Lee Hazlewood

Pesnik, norec in klatež

Ko sta se Lee in Nancy leta 1995 podala na krajšo ameriško turnejo, kjer sta nostalgično predstavila stare uspešnice, sta na veliko presenečenje naletela na enotno navdušenje starejših in mlajših poslušalcev. Na eni zadnjih postaj, v newyorškem klubu Limelight, je Leeja v zaodrju za rokav potegnil Steve Shelley, bobnar pri Sonic Youth in lastnik neodvisne založbe Smells Like Records. Beseda je takoj dala besedo, v zadnjem letu pa se dogovor počasi materializira s ponatisi sedmih samostojnih albumov Leeja Hazlewooda. Sedaj ljubiteljem ne bo več treba globoko seči v žep za nakup vinilnih plošče iz druge roke, ki jih je za povrh še težko najti.

Čeprav je Lee Hazlewood krepko zamudil čase divjega zahoda, mu jih zaradi načina življenja le ni bilo težko uglasbiti. Še toliko bolj, ker njegove zgodbe ne opisujejo pištolarskih obračunov med zlikovci onstran zakona in pravičniki na strani zakona, temveč raje osmišlja moškost z malimi prešuštvi, vase zliva ogromne količine cenenega scotcha in zjutraj spet odjezdi po osamljenih poteh.

Praktično od rane mladosti je Lee stalno na poti. Še najdlje se je zadržal v Arkansasu in Teksasu, vsaj toliko, da je končal srednjo šolo in spoznal bodočo življenjsko sopotnico Naomi Shackleford. Po njeni priljubljeni znamki kozmetične kreme je Lee imenoval prvo založbo, njej dekliški priimek pa predlagal za ime skupine, s katero je občasno sodeloval.

Po krajšem poskusu študija na univerzi SMU v Dallasu ga je domovina vpoklicala v službo v Korejo. Že tam je soborce zabaval kot radijski didžej, po vrnitvi v Ameriko pa se je zaposlil na radiu KCKY v mestecu Coolidge v Arizoni. Ne le, da je tako spoznaval zapuščino countryjevske glasbe, temveč je oddajo obogatil z izmišljenimi dialogi med različnimi osebami, ki jih je vse “ozvočeval” kar sam. Sposobnost različnih personifikacij in posnemanje glasov sta mu kasneje, kot piscu pesmi in izvajalcu, prišla zelo prav.

Njegovi radijski showi so najprej pritegnili mladega kitarista Duana Eddyja, s katerim sta se kmalu spoprijateljila in vsak konec tedna družno obiskovala koncerte v Phoenixu. Med nadobudnimi glasbeniki, ki so tam služili kruh z vsakodnevnimi klubskimi nastopi, je bil tudi kitarist Al Casey, ki je postal dolgoletni prijatelj in sodelavec Leeja Hazlewooda. Ko so se vsi kar preselili v Phoenix, je Lee ustanovil prvo založbo Viv, pri kateri je izdajal avtorske pesmi v izvedbah drugih. Prodor je vsem skupaj uspel leta 1955 s pesmijo The Fool, ki jo je odpel Caseyjev sošolec Sanford Clark. Ta uspešnica je Sanforda zaznamovala za vse življenje in še desetletja kasneje je želel ponoviti uspeh z različnimi izvedbami istega napeva. Od vsega je imel največ prav Lee Hazlewood. Ponudba je prišla iz Los Angelesa, kjer je pri Dot Records združil sile s producentom Lesterjem Sillom. Ko je Lee prišel na misel, da bi Eddy igral kitaro v čim nižjih registrih, v nasprotju z visokimi toni popularnega Cheta Atkinsa, so njegovi instrumentali zabeležili tudi mednarodno pozornost in pomagali oblikovati nekaj, kar so vsi začeli imenovati rock’n’roll. Leeja je vse bolj zanimal zvok, njegov učinek v prostoru. Ker je bil snemalni studio premajhen, je kar zunaj, praktično na ulico, postavil veliko mehanično napravo za odmev (echo), v bistvu prazno posodo za žito, v katero je pritrdil mikrofon in zvočnik. Kasneje je Lee uporabljal kar več takih “naprav” za odmev različnih oblik in velikosti, da bi le dobil želeni rezultat. Njegov drugi izum je bil akustični bas, ki mu je na trup pritrdil magnete, in tako dobil poglobljen, monstruozen zvok. Pomočnik pri teh snemalnih eksperimentih je bil mladi Phil Spector, ki je kasneje ne le razvil teorijo “zvočnega zidu”, temveč je v svoje vrste zvabil mnoge glasbenike, ki so najprej snemali v studiu Leeja Hazlewooda.

