Thelonious Sphere Monk

Samouki ekscentrik jazzovskega klavirja in kompozicije

Če bi iskali najbolj nenavadnega glasbenika jazzovske zgodovine, bi imeli seveda kar precej težko delo, kajti veliko slovitih mojstrov jazza je bilo tako ali drugače odštekanih, toda tudi med njimi že s samim imenom izstopa pianist in skladatelj Thelonious Sphere Monk. Pa to ni njegova edina nenavadna značilnost. Monk je bil ekscentrična osebnost v vsem, česar se je loteval, od oblačenja in pokrival, ki jih je nosil in so kasneje postala njegov zaščitni znak, do obnašanja pred občinstvom in prijatelji, pa seveda do samosvojega igranja na klavir in povsem značilno nenavadnih skladb, ki jih je pisal.

Danes je Monk najbolj znan prav po imenitnih skladbah, s katerimi se je zapisal v zgodovino jazza kot samosvoj nadaljevalec Ellingtonove tradicije. Težko bi namreč našli celo povsem občasnega poslušalca jazza, ki ne bi poznal nekaterih njegovih najpogosteje izvajanih skladb, četudi morebiti ne pozna avtorjevega imena. 'Round Midnight, ki je kasneje proslavila Milesa Davisa, Misterioso, Straight No Chaser, Epistrophy, Ruby My Dear - so naslovi Monkovih skladb, ki so z leti postale jazzovski standardi, čeprav nekateri izvajalci ne bodo nikoli dojeli, kako jih je treba igrati.

Toda kljub vrsti poglobljenih analiz Monkovega dela, ki so se začele pojavljati potem, ko je v drugi polovici petdesetih let končno prodrl v javnost, vrh pa je njihovo število doseglo po Monkovi smrti leta 1982, ostaja njegovo življenje sorazmerno malo znano. Čeprav se je rodil v Rocky Mountu v Severni Karolini (oktobra 1917), je Monk otrok New Yorka in soseske San Juan Hill, kjer danes stoji Lincolnov center; skoraj vse življenje je preživel v istem stanovanju, najprej z materjo in nato z ženo Nellie (zanjo je napisal skladbo Crepuscule with Nellie). Šele pred koncem življenja, ko je zaradi duševne bolezni postal povsem nedejaven, mu je zavetje ponudila znamenita baronica Pannonica de Koenigswarter (Pannonica je skladba zanjo), bogatašinja z ekscentričnim okusom za jazz, pri kateri je veliko prej umrl tudi Charlie Parker. Te tri ženske so ga varovale in skrbele zanj, kajti zunaj glasbe ga je zanimalo malokaj – razen igre v najrazličnejših oblikah.

Za klavir se je navdušil zgodaj, pri šestih letih ga je prevzelo igranje starejše sestre in malo kasneje je bil deležen celo nekaj formalnega pouka. Toda v bistvu je bil samouk. Pri štirinajstih je Monk po domači soseski že redno igral na tako imenovanih »rent parties«, na domačih zabavah, ki so jih prirejali zato, da so zbrali denar za stanarino, razen tega pa je na klavirju in orglah spremljal mamo, kadar je pela v baptistični cerkvi. Tudi njegovo zanimanje za jazz je dobro dokumentirano. Sprva ga je prevzemala glasba Louisa Armstronga in Duka Ellingtona, nato pa Fatsa Wallerja in Earla Hinesa. Ko je leta 1932 v New York prišel Art Tatum, je za Theloniousa postal »največji pianist, ki sem ga kdaj slišal«.

Vsako sredo je znamenita harlemska dvorana Apollo prirejala tekmovanje mladih glasbenih talentov in Monk, ki je tedaj igral v preprostem »stride« stilu, je tam tolikokrat zmagal, da so mu morali udeležbo prepovedati. Leta 1933 je Monk postal profesionalec. Za dve leti je odšel zdoma kot pianist v skupini potujoče evangelistke in z njo potoval po vseh Združenih državah. Čeprav je skupina po Monkovih besedah izvajala nekakšen rock'n'roll ali ritem in blues, ga je to obdobje pomembno oblikovalo.

Slovito pianistko Mary Lou Williams, ki je na Monka naletela v Kansas Cityju, je v tem času njegovo igranje že močno osupnilo. Kasneje je poročala, da je kljub rabi različnih klavirskih tehnik že igral v značilnem stilu. Poudarila je inovativne harmonije, ki so zanj tako značilne. Monk je, opogumljen zaradi zanimanja, starejši kolegici zaupal svoj umetniški kredo: ustvariti namerava nekaj novega, saj ga strašno dražijo glasbeniki, ki nenehno igrajo iste stvari na enak način. In temu je ostal zvest vse do konca ustvarjalnih dni.

