Khaled

Sveta pošast rai godbe

Ducat let po preboju raijevske godbe iz oranskih barov in alžirskih slavij v širni svet bo našo domačijo končno le obiskal Khaled, inšalah. Kralj raija, alžirski enfant terrible, upornik z razlogom, pa čeprav samo zato, ker rad uživa življenje, ne brat musliman, ampak brat muzikant, človek, ki se naliva z viskijem dve tretjini leta, vmes pa spoštuje ramadan in ne pije alkohola 30 dni prej in 30 potem ... ta Khaled prihaja 29. maja na Drugo godbo. Znova: inšalah, in če res pride, tudi elhemdulileh! Kajti po mojih izkušnjah je Khaled na koncertu vsaj tisočkrat boljši od Khaleda na ploščah, zlasti zgoščenih.

Metla, laks in pločevinka

Khaledova zgodba ni vedno enaka. Dandanes velja, da se je Khaled Hadž Brahim rodil leta 1960, in ta podatek boste verjetno našli povsod. Khaled je torej letos dopolnil 40 let. Sam seveda zatrjuje, da je star pravzaprav šele 10 let, saj je rojen 29. februarja in praznuje rojstni dan le na štiri leta. Rodil se je v alžirskem mestu Oran. O družini pravijo, da je bil oče policijski uradnik, morda tudi mehanik v garaži policijske postaje. Khaled je že v ranem otroštvu začutil glasbo in glas ter se podal na glasbena pota, edini v družini. “Doma so me vsi grdo gledali, bil sem l'enfant terrible, črna ovca, lopov, ki ga zanima samo muzika. Za mojega očeta – kifeljca – je glasbenik sopomenka razbojnika, zmikavta, klateža, drogiranca. Predvsem drogiranca.”

Peti je začel pri šestih letih, prvo kitaro si je izdelal leto, dve kasneje, sam, saj ni imel denarja za pravo. “Tedaj sem imel sedem, osem let, grozno sem si želel imeti glasbilo, pa nisem imel denarja. Sploh ne za kitaro, ki sem si jo res strašno želel. In potem sem se spomnil, da lahko sam naredim kitaro. Tako: vzel sem bencinsko pločevinko, vanjo sem zabodel ročaj metle, izvrtal sem luknje in na žeblje navil laks. Ha! Moja prva kitara. In imela je tudi dober zvok.” S to kitaro, bojda imenovano Esso, je nato igral na ulici, po oranskih pločnikih, in prepeval. Menda pri devetih je že igral s skupino 5 zvezdic, po porokah in drugih slavjih. Skupino mi je omenil, ko je govoril o glasbenih navdihih: “Oran ni daleč od Maroka. Samo dve uri vožnje. Ko sem bil mlad, je maroška glasba name zelo vplivala, sploh glasba skupine Nass el Ghiwan. Bila je nekaj novega, svežega. V njej je bil krik bolečine, Maročani so prav tako Magrebčani kot mi, imajo podobne težave. Takrat sem igral s skupino Maročanov, ki se je imenovala 5 zvezdic, na porokah in drugih slavjih, seveda smo igrali tudi maroško glasbo, zakaj pa ne. Celo posnel sem nekaj stvari s to glasbo, a teh posnetkov vse do sedaj nisem izdal; najprej nisem mogel, pozneje pa sem pozabil. Leta 1974, 1975 smo igrali to glasbo na porokah, pel sem in igral bendžo, in ko se je razživelo, ob polnoči, enih, sem odložil bendžo in pograbil harmoniko ter igral rai. Potem so nam na lepem prepovedali javno izvajati maroške stvari, ker so se skregali z Maročani. Vlade! Res! Bil sem mlad in me je zelo prizadelo. Še sedaj me boli, ko se spomnim. Imel sem 15 let, ko so pred mojimi očmi pobrali kolege in jih pozaprli. Prepovedali so nam igrati vse maroške pesmi.”

Jutra svežih kaset

“Leta 1975 sem izdal prvo malo ploščo Trigue Lycee (Pot v šolo), to je bil rai singel, pravi hit. Posnel sem jo čez noč na dvokanalni grunding. Počasi sem postajal znan. Predvsem v Alžiriji, a tudi v Franciji: vinilne plošče se ponavadi bolje prodajajo v Franciji, v Alžiriji je kasetno tržišče.”