Vrhunec vseh teh dejavnosti, ko se je Lee že uveljavil kot didžej, pisec pesmi in producent, je bil samostojni album Trouble Is A Lonesome Town. Brez singla in druge promocije se je album slabo prodajal. Lee je za vse krivil druge. Niti najmanj mu ni bila všeč tako imenovana britanska invazija z The Beatles in Rolling Stones na čelu. Prodali so nazaj tisto, kar je Lee prek Duana Eddyja že ustoličil kot samosvoj glasbeni izraz. Ne le, da je angleško različico rock’n’rolla označil kot nazadnjaško, temveč je resno “zagrozil”, da se bo predčasno upokojil. Dokler ni srečal Nancy.

Hčer ameriške ikone Franka Sinatre se je do srečanja z Leejem ponašala le z neuspehi. Plošče, izdane pri očetovi založbi Reprise, se niso prodajale po pričakovanjih. Vse drugače je bilo, ko jih je zanjo napisal Lee Hazlewood. Šele on je v njenem enoličnem petju razpoznal namig spolne želje; to se je kasneje podobno učinkovito manifestiralo v monotoni, a močni interpretaciji cele vrste rockovskih in manj rockovskih pevk: Nico, Kim Gordon, Anita Lane, Cristina Martinez ... Lee je natančno vedel, kako nadgraditi linearno, skoraj brezbrižno petje, da ne bi ostalo na ravni melodije, ki si jo brundamo pod prho. S “svojimi” izkušenimi glasbeniki je zanjo pripravil v countryjevske aranžmaje ovite pop melodije, ki niso ostale brez novosti. Kažejo se vsaj v literarni vrednosti besedil, ki jih lahko razumemo na več ravneh, odvisno od nas samih, kako drzno jih želimo interpretirati. Že prve pesmi so bile uspešnice: pohujšljiva These Boots Are Make For Walking sploh ni bila namenjena Nancy, a jo je zapela na lastno željo, Sugar Town dovolj odkrito govori o uživanju prepovedanih substanc, How Does That Grab You Darling? pa je še en spolni namig - in Nancy Sinatra je postala mednarodna pop zvezda. To jo je vzpodbudilo, da je podelila mikrofon z Leejem, in njuni dueti so spet zaznamovali vrhove lestvic popularnih. Naj si bodo na videz country and western popevke še tako nedolžne, Jackson, Sand in posebej Some Velvet Morning nosijo večpomenske namige. Odnos, ki ga vzpostavljata Lee in Nancy, je lahko pokroviteljski odnos med očetom in hčerjo, lahko pa tudi ... Vse tja do sadomazohističnih prispodob, odvisnosti od trdih drog in drugih prikritih nečednosti. Tako je Lee Hazlewood z neprijetno tematiko vdrl na pop ozemlje, v nasprotju z Loujem Reedom, ki je s podobnimi vsebinami v času Velvet Underground ostal v getu Warholove Factory, čeprav jih je naslovil na “visoki” življenjski slog. Šele čez dve desetletji so drugi “prevratneži” odkrili subverzivnost Hazlewoodovih sporočil in jim v lastnih interpretacijah dali jasnejši pomen. Saj ne, da bi jih bistveno preoblikovali, le njihov sloves daje slutiti, da se mora pod nedolžnim površjem skrivati nadvse pregrešna vsebina.

Sredi šestdesetih let je Lee ustanovil novo založbo LHI (Lee Hazlewood Industries). Najprej le kot izpostavo za svoje samostojne plošče, kasneje je izdajal tudi glasbo drugih. Leta 1967 je pri LHI izšel prvi in edini album skupine International Submarine Band Grama Parsonsa. Čeprav kratkega diha, je bil zametek tistega, kar se je uveljavilo kot country rock. Po drugi strani je Lee preprečil, da bi The Byrds objavili prvotno različico albuma Sweetheart Of The Rodeo, ker je nekaj pesmi odpel Gram. Najprej je moral razdreti pogodbo z LHI, da je lahko, resda le za tri mesece, postal polnopravni član The Byrds.