Toda za Monkovo dokončno oblikovanje je najpomembnejši harlemski klub Henryja Mintona, ki je postal rojstni kraj bebopa. Tam je hišna ritem sekcija vsak večer pričakovala prodirajoče glasbenike, ki so lahko z njo brezplačno igrali. Ta ritem sekcija sta bila bobnar Kenny Clarke in pianist Thelonious Monk. Postopoma so se jima pridružili Dizzy Gillespie in Joe Guy (trobentača), kitarist Charlie Christian, saksofonist Don Byas, bobnar Art Blakey in kontrabasist Jimmy Blanton. K Mintonu so začeli zahajati tudi nekateri starejši, na primer Roy Eldridge, Lester Young in Coleman Hawkins.

Clarke in Monk sta bila »oko bebop orkana«, kot pravi Thomas Fitterling. Dizzy Gillespie v avtobiografiji trdi, da sta ustvarila ritmično in harmonično podlago novega stila, in govori o tem, koliko se je naučil od Monka, ko je iskal način za izražanje lastnih glasbenih idej; zlasti iz njegovih nesomernih zaporedij akordov in harmonskih posegov.

Toda če je v tem času ustvaril prototip bopperskega imidža – nosil je kozjo bradico, sončna očala in črno baretko –, je za glasbene kolege, med katerimi je bil tedaj tudi že Charlie Parker, postajal vse bolj problematičen. Vedno je zamujal in postajal na splošno nezanesljiv.

Monk se je torej oddaljil od bebopa in razlike so postajale očitne tudi v glasbi. Poglavitna ni bila v harmoniji, ampak v Monkovem pristopu k fraziranju. Fraziral ni predvsem na drugo in četrto, kot so navadno delali bopperji. Prav tako mu ni bil blizu vratolomni tempo in njegovo fraziranje je bilo na splošno preveč idiosinkratično, da bi ustvarjalo predvidljiv temeljni ritem. Monk je uporabljal prav toliko spremenjenih akordov kot bopperji, vendar jih je ustvarjal po drugačnem principu. Če so bopperji to »presežno« kromatiko vstavljali v kontekst celega akorda, jo je Monk puščal golo. Povedano drugače: bopperji so »odvečne« tone vpletali v linije, tako da je imelo njihovo delo harmonsko homogenost. Monk pa je svojo kromatiko, kot pravi Collier, »vstavljal kot slive v slivov puding. Ko ga ješ, tu in tam naletiš na slivo, ki je povsem drugačna od tistega, kar jo obdaja.« Posebno rad posega v frazo, nato pa na eni ali dveh pomembnih točkah – navadno pred koncem – uporabi tone, ki so pol koraka oddaljeni od tistega, kar predvideva fraza. Prav to mu daje nenavadno »oglatost«, ki je zanj tako značilna. Njegov stil je zlahka razpoznaven, zato pa ga je toliko težje opisati. Zvok, ki ga je izvabljal iz klavirja, je grobo perkusiven. Če ga opazujemo pri igranju (za to je dovolj priložnosti, saj obstaja precej dokumentarnih posnetkov, zbranih na primer v sijajnem celovečernem dokumentarcu Straight, No Chaser Charlotte Zwerin), se zdi, da ta mogočni moški z ženskimi rokami kot bobnar udarja po tipkah. Drža rok je povsem nenavadna, toda pri vsem času, ki ga je Monk preživel za klavirjem (doma je imel pravi koncertni Steinwayev klavir, ki ga je počasi odplačeval), prav gotovo ni mogoče trditi, da je naključna.

Ironično je, da ga je na mestu pianista novega stila zamenjal njegov nekaj let mlajši občudovalec Bud Powell, ki so ga bopperji iz Mintona sprejeli šele na Monkovo zahtevo, ta pa je zaradi ekscentričnosti in neupogljivosti komaj še kdaj dobil delo. Redno je igral samo s starim mojstrom Colemanom Hawkinsom; za to mu je bil neizmerno hvaležen, v kasnejših uspešnih letih ga je pogosto najemal, ko pa je ta leta 1969 umiral, je Monk tudi skrbel zanj. Prav s Hawkinsom je leta 1944 tudi prvič snemal (Bean and the Boys, Prestige 1993), toda tudi Hawkinsovo občudovanje je imelo meje. »Nekaj najbolj obupnih stvari sem moral prestati prav na Monkov račun,« je povedal kasneje. »Vsak večer sem se spraševal, zakaj v skupini ne morem imeti normalnega pianista.«

Leta 1947 sta bila Dizzy Gillespie in Charlie Parker že velika zvezdnika, Monk pa se je komaj prebijal z občasnimi nastopi, zato je bilo toliko bolj pomembno, da je končno dobil snemalno pogodbo z založbo Blue Note. Priporočil ga je Illinois Quebec. To je bil zanj prelomen trenutek, saj se je kmalu potem tudi poročil. Za Blue Note je Monk posnel prve in bistvene posnetke, danes zbrane na štirih diskih. Večinoma gre za različne kvintete, v katerih izstopa Art Blakey kot bobnar, ki je najbolje razumel Monkove glasbene zamisli. Čeprav so posnetki zvočno vse prej kot sijajni, so s stališča glasbe ena temeljnih plošč vsake jazzovske diskoteke. Toda čeprav je zaradi njih za Monka izvedelo nekaj več ljubiteljev jazza, založba ni dobro vedela, kako naj bi to glasbo »prodala« kupcem.