Na strani A male plošče (prva pesem na kaseti), ki je po Khaledovem spominu izšla leta 1975, po tiskovnih gradivih pa leta 1974, je bila uspešnica Pot v šolo (mimogrede: nova različica je izšla na Khaledovi zadnji plošči Kenza), na drugi strani (zadnja na kaseti) pa je bila pesem, naslovljena Rad imam strica, ki pripoveduje, kako je mladi Khaled stopal po gozdu za mladenko in bolščal v njeno zadnjico. Šeb (mladi) Khaled za prvo malo ploščo ni dobil prebitega stotina, saj je bil tak dogovor s producentom, češ, ti (izvajalec) imaš možnost, jaz (producent) pa same stroške. (Khaled pravi, da se založniki niso spremenili – še vedno stokajo in jokajo o stroških, čeprav dandanes Khaled seveda tudi služi.)

Po prvi mali plošči je Khaled začel izdajati po kaseto na dva meseca, včasih tudi na teden. Te kasete so ponavadi posneli v eni noči, večinoma so improvizirali, večerja in pijača za noč snemanja je bilo pogosto edino plačilo. Seveda je še vedno igral na porokah in slavjih. Leta 1978 je bil znan po vsej domovini, vendar ga po radiu in televiziji niso predvajali. Razlog: imenovali so ga pevec pornografije, saj je pel o dekletih, ljubezni, alkoholu. “Če v Alžiriji poješ, da imaš zmenek z dekletom, je to pornografija. Pravzaprav sploh ne bi smel govoriti o dekletu, temveč o golobici. Toda jaz se raje izražam neposredno. Rečem: Želim te. In ne: Prelestna golobica je vznemirila mojo dušo in vzbudila hrepenenje. Kaj je narobe, če rečem: Ljubim te. Ali celo: Ljubim se s teboj. Nič. Vsi to počnemo, zakaj torej ne bi pel o tem? In kdo je že videl, da se kdo zadeva s sokom! Če se zadevaš, se zadevaš z alkoholom, s pivom, z viskijem, torej tudi povej! Ampak taka je Alžirija. Glej, star sem že čez trideset, uspešen glasbenik sem, pa si vse do danes še nikoli nisem upal pokaditi cigarete pred očetom!”

Cena se mu je počasi dvigala; kot pravi Khaledov dolgoletni sodelavec in prijatelj Šeb Kada (klaviaturist in tudi pevec), so na prelomu v osemdeseta leta za plačilo že ponujali kasetofone in televizor, pozneje pa celo renault 5. Šele leta 1984, ko se je rai že silno razširil in okužil mladezen, so ju sprejeli: Khaleda in rai. Leta 1985 se je zgodil prvi festival mladega raija v Oranu, in Khaled je bil nesporni zmagovalec. Tedaj je bil zelo znan tudi že na pariškem barbeškem tržišču. “Barbes je naša pot do slave. Zahvaljujoč Barbesu smo postali znani. Vsi smo šli čez Barbes. Mimo njega ne moreš. To je tako, kot Francozi najprej igrajo po metrojih, potem pa lepega dne pristanejo pri Sonodiscu in drugih založbah. Resda s podzemno železnico ne podpisujejo pogodb. Barbes je potemtakem isto kot podzemna, le da s pogodbami. Treba je iti čez Barbes in ljudi z Barbesa. Tako se iz Alžirije pride ven. Še preden sem pomolil nos iz Orana, sem bil številka ena na Barbesu. Barbes je moj dom, saj je alžirsko tržišče, ne francosko, čeprav je v Franciji. In treba je iti čez Barbes in njegove založnike. Tudi jaz sem moral narediti to pot.”

