Letnik: 2000 | Številka: 4 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano
Urbana črnina
Common Sense
Zdrava pamet
“Pa saj jo imam!” si si rekel, dragi bralec, kolikor si seveda redni uživalec tekstov v tile reviji. Kdor bere Musko, pač ni možganski maloposestnik, ampak razpolaga z dobršno mero materiala iz naslova tokratnega urbano črnega članka. A to seveda sploh ne drži za vse fante (in dekleta, da ne bomo politično nekorektni), ki delujejo v glasbeni panogi, o kateri teče beseda na tej strani.
Prav v zadnjih nekaj letih se je s popularizacijo hip hopa pojavila cela vrsta opravilno polsposobnih artistov, ki so se s pomočjo v socializmu znanega sistema zvez in poznanstev prigrebli do prvencev, glasbena industrija pa jih z visokimi oglaševalskimi in piarovskimi zneski prodaja v nenormalno visokih številkah - glede na kvaliteto. Formula je zelo predvidljiva: uspešen rapper zbere okoli sebe tolpo mladih levov, ki mu govorijo, kako je dober, in se trudijo, da bi mu bili karseda podobni. Kmalu so deležni gostovanja na posnetku svojega botra, ki nato ustanovi kakor skupino, jasno, sestavljeno iz sebe and mladičev. Poimenuje jo s pompoznim imenom, recimo Ruff Ryders ali Murderers, ter prvo (kompilacijsko) ploščo izstreli na pop radijske in televizijske postaje, od tod do vrha lestvic in polnih žepov pa ni več daleč. Saj ne, da bi jim zavidali mercedese in zlate verige, ne, gre bolj zato, da ti mulci nimajo kaj povedati, da le stežka napišejo in odrepajo ves komad (kaj šele, da bi ga napolnili s konsistentno vsebino), zato so skoraj vsi njihovi umotvori featuringi, se pravi, da sodeluje vsaj še eno grlo, raje več. Pa tudi to še ni tako hudo: najhuje je, da svoje početje s pomočjo nezahtevnega tiska razglašajo za real hip hop.
A pravi, resnični hip hop je vse kaj drugega. V prvih letih po rojstvu hip hop kulture so protagonisti z ozaveščenimi konzumenti sami izločili nenadarjene kolege. Podobno bi bilo verjetno tudi danes, a v uvodu kritizirani raperji se pač ne upajo izpostaviti ostri kritiki zahtevnega občinstva na koncertih, kaj šele freestyle bojem z bolj sposobnimi, a manj uveljavljenimi kolegi. A da v črnini ne bomo le črnogledili, se usmerjam v pozitivnejše vode: še so dobri MC-ji, mogoče so celo v večini. Enega izmed tistih, za katerega smo si mnogi edini, da je v samem kvalitetnem vrhu mikrofonarjev, bomo podrobneje spoznali na tejle strani. In spet smo pri naslovu.
Lonnie Rashied Lynn, ki se je leta 1971 rodil v Chicagu, si je namreč kot mlad MC nadel vzdevek Common Sense. Ko je leta 1992 izdal prvenec Can I Borrow A Dollar?, novo ime ni bilo popolnoma upravičeno, saj je v sicer zabavno in duhovito besedičenje vnesel kar nekaj eksplicitnih anatomskih opisov, a vse skupaj je bilo vendarle še vedno v mejah dobrega okusa. Nenazadnje sta bila njegova vzornika Rakim in KRS One, oba znana po modrih besedah. Tudi Common Sense se je že v nadaljevanju Izposojenega dolarja, dobro sprejetega med trdim hip hop jedrom, usmeril v precej resnejša razpravljanja. Producentsko je album Ressurection (Relativity, 1992) opremil Commonov prijatelj No I. D., ki se je zvočno navdihoval predvsem pri funkovskih in tudi soulovskih semplih; lepo je nadgrajeval mehek Commonov vokal, obenem pa je bil zvok tudi razlikovalna točka Commonove podobe v času, ko je hip hop svet butal v trdih in našpičenih wutangovskih ritmih.