Čeprav bi lahko Lee spal na lovorikah, si v Hollywoodu ni privoščil počitka. V letih od 1966 do 1969 je z Nancy in zanjo produciral sedem albumov, vmes objavil še tri svoje, mimogrede napisal nekaj uspešnic za Deana Martina in najstniške upe Dino, Desi and Billy, za povrh posnel album v duetu s pevko in igralko Ann-Margret ter napisal nekaj filmske glasbe. Ko je kazalo, da ga bo Hollywood posrkal vase, še posebej po dveh stranskih vlogah v filmih Sweet Ride in The Moonshine War, je v slogu večnega odpadnika obrnil hrbet zvezdniški hierarhiji.

Marsikdo je razmišljal, da se je Lee Hazlewood v začetku sedemdesetih let umaknil iz glasbe, a umaknil se je le blišču Hollywooda. Kar za nekaj let je novi dom našel na Švedskem, kjer je delovno sodeloval s filmskim režiserjem Tobjörnom Axelmanom. Prav v tem obdobju, čeprav odmaknjen od večinskega občinstva, je končno lahko združil vsa svoja znanja: bil je avtor glasbe, izvajalec, producent in za povrh igralec. Tudi glasbeno je končno iz vsega, kar je že naredil, razvil jasno razpoznaven slog; združil je pozibavajoče se kavbojske napeve, ritmično vročico rhythm’n’bluesa in zanosno pop orkestracijo, ki ji je kot ravnotežje postavil temačna in poetična, a tudi zabavna in odkrita besedila.

Med plodnim “švedskim” obdobjem je vsake toliko še skočil nazaj v Ameriko in tam posnel album ali dva. Dokler se ni leta 1977 praktično upokojil. Za seboj je pustil več kot dvajset albumov, vsaj še toliko jih je “le” produciral. Večina je danes praktično nenabavljivih redkosti, predvsem zato, ker se Lee zadnja leta ni posvečal promociji, temveč je raje boemsko pohajkoval. Nastanil se je, koder mu je narekovalo srce, in za toliko časa, kolikor mu je narekovalo srce. Medtem pa je zanimanje za njegovo glasbo kvečjemu raslo. Pripomogli so mnogi, ki jim prirejanja country popevk skoraj ne bi pripisali. Dovolj spoštljivo so se ga lotili Einstürzende Neubauten (Sand), brez njej lastne ironije se je v vlogo Nancy vživela celo Lydia Lunch (Some Velvet Morning), Barry Adamson je priredil These Boots Are Made For Walking, ki mu jo je z monotonijo originala odpela Anita Lane, v zgodnje obdobje Leeja Hazlewooda so segli Gallon Drunk (Look At That Woman) in še najbolj “logični” Tindersticks. K sodelovanju so ga vabili The Jesus And Mary Chain, a je vse ostalo le pri priredbi I’d Rather Be Your Enemy.

Hazlewoodove plošče so postale iskano blago, in ker jih Lee ni ponatisnil, so menjale lastnika le na sejmih in v prodajalnah rabljenih vinilov. Ko so pri Rhino Records objavili kompilacijo največjih uspešnic v duetu z Nancy in so se nekatere pesmi začele pojavljati še v filmih (Full Metal Jacket, Forest Gump, Natural Born Killers, Feeling Minnesota), za povrh pa sta ga v repertoar “vzeli” tudi Petula Clark in Dusty Springfield, se Lee ni mogel več upreti. Z Nancy je šel na krajšo turnejo in z Alom Caseyjem predelal njima ljube pop favorite. Lani je dopolnil 70 let in obletnico obeležil z dvema evropskima nastopoma. Kje drugje kot v Stockholmu in na povabilo Nicka Cava v Londonu. Priložnost za obisk koncerta je izkoristil cvet angleškega novega rocka, Lee pa jih je zadovoljno nagovoril. “Nimam ljubiteljev, ampak odvisnike.”

