Letnik: 2000 | Številka: 4 | Avtor/ica: Danijel Mežan

Matmos

Modulacije in transformacije v “realnem” prostoru in času ali glasbena plastična kirurgija.

"A remix as a criticism or an attack!"

(Drew Daniel)

Naj ta sestavek uvedem z enim vzgibom, ki sem mi je zazdel v tem trenutku zanimiv. Zakaj za vraga nekateri tako radi neko glasbo, pa kakršnegakoli žanra ali multi-kulti fuzije že je, ovekovečijo z nazivi 'intelektualna', 'filozofska' et cetera? Skačemo seveda po polju popularne godbe, da ne bo pomote. In potem pade kliše. A zakaj bi, dragi moj osebek, sploh morali definirati in označevati tisto prvinsko občutenje, ki v veliko primerih sploh ne more biti izraženo z besedo?

Ok. Ubil in uničil bom vsakršno mističnost in enigmatičnost, ki sta stebra za 'prosto tekoče' in intuitivno 'plavanje' po zvočnih tokovih, in objekt zaznamoval za vse 'virtualno' življenje. In potem me ponese v 'glasbenokritičen' pol in - z mislijo na povprečnega konzumenta - določena entiteta s preprosto besedo ali besedno zvezo osvoji navidezni smisel. V redu. Pa bomo malce intelektualni, mar ne. Paradoksov je v naših življenjih že tako dovolj. In sodelavec mi poreče, da mora neka zvrst glasbe imeti ime, da sploh vemo, da smo v diskusiji na enaki valovni dolžini. Da sploh vemo, kako se stvari streže. Glasbeniki bodo iz negodovanja samo debelo pogledali.

V 'brain stormingu' se vračamo na začetek. Drew Daniel, 'modra' in 'song oriented' polovica dua Matmos, je študiran mladenič. Obiskoval je celo prečastito univerzo v Oxfordu. Poleg tega da proizvaja eno najizvirnejših godb tega planeta, končuje tudi doktorsko disertacijo na temo renesančne književnosti. Ali morda tole 'smrdi' po intelektualizmu tudi v zvočnih vodah? M. C. Schmidt, 'slabša' in 'improvizirano' navdahnjena polovica, začudeno odvrne: "No ... Kaj?" Se strinjam. Preberimo raje kakšno filozofsko besedilo, ki ga je spisal stari znanec DJ Spooky. Šele po večkratnem prebiranju ga boš stežka dojel(a), in ko ga boš zlil(a) z godbo (mislim predvsem na recentno ponudbo), se ti bo celota zdela le precej smešna in za lase privlečena. Da ne bomo prehudi - še vedno častimo 'zgodnjo' zapuščino junakov. Drew Daniel se bo (preko elektronske pošte) pridružil debati: "Vsak objekt lahko vzpodbudi razmišljanje. A vendar nasprotujem temu, da bi stvari delal zaradi občinstva ali umestil tako imenovani intelektualni vzgib v umetniški objekt. Zdi se kot agresivno razkazovanje izobrazbe in lahko vodi v past: na koncu pristaneš pri tem, da izražaš stališča o pomembnosti svojega dela, ki jih samo delo ne more proizvesti z lastno močjo. Obstaja velika razlika med tem, ali si zgolj pameten ali pa izrazito produktiven in provokativen. Nekateri glasbeniki precej dobro teoretizirajo o svojem početju. Na primer, opisi lastnih zvočnih kosov, ki jih vsakič prispeva Terre Thaemlitz, so nadvse razburljivi in povsem praktično problematizirajo položaj umetniškega objekta, njegovega konzumenta, obrobnih žanrov ... Quasi-Object(naslov drugega albuma Matmos, op. p.) je tudi povezan z vrsto problemov, o katerih lahko govorim teoretično in filozofsko – denimo, kakšen je položaj objekta, ki nam ga tehnologija pomaga zajeti, predstaviti? A glasba sama je zame najbolj praktičen način, kako zastaviti ista vprašanja in reševati iste probleme." Prav.

