. V nekaterih tehnikah je moč najti inspiracijo pri igri Evana Parkerja, pionirja razširjenih instrumentalnih tehnik na sopranskem saksofonu, perkusivne značilnosti pa Butcherja zagotovo vežejo tudi na tradicionalne orientalske glasbe (in glasbila, ki sploh niso pihalskega tipa). Za raziskavo multifoničnih in večsteznih tehnik saksofonske igre je britanski Arts Council Johnu Butcherju podelil tri štipendije.

Devetdeseta pomenijo za Butcherja kreativnostni vzgon - prične jih z novo zasedbo FrisqueConcordance, v kateri sodelujejo še znanec slovenskih filharmoničnih odrov, pianist Georg Graewe, kontrabasist Hans Schneider in tolkalec Martin Blume. Leto po izidu plošče, torej leta 1992, je bil John Butcher v poslednji formaciji večno spremenljive zasedbe Spontaneous Music Ensemble, zagotovo ene najpomembnejših skupin, ene ključnih, kar zadeva britanski način improviziranja, in ene najbolj socialno in politično vplivnih skupin, kar jih je kdaj bilo. Vodil (vodil?) jo je seveda bobnar John Stevens, v njej pa se je od začetka šestdesetih zbirala prav vsa avantgarda, kar je je premogel London in bližnja okolica: Evan Parker, Derek Bailey, Trevor Watts, Barry Guy, Paul Rutherford, Kenny Wheeler in tako dalje po dolgem spisku. Od leta 1992 do nenadne smrti Johna Stevensa je SME obstajal kot povsem akustičen trio izbranih bobnov in tolkal (ter “žepne” trobente, ki jo je Stevens včasih rabil za strašenje publike), akustične, večidel klasične španske kitare, ki jo je brenkal Roger Smith, in saksofona (v glavnem sopranskega, včasih tudi tenorskega), ki ga je igral John Butcher. Butcherjeva lastna založba Acta, pri kateri je moč najti večino njegovih diskografskih izdelkov, ponuja pod naslovom A new distance skrajno priporočljiv in redek posnetek koncertov iz januarja in maja 1994, narejenih torej manj kot mesec dni pred Stevensovo smrtjo. Gre celo za njegov zadnji posnet koncertni nastop!

Devetdeseta so za Butcherja pomenila tudi sodelovanja s pevkami in pevci. V projektu Mouthful of ecstasy slišimo glas Phila Mintona ob prepevanju neprevedljivih ter jezikovno in besedno skrajno inventivnih besedil iz Finneganovega bdenja, po zapisih Jamesa Joycea. S Philom Mintonom Butcher sodeluje tudi v triu z nemškim kitaristom Erhardom Hirtom, ki si je v kritikah prislužil primerjave z Györgijem Ligetijem zaradi elektronsko podprte kitare, ki ustvarja gosto tkane “zvočne ploskve”. Po uspešnem sodelovanju na Company Week leta 1990 je Butcher štiri leta kasneje na CD Respiritus zapisal sodelovanje s pevko in vokalno artistko Vanesso Mackness. Sredi devetdesetih prične tudi delo z veteranom in očetom vseh kitarskih improvizacij Derekom Baileyjem, s katerim še danes ustvarjalno sodelujeta: leta 1997 posnameta ploščo Trio playing v sodelovanju s tubistom Orenom Marshallom; letošnjega marca pa John in Derek odigrata prvi duo koncert - in se, kakor je slišati iz Londona, namenjata sodelovati tudi v bodoče. Slednje je povsem razumljivo, če se le spomnimo zlatih časov pihalsko-strunarskega sožitja Baileyja z dolgoletnim kolegom Evanom Parkerjem ali pa z Anthonyjem Braxtonom. Glede na izjemno zahtevnost in problematičnost duetne igre ob boku Dereka Baileyja bi znal biti prav John Butcher eden redkih pihalcev, ki so mu kos.

In še nekaj pomembnejših kolegov, skupin in projektov, v katerih je John Butcher doslej sodeloval: Fred van Hove’s t’nonet, King Übü Örchestrü, Georg Graewe’s GrubenKlangOrchester, Radu Malfatti’s OhrKiste, Alexander Balanescu, Fred Frith, Günter Christmann, Reggie Workman, Max Eastley, Zeena Parkins, Larc Ochs, Gino Robair in še in še.

Butcher je sicer organizator festivala SoundArt, ki enkrat na leto za tri dni združuje komponirano in improvizirano godbo, in vodi že omenjeno založbo Acta Records, ki je bila ustanovljena leta 1987 ob pomoči violinista Phila Durranta in kitarista Johna Russella zaradi praktičnosti pri objavi prve plošče Conceits. Od takrat Acta izdaja cedejke, pri katerih je Butcher osebno vpleten, vendar pa je moč najti tudi glasbo Butcherjevih prijateljev in kolegov - recimo pianista Chrisa Burna (in njegovih interpretacij Henryja Cowella), omenjeno ploščo Spontaneous Music Ensemble, pianista Veryana Westona in druge manj znane glasbenike, ki drugje stežka shajajo z založniki.