Janez Golič

Ponatisnjeni albumi pri Smells Like Records:

Trouble Is A Lonesome Town, 1963/1999

Prvi samostojni album, kjer se Lee končno predstavi kot celovit ustvarjalec. Vse pesmi so konceptualno zaokrožene. Lee vsako uvede s kratkim opisom, malo dramsko zgodbo, ki umešča osebe v izmišljeno mestece Trouble, kot reminiscenco na rojstni kraj Mannford v Oklahomi. Ob minimalni spremljavi prevladuje baritonski, a nežen narativni vokal, ki slikovito opisuje ameriški malomestni vsakdan s poudarkom na odpadnikih vseh vrst. Tega albuma se ne bi sramoval niti Johnny Cash.

Cowboy In Sweden, 1970/1999

Prvi iz serije švedskih glasbeno-filmskih projektov, kjer je lahko svobodneje zadihal, brez pritiska ustvarjanja pop uspešnic. V nekaj pesmih pomaga plavolasa lepotica Nina Lizell, ki je kasneje nadaljevala uspešno solo kariero. Lee izkaže naravno prilagodljivost različnim glasbenim slogom, še vedno po boemsko brunda, a lahko je tudi angažiran, rockabillijevsko razigran, da bi na koncu smel pristati v njenem objemu.

Requiem For Almost An Lady, 1970/1999

Za vse njegove dame. Zbirka spominov, ki jih Lee po vzoru albuma Trouble Is A Lonesome Town uvede s kratkim povzetkom. Pesmi so preproste izpovedi, zgolj skice številnih dogodivščin, in tudi glasbena spremljava je omejena na bas, akustično kitaro in tu in tam pedal steel.

Cowboy And The Lady, 1970/2000

Še ena plošča v vrsti duetov. Lee je še enkrat v vlogi osamljenega jezdeca, Ann-Margret pa ljubimke za eno noč. Novi izdaji bodo dodane tri, do sedaj še neobjavljene pesmi.

13, 1972/2000

Močan odmik od countryjevskega zvoka v honky tonk s funky pihalnimi vložki. Morda najbolj nenavadna plošča Leeja Hazlewooda, ki je temačne zgodbe z brezpotij prenesel v nočne klube. Album je izšel le na Švedskem in je kmalu po izidu postal redkost. Zbiralci so do ponatisa zanj ponujali 150 dolarjev (nekaj več kot 30.000 SIT).

Farmisht, Flatulence, Origami, ARF!!! And Me ..., 1999

Po več letih nov albuma. Na njem je Lee s starim sodelavcem Alom Caseyjem predelal manj znane standarde. Kavboj se je dokončno preselil v velemesto, živi umirjeno in razkošno, stare neumnosti so le še oddaljen spomin. Če ne bi bil Ol’ Blue Eyes že pod rušo, bi lahko Lee te pesmi zapel prav z njim.

Singles Collection, 2000

Zbirka posnetkov s singlic, objavljenih pri LHI. Plošča še nima dokončnega naslova in bo ob izidu zaokrožila ponatise izgubljenih Hazlewoodovih klasik.

Vsi albumi, ki so izšli pod njegovim imenom:

Trouble Is A Lonesome Town (Mercury, 1963)

The N.S.V.I.P.'S (Reprise, 1964)

Friday's Child (Reprise, 1965)

The Very Special World Of Lee Hazlewood (MGM, 1966)

Lee Hazlewoodism, It's Cause And Cure (MGM, 1967)

Nancy And Lee (Reprise, 1968)

Something Special (MGM, 1968)

Love And Other Crimes (Reprise, 1968)

The Cowboy And The Lady (LHI, 1969)

Forty (LHI, 1969)

Cowboy In Sweden (LHI, 1970)

Requiem For An Almost Lady (Viking, 1971)

Nancy And Lee Again (RCA, 1972)

13 (Viking, 1972)

I'll Be Your Baby Tonight (Viking, 1973)

Poet, Fool Or Bum (Capitol, 1973)

A House Safe For Tigers (Må Vårt Hus Förskonas Från Tigrar) (CBS, 1975)

20th Century Lee (RCA, 1976)

Movin' On (Polydor, 1977)

Back On The Street Again (EMI, 1977)

Gypsies And Indians (Selecta, 1993)

Farmisht, Flatulence, Origami, Like ARF!!! And Me ... (Smells Like Records, 1999)