Potem je policija leta 1951 v avtomobilu, v katerem je sedel Monk, našla nekaj heroina. Čeprav sploh ni bil njegov, ni hotel izdati prijatelja (menda je bil Bud Powell), zato so ga zaprli in mu – kar je bilo dosti huje – za šest let odvzeli dovoljenje za nastopanje v newyorških klubih. Na srečo je lahko vsaj snemal, od leta 1952 do 1955 za založbo Prestige, ki se prav tako ni preveč izkazala, zato pa je leta 1955 pogodbo prevzela založba Riverside in z njim najprej posnela plošči Ellingtonovih skladb in drugih standardov, da bi razbila mit o tem, da zna igrati le lastne skladbe. Sledila je sijajna plošča Brilliant Corners (1956), ki je pomenila Monkov dokončen prodor, vsaj delno po zaslugi odlične ocene v reviji Down Beat. Leta 1957 je končno spet lahko nastopil v zanemarjenem newyorškem klubu Five Spot, ki je zaslovel zaradi predstavljanja avantgarde glasbe. Monk je povabil tedaj malo znanega Johna Coltrana, ki ga je pred tem zaradi zasvojenosti s heroinom iz zasedbe grobo nagnal Miles Davis, in danes zgodovinsko nastopanje, ki je pred nenehno polnim klubom trajalo več mesecev, je proslavilo oba.

Odtlej je bil ne le uveljavljen glasbenik, ampak ena izmed vodilnih jazzovskih osebnosti. Njegov vpliv na sodobnike in kasnejše generacije je neizbrisen, čeprav ga je težje oceniti. Gotovo velja, da je vplival na Coltrana in na Sonnyja Rollinsa, udeleženec glasbenih »seminarjev« pri njem doma je bil tudi Miles Davis. Izjemen poznavalec Monkove glasbe je saksofonist Steve Lacy, ki je posnel vrsto plošč z njegovimi skladbami, nekaj časa nastopal z njim, napisal je tudi sijajno uvodno besedo k Fetterlingovi knjigi. Navaja nekaj značilnih Monkovih aforizmov in modrosti. »Genij je tisti, ki je najbolj samosvoj.« »Vedno je noč, sicer ne bi potreboval luči!« »Če misliš, da česa ni mogoče narediti, se bo pojavil kdo, ki bo to naredil.« »Nota je lahko velika kot gora ali majhna kot bucika. Vse je odvisno od glasbenikove domišljije.«

Mednarodni sloves je na začetku šestdesetih prepričal založbo Columbia, da je podpisala pogodbo z Monkom. Čeprav je to pomenilo boljšo distribucijo plošč in več ugleda, Columbia nikoli ni čisto dobro vedela, kaj naj bi z njim, saj je sijajne koncertne posnetke izdala šele po njegovi smrti, zato pa so mu debilni producenti proti koncu šestdesetih predlagali, da bi »jazzovsko obdelal« uspešnice Beatlov. Seveda jih je zavrnil.

Čeprav je bil vedno ekscentričen in se je že v petdesetih nekajkrat za nekaj dni povsem »izklopil«, je do začetka sedemdesetih ohranjal življenjski optimizem in razigranost. Potem se je v njem nekaj zlomilo in ni več hotel nastopati. Saksofonist Charlie Rouse, ki je igral z njim, je preprosto dejal: »Nekaj v njem je počilo. Ni več želel nastopati.« Javno je zadnjikrat zaigral nekaj skladb v newyorškem baru Bradley's 4. julija 1976, nato pa izginil iz jazzovskega sveta. Pianist Barry Harris je povedal: »Bil je psihično bolan, čeprav nihče ni mogel reči, kaj je narobe z njim.« Samo še životaril je, zgolj obstajal, do 17. februarja 1982.

Jure Potokar

Viri:

Thomas Fitterling. Thelonious Monk - His Life and Music. Berkeley Hills, 1997.

James Lincoln Collier. The Making of Jazz. Paperpac, 1978.

Miles Davis and Quincy Troupe. Miles, The Autobiography. Macmillan, 1990.

Richard Cook and Brian Morton. The Penguin Guide to Jazz on CD. Penguin, četrta izdaja, 1998.

Izbrana diskografija:

Coleman Hawkins, Bean and the Boys (Prestige)

The Complete Blue Note Recordings (Blue Note)

Thelonious Monk Trio/Blue Monk: Volume 2 (Prestige)

Thelonious Monk/Sonny Rollins (Original Jazz Classics)

Brilliant Corners (OJC)

Thelonious Monk with John Coltrane (OJC)

Monk's Music (OJC)

Art Blakey's Jazz Messengers with Thelonious Monk (Atlantic)

Thelonious Alone in San Francisco (OJC)

Monk Alone: The Complete Columbia Studio Recordings, 1962-1968 (Columbia)

The London Collection: Volume 1 (Black Lion)

Steve Lacy, 5 × Monk 5 × Lacy (Silkheart)

Različni, That's the Way I Feel Now – Tribute to T. Monk (AandM)