Khaled je želel igrati tudi v Franciji, vendar vse do leta 1985 ni mogel zapustiti Alžirije, ker je zavračal služenje vojske. Konec leta 1985 mu je gospod Snusi, direktor kulturnega urada Rijad El Feth, le priskrbel potni list. In tako se je Šeb Khaled lahko udeležil legendarnega prvega mednarodnega festivala raijevske godbe leta 1986 v Bobignyju pri Parizu – in postal kralj, obdan s princi in princesami, drugimi šebi in šebami. Izvajalcev rai godbe je bilo že toliko, da jih je Khaled namesto ovac štel pred spanjem. Za stalno se je preselil v Francijo, najprej v Marseille, nato v Pariz. Od tedaj ali celo malo prej je tudi Khaledova prva velika vinilna plošča z licenco barbeškega MCPE, sicer izšla pri založbi Celluloid v distribuciji Melodie, naslova pa pravzaprav nima – ali pa jih ima kar več: Kralj raija, Številka 1 raija, Obstaja na kaseti (nasmeh) in Prva nagrada raijevskega festivala v Oranu (to kaže, da je izšla med oranskim festivalom leta 1985 in tistim v Bobignyju leta 1986). Na ovitku piše tudi: Hadaraykum, številka 1 v Alžiriji; poleg uspešnice Hadaraykum je na plošči tudi izvrstna pesem Hana hana male hbibti madjatch, ki je v novi različici (slabši, vendar dokaj zanimivi) izšla tudi na Khaledovi najnovejši plošči.

Šeba Khaleda je skoraj nemogoče predstaviti kronološko diskografsko; kasetam, ki jih je snemal v alžirskem in barbeškem obdobju, bi bilo treba prišteti vse pirate, ki izhajajo še danes, in verjetno bi prišli do Khaledove ocene, da je na tržišču več kot tisoč kaset, dandanes je veliko tudi že število neuradnih in piratskih cedejev. Poleg tega večina gradiva nima letnice izida, še manj letnice posnetka, tako da lahko na eni piratski kaseti, ki jo dobimo danes, najdemo posnetek iz sedemdesetih skupaj s posnetkom ali z maketo za katero od uradnih zgoščenk devetdesetih. Podobno je z uradnimi cedejskimi izdajami tako imenovanih Mladih Khaledov, ki brskajo po preteklosti, a se tudi niso potrudili, da bi vsaj približno navedli čas nastanka posnetkov, čeprav bi z nekaj truda pravzaprav lahko – če bi poslušali nazdravljanje. In kaj je pravzaprav nazdravljanje? Tisti, ki ste slišali starejše Khaledove (in druge raijevske) posnetke, ste verjetno opazili, da ponavadi v uvodu pesmi, včasih tudi vmes, pevec pravi nekaj takega: (m)hatr Dželali fi Marseille u ... (Na zdravje Dželaliju iz Marseilla in ...) No, med nastopom, denimo v neki pariški predmestni krčmi ali na poroki, pevec ne bo le igral muzike s skupino, ampak bo tudi pozdravil prijatelje med prisotnimi, nazdravil gostitelju in drugim, povprašal pri znancih celo po neznancih – in nazdravil tudi njim, njihovim mestom in deželam. In tako si pač na zgodnjih posnetkih raija nazdravljajo: verjetno med seboj, tehnikom, prisotnim in (morda) odsotnim prijateljem ter (zagotovo) založnikom in založbam.