Najbrž je opojno minimalistično skladanje z močno ambientalno noto, ki označuje Terre Thaemlitz, marsikomu popolna neznanka, ki na dobrem 'tripu' odpira marsikatera vrata. Tu je za primer kos besedila v izvirniku, ki 'opremlja' njegov zapis Genrecide (I Wish Tricky'd Die Any Way I Hope): “A click of the ignition key, followed by the click of the stereo being turned on, matches the timing of harsh chaos rhythms that rattle the speakers. She accelerates with headlights shining in the eyes of her favorite pop star. She wishes to grant the star the ultimate negation promissed in lyrics that multiply her emotions by elevens of millions, uniting them in a mangled wreck of screaming meat, machinery and fire ...” Ko te besede spojiš z glasbo, se ti vse zazdi povsem smiselno. In bržkone zvoku ne ukrade niti kančka mističnosti. Celo spodbuja dodatno pustolovsko žilico v naših možganih. Podpiramo 'poetičen' intelektualizem. Vsekakor. Ustvarja prosto pot našemu umu in prikaže eno od podob dojemanja. Le-tega tudi Matmos ne primanjkuje. Razlika je le v tem, da rabijo kratke in jedrnate namige, s katerimi opišejo ustvarjalni proces. Več vsekakor ni potrebno.

Potem se zgodi heretično delo, in v trgovini s ploščami zaslediš Matmos v tisti, bolj ali manj 'arti' sekciji. Še huje - mnogi ga razglasijo za neumestno opredeljen 'virtualen' žanr postrocka. Ha. Ko se ne moreš izraziti z obstoječimi besedami, se kratko malo oprimeš obče formulacije. Kdor je naklonjen tako imenovanim postrockerskim zvokom, bo kaj hitro doumel, da lahko v ta koš zmečeš marsikaj. Biti mora le dovolj čudaško, radikalno in samosvoje. In biti mora fuzija vsega mogočega. Tudi navidezno nezdružljivega. Drew Daniel iz tega potegne še eno karakteristiko, ki nas opozori na dandanašnje absorbiranje godbe: "Mislim, da danes mnogo ljudi uporablja glasbo zgolj za 'podlago' neki drugi dejavnosti, ki se ji takrat posveča. In zahtevna osebnost ter glas pevca v tradicionalnem rockovskem bendu sta le preveč moteče karizmatična. Zdi se, da je njegov položaj danes že pretirano absurden in vanj težko verjamemo. Najbrž je to glavni razlog, zakaj veliko ljudi posega predvsem po instrumentalni glasbi vseh vrst."

Glasba Matmos je povsem instrumentalna. A, zanimivo, občasno uporabljata tudi glas. Ko ga boste zaslišali, se vam bo zazdelo, da v izmaličeni in manipulirani različici deluje predvsem kot še ena zvočna osnova, katere 'objekti' pridobijo naziv dodatnega glasbila. Obstal bo torej zgolj zvok kot tak. Proces pa bo šel še nekoliko dlje. Daniel in Schmidt bosta ubrala prav nasprotno pot, kot jo ubira, denimo, Alec Empire, ki iz ritmov ustvarja hrup. Matmos iz 'hrupa', zvoka v primarni obliki, ustvarjata ritme. 'Posemplala' bosta glas in iz njega naredila ritme in ušesju neprijazne zvoke in efekte. Ne. Vzameta kar vse možne zvoke, ki jih lahko ustvarja telo. Ne. Celo bolje - vzameta lahko prav vsak zvok, ki jima ga ponudi realno okolje. Omejitev ni. Eklekticizem pogojen. In nenazadnje sta z zvoki in raznoraznimi tkivi popolnoma obsedena. Tako kot je plastični kirurg obseden z deli telesa, ko hodi po cesti.

