Letnik: 2000 | Številka: 4 | Avtor/ica: Helena Marko

Muse

Želja po uspehu?

Ko sem prvič slišala glasbo Muse, sem si zabičala, da so skupina, ki jo moram na vsak način pobliže spoznati. In res – med mojim lanskoletnim bivanjem v Londonu so Muse odigrali koncert v prijetnem boemskem klubu Borderline v Sohu, kjer smo se tudi pogovarjali. Skupaj s kakšnimi dvesto navdušenci sem se pustila očarati nenavadni mešanici glasnih kitar in nadvse subtilnega ”Buckleyevskega” glasu. Bili so ravno prav amaterski, prisrčni in močni. Nekdo jih je poimenoval ”Radiohead za tiste, ki (ne) marajo Radiohead”.

Za vašo skupino sem slučajno slišala, ko sem po internetu poslušala vaš nastop v oddaji Morning Becomes Ecclectic (unplugged show na losangeleški radijski postaji KCRW). Nisem pričakovala, da boste na koncertu tako rockovsko glasni, mislila sem, da igrate nežnejšo, akustično glasbo ...

Dominic Howard (D. H.): Haha, mislila si, da smo akustična skupina! (vsesplošen smeh)

Ste kdaj v klubu odigrali takšen koncert? Zvenelo je krasno!

Matthew Bellamy (M. B.): Ne, to je bilo prvikrat in edinkrat. Voditelj oddaje Morning Becomes Ecclectic je Anglež – prišel je na nekaj naših koncertov in nas povabil v oddajo.

Kako dolgo obstajate kot Muse?

D. H.: Pet let ... Jaz in Matthew sva pred Muse imela skupino, Chris (Wolstenholm) je igral v drugih skupinah ... Preigravali smo priredbe. Na začetku smo igrali punk rock, težko glasbo, podobno kot Sonic Youth ...

M. B.: Oblačili smo se kot The Cure, nosili make up ... to je bilo pred kakšnimi petimi leti. Naš prvi koncert je bil nekakšna borba: več skupin je tekmovalo, da bi za nagrado dobilo glasbila. Mi smo ob koncu koncerta razbili vso opremo, smo se pač zabavali - in zmagali! Ta izkušnja nas je zelo spremenila; kakšno leto kasneje smo začeli pisati prave pesmi in resneje razmišljati o skupini.

Odkod ime Muse – je povezano s poetičnimi muzami? Kdo so vaše muze?

M. B.: Ja, ehm ... prej smo se imenovali Gothic Plague (gotska kuga, op. a.) ... Ime Muse smo izbrali, ker se nam je zdelo malce bolj dostojno, zanimiva beseda je - in kratka! To je še posebej uporabno na festivalih – tvoje ime lahko napišejo z večjimi črkami (smeh).

Iz katerega dela Anglije prihajate?

M. B.: Jaz sem iz Cambridgea, Dominic je iz Manchestra, Chris pa iz Yorkshira. V otroštvu smo se vsi preselili v Devon (jugozahod Anglije, op. a.), skupaj hodili v šolo. V Devonu je veliko podeželja, kmetij, dolgčasa ... je pa tudi zelo lep predel Anglije. Še vedno živimo v Devonu, čeprav sedaj veliko časa preživimo v Londonu.

Kakšna je glasbena scena v Devonu?

C. W.: Ni je!

Torej ste edina skupina, ki prihaja iz Devona?

D. H.: Obstaja kar nekaj lokalnih skupin, vendar nihče ne sliši zanje.

M. B.: Skupini iz Devona, ki nima pogodbe z založbo, je zelo težko dobiti koncerte izven Devona. To je sicer velik predel Anglije, vendar obstajajo le kakšni trije klubi, kjer se dogajajo koncerti. Od enega do drugega kluba moraš potovati nekaj ur ...

Kaj pa druge skupine, prihajajo igrat v Devon?

M. B.: Enkrat na nekaj mesecev se nas kdo usmili ...

Na to lahko gledaš tudi s pozitivne, inspirativne strani – ker ni nobenih koncertov, si prisiljen sam ustanoviti skupino in igrati, da lahko sploh greš na koncert in uživaš v njem?

M. B.: Ja, mislim, da res. Vsaj z nami je bilo tako. Če bi živeli v Londonu ali kakšnem drugem velikem mestu, bi do pogodbe z založbo prišli prezgodaj, bili bi premladi zanjo.(Uradni webpage skupine pravi, da je povprečna starost članov dvajset let, čeprav so mi sami zatrdili, da se bližajo tridesetim, op. a.)

Ste bili “hišna zasedba” po pubih?

C. W.: Ja, veliko pubih s kmeti ...

Igrali ste punk rock za kmete?

D. H.: Ja!

In kako jim je bilo všeč? So vas kdaj hoteli vreči iz kluba?

M. B.: Ja (smeh) ... hoteli so, da jim igramo priredbe The Rolling Stones.

Saj ste rekli, da ste igrali priredbe – katere skupine pa ste preigravali?