V objemu sveta

Leta 1987/88 je izšel Khaledov prvi “pravi evropski” album Kutche (po novem bojda ne mednarodni), v sodelovanju s Safyjem Boutello in pod vodstvom Martina Meissoniera, prav izvrstna plošča, ki uspešno spaja zvoke svetovnega “zahoda” in alžirskega raija z malce drugačnimi odtenki, kot jih je imel do tedaj alžirski rai. Nakazani so tudi prvi usodni premiki v “evropsko”: nekdaj izvrstni vokalni uvodi so zelo okrajšani ali pa jih sploh ni več, izginja tudi nazdravljanje v pesmih, ki po evropski pameti očitno sodi v krčme, ne na plošče, poleg tega je verjetno razpoloženje v evropskih studiih drugačno, tako da ni komu nazdravljati. Obdobje na pretoku osemdesetih v devetdeseta je precej kaotično. Khaled je tedaj nastopal že po mnogoterih deželah sveta, tudi na Japonskem, in iskal pravega založnika; medtem je izšlo nekaj plošč, nekatere so obdane s snemalnimi zgodbicami in misteriji, seveda tudi večna reka kaset ni usahnila. Tako, denimo, sta leta 1989 izšli plošči Fuir, mais ou (spregledana in redko navedena, uspešnica je priredba pesmi El Harba win kabilskega kantavtorja Idirja) ter Les Monstres Sacres du Rai s Šebo Zahvanijo (Michel Levy production/Sonodisc). Slednja prinaša tradicionalni stari rai šejkov in šejk v duetu Khaleda in Zahvanije, šebov mladega raija, že zato je silno zanimiva, saj obe zvezdi alžirske muzike mladih slišimo peti v povsem akustični glasbi ob spremljavi gasbe in tolkal. O plošči so se širile govorice, da je Khaled in Zahvanija nista ne posnela skupaj ne vedela zanjo. “Ploščo sva posnela skupaj z Zahvanijo, improvizirala sva peti dialog, vprašanja in odgovore; to je krasna plošča, vendar predvsem za domače tržišče. Res pa nisem vedel, da je plošča izšla, dokler mi je ni prinesel neki prijatelj. Heh. Davno so naju pri Rašidu Fethiju, kjer sva oba včasih snemala, res enkrat dodatno zmiksali in izdali v duetu, čeprav do tedaj še nikoli nisva snemala skupaj. Vem za eno samo tako pesem; morda je še kje kakšna, pa ne vem zanjo (smeh) ...” Spomladi leta 1990, ravno na dan, ko sem se prvič srečala s Khaledom in sva posnela prvi intervju, je Khaled končno dobil carte de residence (dovoljenje za desetletno bivanje in delo v Franciji); poleg tega je ravno prihajal iz stavbe Virgin France, managerji in agenti pa so ga zasliševali, kaj je v preteklosti podpisoval na Barbesu. Sklepam, da so prav pogodbe, podpisane z barbeškimi založniki, zakrivile precej dolg premor med albumom Kutche in kasnejšo uspešno zgoščenko Khaled ali Didi (Barclay, 1992), saj je Khaled prerasel male založnike, veliki pa si niso želeli pripisov “z blagohotnim dovoljenjem MCPE” na ovitkih; očitno se sedaj starim pravicam iz starih pogodb izteka čas, saj je na vsaki novi Khaledovi plošči vse več dobrih starih uspešnic, seveda so vse posnete znova v novih preoblekah. Leta 1991 je izšla še ena plošča, vredna omembe, in sicer pri založbi in distribuciji Blue silver – to je zbir starih uspešnic Le Meilleur de Cheb Khaled, zdravljice založnikom so izrezane, če se je le dalo, vokalni uvodi pa so večinoma ostali.

Leto 1992 pomeni za Khaleda nov začetek, vsaj če verjamemo založbi Barclay, ki na spletnih straneh Khaledovo uradno diskografijo začenja s ploščo Khaled, katere naslov sploh ni tako nedvomen, kot se zdi. Ko sem Khaleda leta 1992 med drugim uradnim srečanjem, tokrat v Benetkah, povprašala o težavah z založniki in novi plošči, ki so jo v tisku pred izidom napovedovali z naslovom Ne m'en voulez pas, mi je povedal: “Ja. Težave z založniki smo uredili. Sedaj je Virgin moj založnik, Barclay pa samo distributer, čeprav ponavadi navajajo drugače. Torej imam dve založbi, sem privilegiran. (krohot) Naslov nove plošče pa je Didi! In Didi pomeni VZEMI! Take, take! Ne m'en voulez pas je samo skladba s plošče, ne naslov.” Plošča je postala mednarodna uspešnica: nastopal je po vsem svetu, vztrajal na vrhovih lestvic, tudi v Izraelu, menda je bila posneta celo različica v hindiju. Vendar je Khaleda najbolj osrečilo povabilo v Egipt, deželo Um Kalsum: “Nihče si ne more zamisliti, kako ponosen sem! Za Alžirca je tako težko prodreti na egipčansko tržišče kot za Francoza na ameriško. Egipčani so naši Američani. Televizija vse dni vrti njihove nadaljevanke. Poslušajo samo egipčansko glasbo, gledajo samo egipčanske filme.” Plošča med Khaledovo občinstvo ni pritegnila le novih dežel, temveč tudi pozornost novih glasbenih sfer. Za primer navajam okrajšan odlomek članka King Khaled Philipa Manoeuvra: “Kaj za vraga počne Khaled v Rocku and Folku? Upravičeno vprašanje. Khaled ... hja ... za vse je kriv Robert Plant. Ja, Robert Plant, pevec Led Zeppelin. Lepega dne leta 1993 mi je na trgu Vosges zaupal: Kar naprej me pitajo z zgodbicami o Led Zeppelin. Jaz pa le sanjam o tem, da bi našel orkester Um Kalsum in snemal v duetu s Khaledom. S KOM? Uro pozneje že težim Barclay in hočem Khaledovo ploščo. Silno so presenečeni. Manoeuvre goes world music? Seveda ni težav in bom dobil zgoščenko. Didi je bila uspešnica plesnih klubov. Ob prvem poslušanju (O čem govori, Robert?) se raztreščim. Pazite, fantje, nevarnost! Tako se je zame začelo.” (Rock and Folk, marec 1994.)