John Butcher tako porazdeljuje svoj čas med vodenje založbe, poštna naročila cedejk, sodelovanje z mediji ter lastno glasbeno delo. Minula leta je postal eden najbolj iskanih saksofonistov, nenazadnje zaradi izrazito izvirne igre, ki se je izkazala ne le za osebno prepoznavno, temveč tudi za sila prilagodljivo. Letošnje leto se je za Butcherja začelo z izdajo nove plošče, na kateri ga srečujemo v raznoterih duih, februarja pa je absolviral bojda sila uspešno ameriško turnejo z bobnarjem Gerryjem Hemingwayem, ki ga poznamo, če ne od drugod, iz Braxtonovega slovečega kvarteta. Poleg tega je Butcher zamenjal pozavnista Raduja Malfattija v (prej povsem avstrijski) zasedbi Polwechsel, ki je, vsaj po mojem, trenutno ena najbolj razburljivih skupin na medkrižju improvizirane in komponirane muzike in pri kateri bi za nameček našli še precej vzporednic z elektronsko glasbo in reduktivnimi tehnikami minimalizma.

Ob koncertu

Slednje velja tudi za Butcherjev duet s Philom Durrantom, s katerim se bo predstavil na dveh nastopil v Sloveniji (v Mariboru in Ljubljani) - gre namreč za interaktivno sožitje elektroakustične zvočne transformacije v realnem času. Njuno sodelovanje je vredno spremljanja že zaradi bistvenih premikov, ki se zadnja leta vršijo v britanski glasbi. Čeprav je nesporno, da je britanska improvizirana godba vsebovala elemente tehnološko preproste elektronike že od srede šestdesetih let naprej in da je pri odsotnosti melodije in ritma ter osredotočenju na “zvok” v mnogočem izhajala prav iz zgodnjih spoznanj elektronske in konkretne glasbe (pomislimo samo na “radijsko kitaro” Keitha Rowa ali na doma narejene aparature Stockhausnovega učenca Hugha Daviesa, pa na ropotijo Paula Lyttona), smo trenutno vendarle priča vsebinsko pomembni ločnici, ki bo zagotovo krojila britansko glasbo naslednjih let. Kakor je moč opaziti že danes, segajo vplivi tovrstnih elektroakustičnih improvizatorjev, ki gravitirajo v London, prek vsej meja in celin – javljajo se bodisi v obliki kibernetičnih sistemov improvizirajočih instrumentalistov in live-elektronikov (Evan Parker and Lawrence Casserley, Günter Müller and Voice Crack, Jim O’Rourke itd.) bodisi v obliki medijsko shranjenih improvizacijskih vzorcev (Bob Ostertag, Mühlbacker and Dafeldecker, Christian Marclay).

Če bi pristali na rabo besede “scena”, potem bi lahko zatrdili, da smo ob prehodu v novo tisočletje priča mešanju in povezovanju dveh prej povsem fragmentiranih in ločenih glasbenih grupacij: v prvi so tisti, ki jim lahko rečemo druščina improvizatorjev, s tem zajamemo tudi bolj jazzovsko naravnane, v drugi pa tisti, ki so z elektroniko začeli na klubski, plesni sceni, a so ritmično monotonost običajno zamenjali s primarno eksperimentalnostjo elektronske glasbe. Butcher in Durrant sta morebiti na prvi posluh resda podobna godbi elektroakustičnega ansambla Evana Parkerja, vendar delujeta precej drugače - njuna glasba je mnogo bliže idealom elektronikov kölnske in pariške šole. Tudi kar zadeva rabo tehnologije, se Durrant povsem oddaljuje od ideje “preoblikovanja” saksofonskega zvoka s preprostim dodajanjem posebnih efektov - ravno nasprotno, uporablja zamike, modulacijo, multiefektni procesor in preprost filtrirnik.

Tudi kar zadeva samostojno delo Phila Durranta, bi lahko menili podobno: pred nedavnim je izšla silno provokativna plošča Beinhaltung (s pozavnistom Radujem Malfattijem in Thomasom Lehnom na analognem sintetizatorju), na kateri v šestdesetih minutah ne slišimo tako rekoč nobenega prepoznavnega tona, temveč zgolj nežne glissande na violini, zračne potiske na pozavni in drobno granulirane poke na sintetizatorju. Zvoki se prekrivajo, gostijo, redčijo, povezujejo v ploskve in izginjajo, ne da bi pri tem karkoli povedali – so, kar pač so: glasba sedanjosti (P. N. Wilson); to je seveda neobičajen, razmeroma nov vidik v improvizirani glasbi, prav nič tuj pa ni “novi glasbi”. Tudi kritiško slavljena Durrantova solistična plošča Sowari za violino, električno ojačeno violino in elektroniko, ki se giblje med scelsijevskimi loki in skrajnostjo belega šuma, je, vsaj v zvočnem spektru, bliže naravi akademske elektronike, kakor pa improvizacije. Pri tem je prav presenetljivo dejstvo, da je Phil Durrant, poleg uspehov v improvizacijskem okolju, že dvajset let ekspert za neodvisno sceno ambientalne in klubske elektronske glasbe!