C. W.: Sonic Youth, Nirvano, veliko stvari ... največ ameriški rock.

Pri kateri založbi je izšel Showbiz?

M. B.: V Ameriki imamo Maverick, to je Madonnina založba; v Angliji in Avstraliji smo pri Mushroom, ti so izdali Neighbours Soundtrack (smeh), v Nemčiji Motor Music, v Franciji Naive Records.

“Zanimivo” družbo imate ... Ste pod velikim pritiskom založb?

M. B.: Pri pisanju glasbe imamo popolno svobodo, ko smo snemali album, nam nihče ni govoril, kaj naj počnemo. Ovitek prvega singla je bil čista polomija, zato se sedaj sam poskušam angažirati zanje. V kratkem bomo posneli prvi video, imamo več zamisli ... Radi bi naredili nekaj zelo nadrealističnega, denimo, prvi kader: Muse, ki pijejo iz bencinskih črpalk (smeh), vendar dvomim, da bodo založbe pristale na kaj takšnega. Pri prvem videu nimamo veliko besede, čeprav želimo soodločati. Upamo, da bomo pri nadaljnjih videih sami odločali, kaj hočemo.

Prej si omenil EP plošče, izšle so pred izidom albuma Showbiz?

M. B.: Na začetku smo izdali EP ploščo pri neki nizozemski založbi, potem smo s pomočjo našega managerja Dannyja izdali prej omenjeni cornwallski EP plošči ... EP plošče smo izdali v nakladi 1000 izvodov in jih precej hitro prodali na koncertih. Sedaj jih lahko dobiš kvečjemu po internetu, v trgovinah iz druge roke ... in verjetno stanejo veliko več, kot so takrat, ko smo jih izdali! Ne bomo jih ponovno izdali, mišljene so bile kot omejene izdaje. V Angliji lahko singel izdaš v nekaj tednih, v Ameriki traja celo večnost, da ga spraviš v trgovine.

Ali novi album prinaša podobno glasbo ali ste se glasbeno kaj spremenili?

M. B.: Polovica albuma je pravzaprav sestavljena iz teh EP plošč.

Koliko časa ste snemali Showbiz?

C. W.: Kakšnih šest tednov. Imeli smo dobrega producenta, Johna Leckieja, produciral je Johna Lennona, Radiohead, The Stone Roses ... Skupino zna pripraviti do tega, da dá vse od sebe. Ne sodeluje z veliko skupinami, ki si še inštrumentov ne morejo same plačati! Spozna se na pravi zvok in pravi timing, ima “feeling” za glasbo.

Ste album posneli “v prvem šusu” ali ste ga remiksali in dosnemavali?

C. W.: Nekaj stvari smo dosneli, sicer pa je vse odigrano skupaj, v živo. Če stvar funkcionira, je ni potrebno veliko remiksati.

Ste uporabljali veliko efektov, ste dodajali toliko distorzije kot na koncertu?

C. W.: Ja, smo. Matthew je za album igral še klavir in klaviature - v živo lahko igramo le bobne, kitaro, bas in dvojni bas. Koncert je precej drugačna izkušnja kot glasba na albumu – na koncertu igramo trše, bolj energično. V studiu pa se lahko igramo z različnimi inštrumenti in možnostmi ...

Igrate kakšno pesem v živo v drugi verziji kot na albumu?

M. B.: Ja, kar nekaj pesmi – na albumu so denimo odigrane s klavirjem, v živo pa s kitaro, to naredi stvari veliko bolj zanimive za nas in za poslušalce.

V kakšnih klubih ponavadi igrate, igrate večinoma kot predskupina?

M. B.: Vse smo dali skozi! Turneja po Angliji je bila zelo čudna – kot predskupina smo en dan igrali pred velikansko množico ljudi, drugi dan pa smo se znašli v najmanjši luknji na svetu, pred tridesetimi ljudmi. Vse je bilo zelo “up and down”. Igrali smo na festivalih v Nemčiji, Franciji, Angliji ... Naše turneje niso bile dolge turneje v smislu “obredimo posamezno državo”. V vsaki državi odigramo nekaj koncertov, si privoščimo odmor ... Klub Borderline, kjer si nas videla nocoj, je najbolj tipičen primer kluba za naše koncerte.

Zdel se je tudi najbolj primeren za vašo glasbo, dovolj intimen. S katerimi skupinami ste igrali?

M. B.: 3 Colours Red, Feeder, Gene, veliko skupin.

Kakšen je bil odziv publike?

M. B.: V vsaki državi je drugače. Zelo čudno je – kot si videla nocoj, se v Angliji ljudje precej počasi ogrevajo do vrhunca. V Ameriki so vsaj polovico prisotnih sestavljali ljudje iz glasbene industrije. V Franciji smo imeli dva neverjetna koncerta: naš samostojen koncert je bil razprodan, čeprav še prvega albuma nismo izdali; prišlo je petsto ljudi! V takšni situaciji najbolje vidiš, kako ljudje reagirajo na tvojo glasbo, saj reagirajo na tisto, kar slišijo v tistem trenutku, ne pa na to, kar so poslušali doma. Drugi koncert smo imeli na festivalu Saint Malo, prišlo je 9000 ljudi ... Francozi verjetno mislijo, da smo zelo slavni!