Za ploščo Khaled/Didi se je spremenil tudi način dela, čeprav Khaled menda tudi še danes včasih besedilo improvizira med snemanjem. Nekdaj so šli v studio, ustvarili pravo razpoloženje, nastavili naprave (včasih se jim nastavitev sintetizatorjev in ritem mašin ni ljubilo spreminjati vse snemanje vse kasete) in vse drugo zaigrali skupaj, z mnogo improvizacije, kolikor jih je bilo pač tam. Minimum je bil pevec sam, ki je tudi igral arabsko uglašen sintetizator, Khaled je ponavadi snemal vsaj s Kado in darbukistom Mohseinom, tudi sam je poprijel glasbila, včasih pa se je muzikantov nabralo za ves orkester. In kako je sedaj? “Za vsak komad sem najprej naredil maketo v pariškem studiu. Delati sem jih začel konec leta 1990, potem sem jih pripravljal vso zimo, skupaj s Kado, samo midva. V tistih mesecih sem posnel 16 pesmi, ki sem jih poslal Donu Wasu in Michelu Brooku. Mimogrede bi povedal, da sem oba producenta sam izbral s precej dolgega seznama. Makete pesmi sem jima poslal, da jih poslušata in poslušata in se odločita, kaj bosta naredila z njimi, kako jih bosta producirala. Potem me je Don Was povabil v Los Angeles, kjer je delal pri novi plošči Ofre Haze. Vprašal me je: "Khaled, kaj sploh hočeš, da naredim s tvojo glasbo? Saj nimam več kaj! Je že popolna, korektno narejena." Odvrnil sem: "Ne, to je samo maketa, pa še jaz sem vse igral. To je sam osnutek za ploščo. Hočemo nekaj tvojega zvoka, tvojega občutka!" To je bila vloga Dona Wasa. Njegova vloga je bila, da mi je dodal ameriški zvok. Z Michelom Brookom je bilo čisto drugače. Nikakor ni hotel izumetničiti glasbe, raija. Hotel je pravi alžirski zvok, violino, lutnjo, prave bobne, tolkala. Akustiko, skratka. Ko je bilo vse bolj ali manj odločeno, smo snemali v več studiih z raznoterimi glasbeniki.” Nekje v tem času je izšla tudi simpatična raijevska plošča Šeba Kade v duetu s Šebom Khaledom pri neznanih barbeških založnikih, ki je verjetno sad stranskih proizvodov pri delu maket za Didi, saj je nastala v istem času, v istih studiih, med mojim obiskom teh studiev pa se je Kada srečal z Barbežani v bližnji restavraciji.

