Randy Newman

Igram za ljudi

O Randyju Newmanu je bilo v naši reviji že veliko napisanega. Legendarni glasbenik, ki je konec februarja nastopil v Ljubljani, je prijazen možakar in je pred koncertom pristal na krajši pogovor za Musko. Iz pogovora gre sklepati, da so mu razmere na današnjem glasbenem prizorišču kljub dolgemu stažu dobro znane in da se zaveda vloge in pomena svojega dela.

Seznam glasbenikov, ki so vplivali na vaše delo, je obsežen in pester. Menda ste na začetku glasbene kariere veliko poslušali Raya Charlesa?

Najmočneje sta name vplivala Carole King – zelo sem občudoval pesmi, ki jih je pisala za druge glasbenike – in Ray Charles. Glasba je bila v naši družini vedno navzoča, glasbeniki smo že dve ali tri generacije, in tudi moja strica sta bila filmska skladatelja. Že zgodaj sem spoznal, da glasba tudi meni pomeni veliko, in tako sem začel pisati pesmi, na katere sta poleg Gershwina in številnih drugih avtorjev najmočneje vplivala prav Carole King in Ray Charles. Slednjega cenim tako močno kot le malokoga.

Vaš novi album Bad Love prinaša nekoliko intimnejše pesmi kot prejšnji. Preseneča tudi ljubezenska tematika, ki je bila prej pri vas pravzaprav bolj redka.

Moja nova plošča je bolj osebna kot prejšnje, predvsem je globlja in bolj avtobiografska. Na njej najdete, na primer, pesem o televiziji z naslovom My Country. V njej precej odkrito pripovedujem o mojem odraščanju pred televizijo. Sicer pa že naslov Bad Love zgovorno razkriva osnovno tematiko plošče. Ker v življenju nisem napisal prav veliko ljubezenskih pesmi, jih je zato na tem albumu nekaj več.

Kakšen koncertni repertoar ste pripravili za to turnejo?

Zelo se veselim turneje in nastopa v Ljubljani. Na koncertu boste slišali več kot trideset pesmi, nekaj malega z vsakega albuma. Štiri ali pet skladb bo s plošče Bad Love, nekaj pesmi z albuma Little Criminals, med katerimi bo zagotovo pesem Short People, zaigral bom tudi skladbi Mama Told Me Not To Come in You Can Leave Your Hat On. S plošče Good Old Boys bom izbral pesem Rednecks, s plošče Sail Away pa skladbo Political Science.

Kako se počutite med nastopi pred neangleško govorečim občinstvom?

Ha, ha. Po navadi na začetku koncerta malce govorim, da ugotovim, kakšen je odziv občinstva. Če ga ni, spremenim nastop tako, da igram več balad in več tistih pesmi, ki ne potrebujejo dodatne razlage in dolge napovedi. Če kljub temu zapojem kakšno pesem, pri kateri bi bilo dobro povedati kaj več o nastanku, tega v tem primeru pač ne storim. Ker to že tako dolgo počnem, se lahko takoj po prvih odzivih občinstva pravilno usmerim. Morate vedeti, da moja glasba ni namenjena meni, igram predvsem zato, da zabavam občinstvo. Nikakor ne želim biti poučen ali igrati zgolj za svojo dušo. Igram tisto, kar si občinstvo želi slišati.

Kako razmišljate o odnosu med glasbo in poezijo?

Menim, da ni potrebno, da so besedila pesmi nujno tudi poezija. To pomeni, da besedilo včasih ni videti prav dobro na papirju, kar pa nikakor ne bi smelo veljati za poezijo, ki mora prepričati že na listu papirja. Ne vem, koliko pesmi, ki lahko živijo brez glasbe, sem pravzaprav napisal. Nikoli jih nisem štel. Vendar sem prepričan, da so besedila pesmi v marsičem drugačna od poezije. O tem se lahko prepričamo že, če beremo Schillerja ali Shakespearja.

Vam glasba drugih ameriških avtorjev veliko pomeni?

Zelo rad poslušam Paula Simona, Alanis Morissette, Jamesa Taylorja, Princea, Boba Dylana, Neila Younga, zadnje čase pa tudi Arta Alexakisa, ki je dober pisec nove skupine Everclear.

Ste poslušali kakšno ploščo Townesa Van Zandta?

Zelo rad imam njegovo glasbo. Poslušal sem ga veliko let.

Veliko delate z drugimi glasbeniki. Vem, da vas učenec Townesa Van Zandta Lyle Lovett visoko ceni?

Z Lylom Lovettom je bilo čudovito delati. Je zelo prijeten človek in profesionalen glasbenik. Takšnih je malo. Pravkar sem sodeloval s Sarah McLachan pri filmu Toy Story II. Tudi sodelovanje z njo je bilo čudovito in plodno. Sploh imam srečo, da lahko delam z najboljšimi glasbeniki, med njimi sta tudi Bonnie Riatt in Elton John. Pravkar sem sodeloval pri njegovem novem albumu. Elton John je zame eden najpomembnejših piscev tega časa. Sicer pa poslušam predvsem klasično glasbo, to mi pride prav predvsem pri pisanju za film in orkester. Tako lahko rečem, da kradem bolj klasikom kot pa Paulu Simonu.

Na vašem drugem albumu je bilo čutiti celo vpliv countryja. Kako danes gledate na country in na ploščo 12 Songs?

K snemanju drugega albuma sem povabil countryjevske glasbenike, kot sta Clarence White in Gene Parsons. Prej še pomislil nisem na to, da sta v tako veliki meri tudi onadva vplivala na to ploščo. Mislim, da je zdajšnja countryjevska glasba bližje popu, kot je bila kdaj prej. Vsekakor je zame manj zanimiva kot v starih časih Georgea Jonesa in podobnih resnično odličnih pevcev. Morda zato, ker sem se tudi že sam nekoliko postaral in ne razumem mladih.

Pripravljate novo filmsko glasbo?

Zadnji film, ki sem ga opremil z glasbo, je bil Toy Story II. Ne vem, če ga tukaj v Sloveniji že vrtite. To je računalniško animiran Disneyjev film. Naredil sem še glasbo za filma A Bug's Life in Michael. Letos bom verjetno opremil še en film, vendar vsebine še ne poznam.

Kakšen je proces ustvarjanja filmske glasbe?

Film ponuja podobo, nekaj, na kar se lahko konkretno opreš. Veš na primer, da moraš napisati dve minuti in štirideset sekund glasbe za prizor, v katerem nekdo nekoga lovi. Pri pisanju pesmi je povsem drugače, potreben je resničen navdih. Film po navadi dobiš v obdelavo, ko je že narejen, saj so glasba in zvočni efekti zadnji, ki jih dodajo. Z režiserjem določiš, kateri prizori bodo opremljeni z glasbo, nato jo napišeš in jo v naslednjih tednih posnameš z orkestrom. Slaba stran pri tem delu so šefi, ki jih osebno nisem vajen, zato se ne znajdem prav dobro. Ko nismo enakega mnenja, je zame kar malce hudo in kar težko se prilagajam, vendar je film režiserjev medij, tako pač mora biti. To je težko delo in pogosto nič kaj zabavno. Včasih se mi zdi, da ima prav malo skupnega z zabavno industrijo, kateri je pravzaprav namenjen.

Ali pišete glasbo ob klavirju?

Večino glasbe napišem ob klavirju, pri filmski glasbi si pomagam tudi z računalnikom, vendar le toliko, da se prepričam, če je glasba usklajena s sliko. Sem torej še vedno človek klavirja.

Jane Weber