Lambchop

Tolpa iz Nashvilla

V zadnjih letih se je pojavilo kar nekaj ustvarjalcev, ki country glasbo jemljejo kot osnovo izražanja, a jo z oplajanjem z drugimi zvrstmi peljejo daleč stran od korenin. Mednje zagotovo sodi orkester Lambchop, ki domuje prav v osrčju posladkanega countryja, v Nashvillu.

Kurt Wagner je okoli sebe zbral široko druščino prijateljev, ki se vsi ukvarjajo z raznovrstnimi dejavnostmi. Torej jim glasba ni glavni vir zaslužka, pravzaprav jim je le postranski konjiček, sprostitev po napornem delovnem dnevu. To jim morda onemogoča razvijanje vseh glasbenih potencialov, po drugi strani pa lažje ustvarjajo točno tisto, kar si želijo, brez zunanjih pritiskov in pričakovanj. Tako skupina zlahka izstopi iz sredinskega dogajanja v Nashvillu.

Tvorec glavnih idej skupine je Kurt Wagner. Črpa predvsem iz neposredne okolice, zanimajo ga usode malih ljudi, njihova upanja in stalni padci. Neprizanesljiv je tudi do samega sebe, doživetja večne izgube pa kot po pravilu ovija s humornimi prebliski, ki zagotovo ne morejo biti del izrazoslovja večinskega countryja. To poudarjajo že naslovi nekaterih ironičnih pesmi, denimo I Sucked My Boss’s Dick in Your Fucking Sunny Day, čeprav je lahko po drugi strani trpek, kot so trpke humoreske Charlieja Chaplina.

Kot angleške sorodnike bi jim lahko pripisali skupino Tindersticks, ne le zaradi počasne, lagodne glasbe, skrbnih aranžmajev in prikritega humorja obeh piscev besedil, temveč se oboji celo razvijajo v podobno smer, v soul. Medtem ko so Tindersticks soulovska razpoloženja prepustili zboru ženskih grl, se v Lambchop s skoraj nerazpoznavnim falzetom poskuša kar sam Kurt Wagner. Že po naravi je nostalgik, in ko se je ozrl nazaj, je podoživel tudi glasbo svoje mladosti. Priredbi soul in protodisko klasik Curtisa Mayfielda in Fredericka Knighta sta logična posledica tega, še posebej, ker si Kurt želi stalno razvijati glasbo, ji razširiti osnove. Ko sva ga s folk popotnikom Zlatkom Krečem pred leti po koncertu na Dunaju pobarala po mnenju o countryjevski sceni v Nashvillu, je bil neprizanesljiv: “V Nashvillu obstaja raznovrstna glasbena scena, le da je glavna skrb večine glasbenikov ostati v preverjenih mejah countryja. To me je močno razočaralo, saj me vedno, ko naletim na kaj strogo določenega, prime, da bi prekršil pravila. Ali vsaj poskušam spremeniti stvari, da bi bile malce bolj odprte. V tem smislu je country zelo omejen. Če želi preživeti v naslednjih desetih, dvajsetih letih, bi se moral opreti na druge oblike umetnosti, ki niso nujno glasbene.”