Leta 1993 je Khaled izdal že novo ploščo N'ssi N'ssi (Barclay), ki je bila pretežno spregledana, čeprav nagrajena: štiri pesmi (Kebou in Bakhta sta res prava dragulja) so bile napisane za film Un, deux, trois soleil Bertranda Blierja, film je na beneškem festivalu dobil nagrado za najboljšo glasbo. Dve pesmi je Khaled spisal in posnel za gledališko predstavo Jackets ou La main secrete Edouarda Bonda v režiji Bruna Boeglina, drugo je nastalo v običajni ameriški navezi, na plošči je tudi različica stare uspešnice Chebba s plošče Kutche. Ob plošči je po običaju izšlo tudi nekaj piratskih kaset, na katerih pogosto najdemo samo delovne različice pesmi. “Pravzaprav me ne moti, da sem tarča barbeških piratov. Motijo me predvsem založniki, ki izdajajo delovne posnetke pesmi, makete. To je norčevanje iz mene in iz glasbe! In seveda, kadar ukradejo kakšno pesem, ki jo posnamem za humanitarne namene. Ponavadi zelo pazim, da tehnik ne snema še zase, tudi makete ves čas odnašam domov. Ampak kljub vsemu se vedno kaj izmuzne iz studia in mojih rok.”

Leta 1996 je izšla plošča Sahra, imenovana po hčeri (Khaled se je medtem poročil z dolgoletno prijateljico), tretja po štetju Barclay in prva po štetju nekaterih, verjetno zaradi nove velike uspešnice za vsako uho Aisha. Očitno je Khaled štetje Barclay sprejel, najnovejše pa zavrnil, takole namreč beremo po časopisju: “Sahra je vaš resnični mednarodni debut ...” “Ne, Sahra ni moj prvi mednarodni album, tudi plošči Didi in N'ssi N'ssi sta opravili svoje, v Indiji in devetinštiridesetih drugih deželah! Res pa je, da ima Sahra večji izvozni potencial, predvsem zaradi mešanja žanrov.” Khaled je bil leta 1996 silno zaposlen, saj je snemal tudi filmski prvenec 100% Arabica (Stoodstotna arabika) v režiji Mahmuda Zemurija, tako imenovano stoodstotno rai komedijo, s Khaledom in Mamijem v glavnih vlogah. Moram reči, da se je tudi kot igralec dobro odrezal, saj igra naravno in sproščeno, s prekipevajočimi čustvi, resda pa mu verjetno ni težko igrati muzikanta, čeprav film ni biografija. Leta 1997 je izšla tudi originalna glasba iz filma. Leta 1998 sta ugledali svet prvi Khaledovi koncertni plošči, Hafla, ki je povsem njegova, in 1, 2, 3 Soleils z Rašidom Taho (nekdaj beur (drugogeneracijski) punker in po novem tehno izvajalec) in mladim raijevskim izvajalcem Šebom Faudelom. Hafla ne ujame povsem ozračja Khaledovih koncertov in običajnega izbora pesmi, ki je po mojih izkušnjah mnogo širši in zajema tudi iz davne preteklosti, skupaj z vokalnimi uvodi in celo redkim nazdravljanjem, vrednost 1, 2, 3 sonc pa je že v tem, da se trije (kultni) pevci mešajo in skupaj izvajajo pesmi vseh treh. Zadnji dnevi leta 1999 so prinesli Khaledovo novo ploščo Kenza (Zaklad, naslovljena po hčeri), na kateri je precej starih pesmi (Trigue Lycee, El Harba wine, Male hbibti) v novih različicah in tudi dovolj novih, med njimi priredba Imagine, ki jo Khaled poje v arabščini in (prvič) angleščini. Leto 2000 bo Khaleda končno prineslo k nam.

Priznani francoski glasbeni novinar Nidam Abdi je pred časom zapisal: “Khaledov rai, preoblikovan v ameriških studiih, je pridobil profesionalnost, toda grozi mu izguba duše. Bojim se, da je rai dandanes postal glasba odraslih. Podobno kot rock se je normaliziral.” Khaled odgovarja: “Nekateri me obtožujejo, da sem izgubil dušo, ker se pečam s funkom in z jazzom in ker delam z Američani. Pisatelj ne izgubi duše zato, ker piše z macintoshem. Zakaj bi jo pevec?” Čeprav si ne morem kaj, da ne bi z nasmehom prikimala Khaledovim besedam, mu lahko tudi odgovorim. Zato, davni prijatelj, ker te preobložene pesmi omejujejo, ker dušijo tvoj glas in morijo polet v tarab.

TC Lejla