Njuna ideološka zastavka je preprosta - v virtualnem svetu 'velikih' zvokov je za 'obdelavo' uporabno prav vse. Ob tem se lahko še enkrat za trenutek spomnimo na illbientalno estetiko. Recimo Spookyja, ki je zagovarjal tezo, da so vsi zvoki, ki jih ustvariš ali pa ti jih ponudi materialna 'realnost', pravilni in uporabni. In ko enkrat dojameš, da glasba obstaja v svojem, virtualnem prostoru, slabi in dobri zvoki sploh ne obstajajo več. Med njimi ni nobene razlike in meje, ki jih ločuje. Zvok je pač zvok. Z njim lahko počneš vse, kar se ti zahoče, saj imamo danes opraviti z vseprisotno in univerzalno godbeno zavestjo. "Zvoki se pri meni nenehno borijo med seboj za prednost. Ko sem, na primer, posnel Martina, ki je improviziral s kratko majico iz lateksa, so se mi nekateri zvoki zdeli 'boljši' in zanimivejši kot drugi. A 'boljši' so zgolj zaradi mojega okusa in namenov. Če se upreš nepredvidljivosti stvari, ki te obkrožajo, ti lahko pomaga doumeti, kakšen zvok sploh hočeš."

Preden te zvoke predelamo, bomo tezo, ki jo je ponudil Drew Daniel, še nekoliko podaljšali. Ne bo nas zanimal tako imenovan 'velik' zvok, kot je pri illbientu vzletanje letala, brnenje avtomobilskega motorja ali nepomemben pogovor mimoidočih, temveč bomo poiskali tako imenovane 'male', mikro zvoke, ki se v 'velikem' sistemu preprosto porazgubijo; pa naj bodo organski ali anorganski.

Vzamemo lahko, denimo, zvok mehurčkov, ki se pretakajo po gazirani pijači, drgnjenje mikrofona po sveže obriti glavi ali pa komajda slišne nizke frekvence, ki jih ustvarjajo kuhinjski aparati; recimo stvari, ki so del našega vsakdana in jih dojemamo povsem podzavestno, instinktivno in samoumevno. In potem prideta Drew Daniel in Martin Schmidt in iz teh miniaturnih zvokov ustvarita minimalistične, atmosferične in nadvse razburljive ritmične vzorce ter bujne in pisane zvočne svetove. Njuna druga plošča je zatorej povsem v kontekstu naslovljena Quasi-Objects. Tako imenovani kvaziobjekti, ki jih enega za drugim osamita (vsaka skladba se omeji zgolj na en sam kvaziobjekt, na primer walkie-talkie, majico iz lateksa, balon, človeški organ ...), posemplata in na koncu 'manipulirata' v čudaško in originalno obliko, pa pridobijo naziv pravovernega glasbila. Zakaj pa ne. Vse je možno. Balon potiska zrak na 'svobodo' skozi majhno razpoko, princip je praktično enak tistemu, ki ga uporabljajo pihala. Razlika je bržkone zgolj v tem, da ne potrebujemo obče veljavne tehnike in pravil. Vsakdo lahko to počne. A najbrž se bo usmeril v bolj minimalistično skladanje. "Mislim, da najina težnja, da iz posamičnega zvočnega vira potegneva kar največ, sicer posega v minimalističen koncept, toda oblika skladb se vsekakor bolj nagiba k dinamičnemu, razmetanemu, polnejšemu in natrpanemu zvoku. Lahko bi mu celo rekli kar nizkoproračunski baročni zvok."