Že Elvis Costello je pred časom izjavil, da ima ustvarjalec za prvo ploščo na voljo 20 let časa, medtem ko mu za drugi album ostaneta le še kakšna dva meseca, posebej, če je prvenec relativno uspešen, s celo vrsto promocijskih ukrepov, ki ovirajo ustvarjalni zagon. Podobno so Lambchop na prvencu I Hope You’re Sitting Down strnili raznovrstne vplive, tu in tam so bili celo udarno rockovski, živi, nebrzdani, tako da je šele drugi album How I Quit Smoking skupino pokazal v enotni luči. Posvetili so se nekaterim razpoloženjem, pesmi so polno zaokrožene in zvočno uravnovešene. In ko so Lambchop našli zvok, so ga spet lahko razširili v nepredvidljive širjave. Kar na sredi albuma Thriller (naslovljen je po najuspešnejšem pop albumu vseh časov) so zabeležili petminutno kitarsko škripanje, drugje pa so spet nadvse živi, v nasprotju z večinoma introvertirano, kar mučno počasnostjo, ki zahteva pozoren posluh. Na nastopih Kurt sedi, pa tudi drugi skoraj negibno spremljajo momljajoče stihe vodje skupine. Kurt pojasnjuje takole: “Veš, moja redna služba je zelo naporna. Sem fizični delavec, in ko pridem utrujen domov, se usedem in v miru, počasi igram svoje pesmi. To je povsem naravno in me sprošča. Tudi drugi raje igrajo počasneje, čeprav znajo igrati tudi hitro. Za tako veliko zasedbo je tudi bolj praktično.”

Zasedba se širi. Ponavadi šteje od sedem do dvanajst članov, na novem albumu Nixon jih je kot rednih zapisanih trinajst. Če prištejemo gostujoči gospelovski zbor in nekaj drugih povabljenih glasbenikov, se zasedba poveča na dvajset članov. V tako razširjeni zasedbi bodo Lambchop težko potovali po svetovnih odrih, v pomanjšani zasedbi pa jim bo težko primerno predstaviti kompleksne pesmi, na primer Petrified Florist in Up With People. Tu so eksperimentirali z zvoki ter že prestopili meje naravnega podajanja občutij. Z mogočnimi orkestralnimi vložki so postali že skoraj - wagnerjanski. Kitarske atmosferične motnje in z efekti podprti vokali so še vedno v funkciji vsebine, kot možnost pogleda z več zornih kotov. Celo Richard Nixon, z vsemi grehi na vesti, je bil človek z dušo in srcem, ki je ljubil družino in prijatelje. To je le iztočnica, Kurta politika ne zanima. Izhaja iz osebnih izkušenj in opažanj, in če mejijo na banalnost, jih vedno lahko prenesemo na splošno raven in se v njih prepoznamo. Naj si bodo razbite otroške igračke, osamljeni pes, ki na ulici opravlja potrebo, ali ljubeča žena, ki pripravlja kosilo. Poln je preprostih domislic, ki jih plete iz situacij, v katerih drugi ne bi našli globljih spoznanj. Ne čudi, da se na koncu vrne k ljudski zapuščini, k preprostemu jeziku, iz katerega veje mnogotera resnica. Pesem The Butcher Boy, ki so jo Lambchop objavili kot sklepno na albumu Nixon, je Kurt našel v zbirki ljudskih besedil Harryja Smitha in jo uglasbil po svoje. Tragedija, ki jo je povzročilo razočaranje v ljubezni, tokrat ni podprta z ustreznim dramatičnim razpoloženjem, temveč jo Lambchop odigrajo petkrat hitreje od avtorskih pesmi. Razkorak med zvočno podobo in vsebino še enkrat odpira področje, ki ga Lambchop tako radi raziskujejo. So še vedno motnja v percepciji večine ljubiteljev “pravega” countryja, soula, gospela, melanholičnega neodvisnega rocka, ljudske glasbe ... Ali kot bi rekel Kurt sam: “Ljudje se čudijo naši glasbi, sprašujejo se, če morda kaj zamujajo. Strinjam se z njimi, zelo veliko zamujajo. Čeprav včasih uživam v razmišljanjih, da vendarle nismo tako zelo dobri. Zato pa nam ostaneta zadovoljstvo in zabava. Uživamo v tem, kar počnemo, tako da nismo pod pritiskom ... Prijateljstvo in medsebojno razumevanje je za nas pomembnejše od pogodb z velikimi založbami in obsežnih turnej.”

Janez Golič

Albumi:

I Hope You’re Sitting Down, 1995

How I Quit Smoking, 1996

Thriller, 1997

How Another Man Spills, 1998

Nixon, 2000

(vse Merge/City Slang)