Album Ressurection je bil ustvarjalno in prodajno precej bolj uspešen kot prvenec, tako da si Commonu ni bilo treba izposojati dolarjev. A njegovo življenje vendarle ni bilo čisto rožnato. Kalifornijska skupina Common Sense je namreč proti njemu vložila tožbo, češ da so oni prej uporabljali zdravorazumsko ime. Sodnik je prikimal - in naš Common Sense je pri podpisovanju začel izpuščati besedo Sense, in ostal Common. To mi, mimogrede, zelo prav pride pri pisanju tega članka, saj bi sicer imel kar nekaj težav s pregibanjem njegovega imena. Common je po sodnih peripetijah nekoliko izgubil ustvarjalni zagon in se umaknil v rodni Chicago, kjer je inkubiral skoraj tri leta. Leta 1997 se je vrnil z albumom One Day It Will All Make Sense, na katerem se je dokončno proslavil kot izjemen pisec besedil, pa tudi interpret. Namesto floskulastih besedil - geto / jaz car / zlata veriga / jaz car / dobre bejbe / jaz car / velik gan / jaz car / žakelj gandže / jaz car - je mladenič namreč ponudil pogled globoko v dušo. Komadi kot Reminding Me (Of Sef) bi se zlahka uvrstili v kakšno antologijo ameriške poezije. Sicer pa ves album zaznamujeta dve stvari: prva je Commonovo zorenje iz fanta v moža, druga pa njegov študij glasbene teorije. Zaradi prve je na plošči veliko govora o družini, še posebej čustven je duet z Lauryn Hill Retrospect For Life, kjer sta se – oba v pričakovanju prvega otroka (vsak svojega, da ne bo pomote!) – lotila precej občutljive teme, abortusa; za njim pa komaj kaj zaostaja duet z atom Lonniejem Lynnom v komadu Fatherhood. Študij glasbene teorije pa se kaže v tem, da je na plošči precej v živo odigrane glasbe, s čimer se je Common močno približal trendu žive muzike, ki so ga v hip hop uvedli The Roots.
Po izidu tretje plošče se je Common preselil v New York, to se je najbolj poznalo številu njegovih gostujočih pojavljanj. Po selitvi v Brooklyn je bil pač precej bolj pri roki za morebitne eksperimente, nekateri so bili tudi zelo odmevni, recimo singel 1999, ki ga je lani posnel za založbo Rawkus. Sicer pa se je Common največ družil z že omenjenimi koreninicami ter se z njimi tudi podal na koncertno turnejo. Ni čudno, da je za umetniško vodstvo pri nastajanju novega albuma zaprosil rootsarskega masterminda, bobnarja Questlova. Ta mu je, sodeč po izjavi v reviji Urb (#72, str. 77), povedal, “da mi prejšnji album ni preveč všeč zaradi čudnega sekvenciranja”. Poleg tega ga je soočil še z enim dejstvom: “Ko bo plošča posneta, me boš kot osebo zagotovo sovražil, a to bo zagotovo tvoja najboljša plošča do sedaj.”
In tako so si studijsko kljuko začeli podajati številni muzikanti in govorci, glavno jedro sodelavcev pa so poleg Commona in Questlova tvorili še D'Angelo, Jay Dee in klaviaturist James Poysner, vmes se pojavi tudi kakšno presenetljivo ime, recimo Femi Kuti. Nov izdelek (ki bo prvi za novo Commonovo založbo MCA, kjer snemajo tudi The Roots) ima simbolično ime: Like Water For Chocolate. Za tiste, ki niste videli filma ali brali knjige, naj le omenim, da ima glavna junakinja, mlada Tita, nenavadno lastnost, da čustva, ki jo obhajajo med pripravljanjem jedi, skozi hrano prehajajo na tiste, ki jo uživajo. Common je v tem videl metaforo za svoje početje, saj si želi, da bi vse tisto, kar misli in čuti med snemanjem plošče, s poslušanjem prihajalo v ušesa in zavest poslušalcev. Na tej plošči je Common še zaostril nestrinjanje s smermi razvoja sodobnega hip hopa. Še posebej resno misli s komadom Doonit, ki ga nekateri (recimo popularni radijski džokej Funkmaster Flex) nočejo vrteti, ker naj bi preveč jasno napadal početje Puffa Daddyja in Jaya-Zja. Common seveda meni drugače: “Ljudje, ki so odraščali z mano, so poslušali Rakima in Audio Two ... Zdaj so odrasli, hodijo v službo in hip hopa ne poslušajo več, ker trendovska besedila zanje niso relevantna. Zato jim s to ploščo želim prinesti čustva.” (Urb #72, str. 77) Čeprav se tole mogoče sliši kot propaganda za adult oriented rap,mislim, da ni strahu pred posladkanostjo in lebdenjem na oblakih. Nasprotno, mislim, da je nova Commonova plošča nov izziv za tiste, ki jim možgani med nabijanjem ruffryderskih štanc še niso zakrneli. Kot dokaz Commonove normalnosti naj zapišem le še to, da je novinarju Errolu Nazarethu, ko ga je povprašal po desetih najljubših ploščah, prijavil tri tako različne izdelke, kot so Nasov Illmatic, Low End Theory Tribe Called Quest in 36 wu-tang kamric. Jaz bi na svojo lestvico desetih zagotovo prilepil tudi kakšno Commonovo, prav verjetno, da tole zadnjo ...
Napo-Lee-Tano