In po vsem zapisanem si kar ne morem kaj, da ne bi takoj pomislil na zapuščino konkretne glasbe. Bržkone prav Matmos poosebljajo in varujejo zapuščino Cagea, Reicha, Schaefferja, Conrada, Stockhausna, Henryja. "Schaeffer je imel močno modernistično prepričanje v zmožnost konkretne glasbe, da izčrpno zabeleži celoten svet zvoka. Henry pa se je trudil, da bi dobil kar se da močan in poln izraz iz posameznega objekta v Variations For A Door and A Sigh. Prav ta metoda je bila pomemben navdih pri plošči Quasi-Object. A tu govor nanese na tako imenovano retoriko 'čistosti'. Tesno je povezana z nastajanjem pesmi, o katerih bi rad govoril, saj nikoli ne boš slišal 'nedotaknjenega' zvoka, ki pripada določenemu viru, ko boš poslušal naše skladbe. Zvok je povsem razsekan, manipuliran in predelan tako, da nečemu služi. Kdo drug bi lahko vzel povsem enak objekt in iz njega naredil kaj povsem drugačnega."

Posezimo zatorej po nekaj primerkih njune godbe, ki jih najdemo na treh albumih: na prvencu Matmos (1997), Quasi-Objects (1998) in lanskoletnem The West; v petih letih delovanja v San Franciscu sta jih izdala za lastno založbo Vague Terrain, za distribucijo in dosegljivost materiala pa, zanimivo, skrbi sam Matador. "Gerard nama je kar sam poslal elektronsko pošto. Že od samega začetka so mu bile najine plošče zelo všeč. Poleg tega je podpiral tudi najin način razmišljanja in ustvarjanja. Na začetku sem bil sicer nekoliko zaskrbljen, ker to založbo večinoma enačijo predvsem z 'indie' rockom. A vendar imajo zastavljen širši žanrski spekter izdaj. Vsaka založba, ki izda The Fall, Borbetomagus, Cat Power in v Ameriko uvaža 'robo' založbe Warp, je definitivno na sledi nečesa razburljivega."

V primeru Matmos vsekakor ne bomo ugovarjali. In tudi Quasi-Object ni izostala iz Matadorjevega kataloga. Na njej zasledimo tale meni. Najprej udarita s preprostimi elektro zvoki komada Stupid Fambaloo, ki se v intervalih mešajo s strašljivimi sampli iz repertoarja Matta Elliota in njegovih Third Eye Foundation. Cloth Mother/Wire Mother nam v spomin prikliče zgodnje 'mentalne' eksperimente Einstürzende Neubauten, ki se v trenutku spojijo s kultom Christiana Marcleyja, ko začneta izrabljati namenskost gramofona v zvočni skulpturi Lift Up Your Hat!. Sledita dve najbrž najbolj strašljivi in originalni skladbi Matmos - Always Three Words in The Banjo's Categorical Gut. Pri prvi se poigravata z motečimi frekvencami dveh walkie-talkiejev, ki poustvarita zvok theremina, v podlago pa spustita grozeče distorzirane ritmične variacije. Pri drugem zapisu se omejita zgolj na nekaj zvočnih vzorcev, ki jih ponuja petstrunski banjo, in iz njih ustvarita minimalistično lesen jungle ritem, ki drvi v neskončnost in se razbije.

Da bo slika še popolnejša in prikaz originalnih teženj Matmos razburljiv in pester, lahko navržemo tudi ploščo The West, kjer sta še dodatno razširila bogato 'knjižnico' semplov in 'raztelešenih' zvočnih manipulacij, ter jih prvič podredila 'živemu' instrumentariju. Za opazno spremembo sta poskrbela s tem, da sta ob pomoči vrste gostov - od članov Tortoise, Cul De Sac, Acetone - skoraj povsem ohranila prvotno identiteto glasbil: raznoraznih kitar, bobnov, violin in pihal. Brez efektov, obskurnih semplov (npr. zvok kajenja cigarete, obračanja listov Biblije ...) in nevzdržnega elektronskega 'cviljenja' seveda ne gre, a širitev polja zvočnega raziskovanja je več kot očitna.