Na koncertu vaša glasba zveni zelo kontrastno zaradi kombinacije glasnih kitar in nežnega glasu. Veliko vadite in improvizirate, imate radi distorzijo?

M. B.: Poskušamo čimveč improvizirati. Ko si pesmi že tolikokrat odigral, si lahko privoščiš majhna odstopanja, majhne podrobnosti, ker veš, kje so glavni poudarki pesmi. Ko smo na turneji, so edine vaje tonske vaje in brenkanje po akustični kitari v hotelski sobi.

Te ljudje velikokrat primerjajo z Jeffom Buckleyjem, neverjetno podoben glas imaš – to je kompliment!

M. B.: Jeff Buckley je vplival name, bil je zelo dober pevec. Tako žalostno je, da je umrl, mislim, da je veliko premalo ljudi slišalo zanj, ljudje ga šele zdaj spoznavajo, ko ga ni več ... Seveda je kompliment zame, če me primerjajo z njim!

Uporabljaš kakšne efekte za vokal?

M. B.: Včasih malce reverba, da zveni, kot če bi pel v dvorani z visokimi stropi, ampak to je tudi vse.

Kakšno glasbo poslušate?

M. B.: Tom Waits, Deftones, Primus, Rage Against The Machine, Simon and Garfunkel ...

Zdi se mi, da veliko skupin ob tem vprašanju našteva le stara, preverjena imena, da bi izpadli čimbolj cool, ne upajo si omeniti novih skupin ...

M. B.: Mislim, da se je v zadnjih desetih letih pojavilo nekaj osupljivo dobrih skupin. Nirvana, recimo ...

Pišete pesmi vsi skupaj ali vsak prispeva svoj del?

M. B.: Za zdaj pišem vse pesmi in besedila, končno obliko pa jim damo vsi skupaj. Upam, da bosta še tadva kaj napisala (smeh) ...

Kaj te navdihuje pri pisanju besedil? Razkrinkala sem le vsako peto besedo, so besedila avtobiografska, so izmišljene zgodbe?

M. B.: Avtobiografska so, v njih najdeš vse od razmerij, življenja na splošno, religije, kaj si mislim o svetu ... Najprej napišem glasbo, ta mi namigne občutek, in v besedilih ga poskušam razvozlati.

Streznitev, imenovana Showbiz

Do tukaj se je zgodba brala kot nova zgodba sveže, mlade skupine, o kateri bomo zaradi njenih glasbenih talentov še veliko slišali. A nekaj v tem stavku ni res. Fantje iz Muse so nedvomno zelo nadarjeni glasbeniki. O njih je bilo zadnje čase veliko slišati v vseh glasbenih medijih. To, kar smrdi, pa je prav stvar, ki bi morala pomeniti jedro vrtoglavega vzpona: album Showbiz (Multimedia, 2000). Naslov je provokativen, za njim pa se skriva točno to, zaradi česar vzbuja strah. Ko sem prvič poslušala Showbiz, preprosto nisem mogla verjeti, kakšno zvočno klavnico je iz njihovih pesmi naredila “vsemogočna roka” Johna Leckieja. Seveda, produciral je Radiohead, o katerih “upravičeni slavi” ste slišali že vse. Fantje so v intervjuju sicer trmasto zatrjevali, da so imeli pri snemanju vso svobodo, toda Leckie je iz pesmi, zaradi katerih so mi šli na koncertu mravljinci po koži, naredil tako blede in klišejske kopije Radiohead, da sem se že ob prvem poslušanju kremžila od banalnosti. Najpomembnejši element glasbe Muse, osupljivi glas Matthewa Bellamyja zveni šibko in neprepričljivo; kitarski rifi se zdijo kot zbirka rockovskih klišejev. Saj ne, da album Showbiz ne bi imel svetlih, upanja vzbujajočih trenutkov, najdemo jih kar nekaj, toda celotna zvočna podoba je glede na pričakovanja, ki jih v poslušalcu zbudi koncert, popolno razočaranje. Muse so se zaradi neizkušenosti in želje po premaknitvi iz Devona brez vsakega razmišljanja vrgli v žrelo glasbene industrije. Glede na to, da danes komercialno uspeva kar nekaj sicer glasbeno zelo brezkompromisnih skupin, se še bolj trmasto postavlja vprašanje: “Zakaj?” Morda si fantje želijo hitrega uspeha in se bodo čez album ali dva vrnili na pravo pot ustvarjalne brezkompromisnosti, a možnosti za to so majhne. Muse so tako postali še ena skupina, ki je veliko obetala, a so ji pogled zameglili svežnji angleških funtov. Muse – žal zgodba, ki bi lahko bila, pa ni.

Helena Marko