Sila redko na slovenskih odrih uzremo kakšnega resnično “angleškega” improvizatorja, morebiti prav zato, ker je njihova glasba mnogo bolj krhka, subtilnejša, tišja kakor “tektonska” godba nemških kolegov. Pri britanskih gre pač za “tiho eksplozijo”. Glede na še zmeraj prevladujočo estetiko ekstatičnih in orgiastičnih solov iz postaylerjevske šole “močnostne” igre velja na tem mestu opomniti na bistveno razliko pri angleških glasbenikih. Nemški teoretik Ekkehard Jost vidi v Evropi vsaj dve temeljni strujanji, ki se oddaljujeta od afroameriških jazzovskih idealov. Prvo, za katero bi hitro našli primere v Italiji in Franciji, se pri godbi naslanja na folklorno in popularnoglasbeno izročilo; drugo, javljajoč se večinoma v Angliji, črpa iz “nove” muzike in se približuje k “novi” muziki, torej sodobni, avantgardni in akademski glasbi. Tukaj velja nadalje spomniti, da so bili začetki “angleške šole” predvsem odziv na poslušanje nove muzike, ne pa refleksija njenih kompozicijskih principov, medtem ko mlajša generacija (h kateri lahko prištejemo tudi Butcherja) uporablja tudi mnoga, zelo kompleksna sredstva nove glasbe, ne da bi pri tem kakorkoli zapadla v akademskost. Zato je seveda osnovna pozornost posvečena ohranitvi avtentičnosti improvizacijskega vokabularja ter zagotovitvi globljih strukturalnih refleksij, ki jih improvizacija, kot oblika trenutka, ni zmožna.

Butcherjev način igre je sila primeren za tovrstne podvige; tako recimo v gostujočem duetu s Philom Durrantom povsem opušča kakršno koli melodično ali ritmično repeticijo in posveča prav vso pozornost zgolj zvočnemu toku in izmenjavi idej s partnerjem. Seveda naleti angleški način igre pri nevajenem občinstvu na odklanjanje, na negodovanje, ker je občuten kot premalo energičen, kot sterilen ali celo impotenten. Za duet Johna Butcherja in Phila Durranta pa imajo te improvizacijske kvalitete odločilno vlogo, saj se prav zaradi njih bistveno zbližata z “raztelešenostjo” (če lahko tako rečemo) elektronske glasbe, zagotovo pa njun interaktivni elektroakustični krog ponovno provokativno prebada zahodnjaško hierarhijo komponista in interpreta.

Prav zato so zanju koncertni nastopi ključnega pomena: vizualni element, ki na plošči poslušalcu umanjka, povsem spremeni percepcijo njune glasbe in prispeva k lažjemu umevanju medsebojnih interakcij. Duo deluje skrajno raziskovalno, za nekatere morebiti brezciljno, za druge pa bliskovito hitro, neponavljajoče, raziskujoče in domiselno. Klasični pojem sola ali dveh “vzporednih linij” se pri njunem delu večinoma izgubi v zavedanju kolektivnosti rezultata, in tako je pozornost prek majhnih, pogostoma odrezavih, kratkotrajnih prispevkov osredotočena v skupni rezultat. Izkušnje, ki jih je Butcher v tem oziru pridobil ob delu z Johnom Stevensom, so zagotovo prispevale, da je njegova glasba v sodelovanju s Philom Durrantom prav gotovo eden najboljših primerov, kako lahko dva glasbenika igrata kakor eden.

Tako je pri njunem delu nujno potrebno opozoriti na tri zvočne vire: prvi je seveda akustični signal saksofonov (tenor, predvsem pa sopran), ki ga slišimo prek mikrofona; drugi je sintetični, elektronski signal, ki prihaja iz razmeroma enostavnih tehnikalij Phila Durranta; tretji pa je signal, ki nastane z modulacijo saksofonskega zvoka (v realnem času kajpada, povsem brez ambientalnih zamikov in zank). Kljub vsebnosti elektronike moramo torej njuno delo obravnavati v okviru tistega, čemur običajno rečemo “duo”, in nikakor ne kot spopad človeka s tehnologijo. Njuna glasba ni virtualna realnost, nasprotno: je realen prikaz možnosti sodelovanja akustičnega in elektronskega zvoka v vseh kombinacijah in možnostih, ki jih prav zaradi eksperimentalnosti na koncertih vsestransko raziščeta. Včasih je njuna glasba hibrid tisočerih butcherjevih saksofonov hkrati, kdaj drugič spet minimalistično elektronsko prasketanje. Zagotovo pa je eden izmed štirih, petih primerov glasbenih projektov, ki na nov način pristopajo k improvizaciji; to bo imelo (pravzaprav že ima) bistven vpliv na glasbo naslednjih let.

David Braun