Plošček The West odpre izjemna in počasi razvijajoča se skladba Last Delicious Cigarette, v kateri se občuti virtualen zvočni 'sound clash' čudaške atmosfere Can, razsekanih in opojnih ritmov Mouse On Mars in 'konkretne' zapuščine Pierra Henryja. Zakaj album nosi naslov The West, pa nas opozori naslednja miniatura Action At A Distance, kjer se prepletajo moteče elektronske 'motnje' ter 'počasna' kitara Dava Paja (nekdaj Slint, Tortoise, Papa M), ki nas ponovno popelje nazaj k zapuščini Slint in tako imenovane Amerikane. A da ne bo pomote, Matmos nikakor niso povezani z 'drugačno rockersko', novocountryjevsko in folk druščino, saj bi se lahko marsikomu zdelo njihovo početje že kar svetoskrunsko. Lep dokaz sledi v nadaljevanju, ko na sceno stopi Sun On 5 At 152 s ponavljajočim se, 'zaciklanim' uvodom, kjer se prepletajo odtujeni zvoki čela, banja in violine. In ko kvazireichovski mantri dokončno zmanjka zagona, nas skozi zadnja vrata potegne 'zadubirano' in junglistično ozračje. A to še ni vse, saj za konec ostaneta še dva zapisa - The West in Tonight, The End. Še posebej fascinantna je naslovna, epska skladba The West, ki jo uvedejo kvazikrautrockerski elektronski 'impulzi' in cenena kitarska repeticija s pridihom Rya Cooderja, a v nadaljevanju eksplodira v diverzantski 'ritmični' dvoboj dveh bobnarjev in psihedelične, atonalne elektronske 'škriparije' in 'cviljenja'.

Končna enota, zvočna skulptura Matmos, še zdaleč ne diši po konvencionalnih godbenih prijemih, kaj šele, da bi jo lahko tlačili v žanrski predalček. Dovolj nazornih primerov, da vam je vsaj približno jasno, s kakšno godbo imamo opraviti. In primer plošče The West nam je odprl dvoje poti. Prva išče 'tehnoorgansko' zmes 'živega' instrumentarija in elektronske manipulacije. Drew je neprizanesljiv: "Sovražim, ko glasbeniki, ki se ukvarjajo z elektronsko godbo, uporabijo 'prave', 'žive' instrumente z namenom, kot je na primer 'glej, nisem 'razčlovečen', saj imam prvovrsten saksofonski solo'. Vse je odvisno, o katerih 'pravih' inštrumentih se pogovarjamo in kako so zaigrani. Na The West smo vsekakor hoteli malce bolj poudariti kitarska, tolkalska in druga tkiva, ki so bila precej razpoznavna in čista. Toda ta tradicionalna glasbila so zakrivila tudi precej čudnih zvokov in hrupa, ki prihajajo s plošče. In ker zavestno ignorirava 'pravoverne' tehnike igranja, tudi k tem instrumentom pristopava podobno kot k 'igranju' na majico iz lateksa. Precej pomaga, če imaš prijatelje, ki lahko dobro igrajo na te instrumente. Te plošče sploh ne bi bilo brez pomoči Marka Lightcapa, Steva Goodfrienda in Dava Paja."

In ko nadaljujemo, se nam odpre še druga pot, ki gleda v prihodnost in odpira vprašanje o tem, ali je prav fuzija tista možnost, ki ponuja naslednjo glasbeno 'revolucijo' in napredek. "Ne bi se povsem strinjal. Mislim, da lahko namesto tega, da se prek fuzije, eklekticizma žanr 'odpre' drugemu, najdemo tudi drugo rešitev. Mutirajo lahko tudi tako, da se prestavijo v 'intenzivno' osamitev od vsega drugega. In potem pritiski, ki jih povzroča selektivnost žanra, od vsakega posameznika zahtevajo, da definira in predstavi samosvoj in poseben pristop k žanru. Denimo, minimal tehno se že po naravi ne more zliti z drugim žanrom, ga 'spustiti vase'. In prav zaradi teh razlogov je stilistična posebnost veščakov zelo opazna; tudi ko sledijo pravilom minimal tehna. Razlike med Vladislavom Delayem in Brinkmannom so povsem očitne. Nekateri žanri pač gradijo pritisk s tem, ko ne posegajo po fuziji, in potem nasilno eksplodirajo. Mogoče je prav to tisto, kar prinaša prihodnost ..."

A Matmos ne sodijo v to kategorijo, saj mešajo prav vse, kar jim pade pod roke: jungle, ceneno elektroniko, studijsko 'dub' manipulacijo, konkretno glasbo, rockerske prijeme ... Vplivi in viri se raztezajo na vse strani. Jasno, saj se nihče ne rodi iz nič. "Velik vpliv je bila prva plošča Dr. Rockita, izdana pri založbi Clear. Zares je večplastna - zabavna in 'popiš' glasba, ki ima tudi precejšnjo artistično in konceptualno razsežnost. Zelo me je navdahnilo, da je bil to nekdo, ki ga ni bilo strah klubskih plesnih dvoran in ni nikoli v njih niti obtičal. Potem so tu Coil, katerih glasba ima nekakšno ambicijo, daljnosežnost in neustrašnost, to je dandanes zelo težko zaslediti. Tudi Kurt Schwitters je močno vplival name in na Martina." Dodajmo še mi nekaj imen: Autechre, Can, Throbbing Gristle, Steve Reich, Pierre Henry, Eno, Stockhausen ... Zgodba se pravzaprav nikoli ne konča.

Tako kot se ni končala konec osemdesetih, ko se je Drew Daniel, preden se je v izgnanstvu v Oxfordu spečal z didžejanjem po jungle in trip hop klubih, kalil po raznih indie rock bendih. In to nikjer drugje, kot v svojem rodnem kraju, prečastitem malem industrijskem mestu Louisville. Najbrž ga dobro poznate. Imena, kot so Gastrl Del Sol, Bastro, Evergreen, Slint, Squarrel Bait, Palace, Tortoise, so popularni godbi devetdesetih zapustila globoke 'rane' in radikalno zrušila obče norme. Mnogi so utrpeli pozabo in ostali znani zgolj fanom in tistim entuziastom, ki so 'zariti' v podzemno blato. Slava jim. A indie rock ni bil edina zvočna 'postaja', ki je zaposlila Daniela. Z Jasonom Noblom, nekdanjim vodjo hrupnih kreativcev Rodan, ki danes z Rachel's vozi po komornih poteh, in z Jeffom Muellerjem iz June of 44, je pristal celo v povsem bledoličnem hip hop kolektivu King G and The J Krew. Po vseh informacijah naj bi bili v kratkem času obstoja zares grozni in tragikomični. A kljub temu je Drew še vedno močno vezan na ta kraj. "Ne vem, če sem imel, medtem ko sem odraščal, zares pravi občutek, kako čudaško razburljivi in energični so bili vsi. Najbrž se mi je zdelo samoumevno, da ima vsak bend ali pa izdaja revijo. Ko sem se preselil v Berkeley, kjer sem obiskoval univerzo in srečeval drugo punkrockovsko mularijo, se mi je zdelo, da nimajo podobne, strastne zvestobe in večnamenskega delovanja na sami sceni, kot se je dogajalo v Louisvillu. A vedeti moraš, da so takrat vsi gledali na stvari iz bolj ali manj punkrockerske in metalske perspektive. Slint so ljudi kar precej zmedli. Ko so igrali na moji srednji šoli, so bili vsi popolnoma zbegani. Vesel sem, da sem tam odraščal, in ko končam doktorat, se bom najbrž preselil nazaj. Najina nova plošča bo sodelovanje z Rachel's (plošča izide predvidoma junija pri Quarterstick in naj bi bila popoln 'razčefuk', op. p.), to pomeni, da je Louisvillska naveza še vedno močna. To poletje sem jih celo obiskal in jim pomagal pri beljenju hiše. A tam je bilo tudi precej neznanih bendov, denimo Kinghorse, Maurice, The End Tables, Drifting Luke, Montag, Experimental Pollen, Evil Twin Theory, ki so bili izjemno talentirani, a so hitro razpadli ali pa nikoli posneli niti ene same plošče. Včasih se mi zazdi, da je prav neverjetno, da je iz nekega tako majhnega mesta v Kentuckyju prišlo toliko čudakov. Statistično je to zelo malo verjetno."

A Noble, Mueller in Daniel so dokaz, da lahko z leti in z izkušnjami iz še tako slabih bendov, kot so jih kreativno izkusili, zraste izviren glasbenik. Pomembno je zgolj to, da jih zanima ustvarjanje česa 'drugačnega' - pri Matmos je to občutljiva, senzibilna, radikalna in skrivnostna godba. Polna vizualnih podob. Zato niti ne preseneča, da jo je za koreografijo porabila celo neka rotterdamska baletna šola. Ha, presenečenj kar ni konec. A največje šele sledi. Schmidt in Daniel ustvarjata muziko celo za hc pornografske filme. "Dele najinih plošč je uporabilo že precej neodvisnih filmarjev. Sva zelo odprta do takih stvari. A vedno najprej pogledava material, s katerim se ukvarjava. S tem lahko vidiš, ali govoriš z resnimi ljudmi ali ne. Pornografski soundtracki so bili zelo zabavni. Precej sva se oddaljila od tistega, kar ustvarjava, in Matmos za nekaj časa poslala na 'počitnice'. Najina naloga je, da nisva preveč čudna in pretirano originalna. Zato producirava cinične in cenene breakbeate, ki jih spajava z dolgimi kitarskimi soli in s sluzastimi godalnimi aranžmaji. To pač hočejo. Pravzaprav so večinoma fetišistični hardcore gayevski filmi. Trenutno jih imava za seboj že pet. Prav smešno je gledati kruto in skrajno 'akcijo' ter poslušati tako smešno muziko v ozadju."

A šalo pred samim koncem na stran. Ostane nam še ena, več kot pomembna sestavina, ki se je Matmos rada lotevata: kultura remiksanja. Brez remiksov si dandanes že skorajda ne moremo predstavljati popularne godbe. Nekateri so originalni, drugi pač padejo v povprečje. Bržkone ne bo prav vsak poskušal drastično zarezati v tkivo originala in ga radikalno in provokativno spremeniti. A kaj je potem sploh pomen remiksa, če ne poskušaš narediti kaj povsem samosvojega - nov komad. To naj bi bil bržkone namen. Vsaj za ustvarjalno populacijo. Prvi pogoj je vsekakor predvsem ta, da 'remiksologija' ni odvisna od časa, potreb potrošniške družbe in kupa zelencev. Seznam tistih, ki so Matmos zaupali lastno delo, je zelo pester in zanimiv - Björk, Ground Zero, Spacewurm, Labradford, Kid 606 ... "Pravzaprav je paradoks, da remiksava zgolj glasbo, ki nama je všeč. Skoraj vedno poskušava z remiksom izraziti agresiven in kritičen odnos do originala ... Vsekakor lahko naštejem nekaj remiksov, ki te pravzaprav prisilijo k temu, da še enkrat razmisliš o originalu. Recimo Autechre, ki so se spravili nad Palmskin Productions, Scorn v 'primežu' Coil, Pastels v verziji Stereolab, dvoboj med Hrvatskim in Kid 606 ... Najboljši remiksi vsekakor stremijo k temu, da razrešijo problem, ki ga je izrazil original ali ustvarjalec. So predvsem povratna informacija ... A mislim, da še nisem pripravljen na to, da bi drugim prepustil svoje komade v predelavo ..."

P. S.: Tole je bržkone javni poziv. Prepustimo se ilegali, in kdor želi, jih lahko predela povsem po svoje. Če drugega ne, si vsaj 'remiksajte' možgane in stopite na tole frekvenco, ki ji poveljujejo Matmos. Over and Out!

Danijel Mežan