Kozmična Amerika

Roger Miller

Kralj potepuhov

Roger Miller je v šestdesetih letih na lestvicah skorajda sam kljuboval britanski invaziji. Tretjega novembra leta 1964 je posnel nekaj, čemur je Charles Fach rekel “potepuhova pesem”, in ta potepuhova pesem je postala ena največjih uspešnic šestdesetih let in Millerjeva uspešnica kariere. Skladbo King Of The Road je med drugimi nekoliko nepričakovano posnela celo razvpita skupina REM, izdala jo je na drugi strani neke male plošče in oboževalce spomnila na enega najpomembnejših avtorjev ameriške glasbe.

Skupina REM skozi vso kariero izžareva naklonjenost do nekaterih poglavij countryja, zato je razumljivo, da je posegla tudi po Millerjevi glasbi. Roger Miller se je rodil leta 1936 v Teksasu - tam so imeli starši farmo; ko je izgubil očeta, mati pa je zbolela, so ga poslali k stricu v mestece Erick v Oklahomi. Tam je hodil v šolo. “V šoli nas je bilo 37, jaz in 36 Indijancev,” je govoril. In dodal še: “Prebivalstvo Ericka je štelo 1500 ljudi, vključno s traktorji in grabljami.” Ker mu ni bilo do obiranja bombaža, se je kmalu oprijel glasbe in si vzel za zgled sorodnika Sheba Wooleyja, tedaj že znanega countryjevskega glasbenika. Začel je pisati pesmi in se po služenju vojaščine v Koreji preselil v Nashville, kjer je delal kot hotelski sluga in ponujal pesmi vsakomur, ki ga je hotel poslušati. Končno ga je najela Minnie Pearl, v njeni skupini je nekaj časa igral gosli.

Prva snemanja

Ko je Roger Miller leta 1957 srečal zvezdnika countryja Georga Jonesa in zanj napisal nekaj pesmi, je končno prišel tudi do prvega samostojnega snemanja. Založba Mercury-Starday je oktobra leta 1957 izdala prvo malo solistično ploščo s pesmima My Pillow in Poor Little John. Plošča ni bila uspešna, a je nadobudni Roger nadaljeval s pisanjem, snemal je tudi poskusne plošče za druge izvajalce. Sčasoma ga je minilo veselje do takšnega dela, bil je tudi že poročen in žena je pričakovala prvega otroka, zato je potreboval več denarja, kot ga je zaslužil. Preselil se je v Amarillo in se pridružil gasilcem, vendar je bil kmalu odpuščen, ker je prespal alarm. V Amarillu je srečal countryjevskega glasbenika Raya Pricea, in ta ga je najel za spremljevalnega pevca. Roger se je nato vrnil v Nashville in spet neutrudno pisal pesmi. Eno izmed njih, Invitation To The Blues, je ponudil pevcu Rexu Allenu, in ko je postala uspešna, jo je posnel še Rogerjev delodajalec, Ray Price. V njegovi izvedbi je eksplodirala. Pristala je na tretjem mestu countryjevske lestvice in Rogerjeva kariera pisca pesmi je bila dokončno rojena. Začel je pisati pesmi za različne nashvillske izvajalce, med drugimi za Ernesta Tubba, Farona Younga in Jima Reevesa. Slednji je imel dve veliki uspešnici izpod Rogerjevega peresa: Billy Bayou in Home. Zadnjo je leta 1959 posnel tudi Jerry Lee Lewis. Roger Miller je pozneje tudi sam posnel različice nekaterih pesmi.

Iz objema honky tonka

Millerjeve zgodnje pesmi s konca petdesetih let so bile posnete v klasičnem slogu honky tonka, ki je bil tedaj v Nashvillu že malce zastarel. Leto 1957 je bilo namreč leto izvajalcev, ki so country glasbo združili s črnskim bluesom in ustvarili novo zvrst, imenovano rockabilly, izvajalcev, kot so bili Elvis Presley, Carl Perkins, Jerry Lee Lewis, Johnny Cash, Eddie Cochran in drugi. V obdobju od leta 1955 do leta 1960, torej še preden je prišlo do priljubljenosti klasičnega nashvillskega zvoka, ki sta ga ustvarila kitarist in producent Chet Atkins in pianist Floyd Cramer, so bili (razen redkih izjem) resnično uspešni le tisti countryjevski glasbeniki, ki so se prilagodili rockabillyjevskim tokovom. Eden takih je bil Marty Robbins, ki je posnel vrsto uspešnih rockabillyjevskih skladb, spomnimo se samo na veliko uspešnico A White Sports Coat, po letu 1954 pa je posnel tudi različice pesmi, kot so That's All Right Mama in Love Me Tender Elvisa Presleyja, Long Tall Sally Little Richarda, pa Maybellene Chucka Berryja in še bi lahko naštevali. Roger se v novi zvrsti sprva ni našel, prav tako ne njegov kolega in prijatelj Willie Nelson, ki je prav tako kot Roger tedaj mrzlično iskal kotiček v svetu countryja; našel ga je šele v sedemdesetih letih, ko je na nov način predstavil in obudil duh tradicionalnega countryja, tako imenovanega izobčenskega zvoka. Miller se je kmalu začel spogledovati z rockabillyjem, slog njegovih poznejših hitrejših popevk bi tako lahko označili kot neke vrste nashvillski rockabilly. Leta 1958 je podpisal pogodbo z založbo Decca, ki se prav tako ni izkazala za najbolj uspešno. Prva plošča za Decco je bila še v tradicionalnem slogu honky tonka, druga pa je začela nakazovati spremembe v Rogerjevem slogu. Na drugi strani te druge plošče, izšla je leta 1959, je bila namreč skladba Jason Fleming, ki je že imela vse značilnosti klasičnega Rogerja Millerja: duhovito besedilo in izjemno domiselno interpretacijo z veliko nepričakovanimi besednimi preobrati. To je bila ognjevita rockabillyjevska skladba in Rogerjeva prva tovrstna pesem. Ni se prodajala v milijonski nakladi, vendar mu je prinesla nekaj denarja. Ker je denar zapravljal hitreje, kot ga je ustvarjal, se je moral še vedno oprijeti vsega, kar se mu je ponudilo. Tako je, ne da bi kdaj prej sedel za bobni, postal bobnar v zasedbi Farona Younga. Spremljal ga je kakšno leto in pol, in Young je medtem posnel tudi kakšno njegovo pesem. V tistem času je začel sodelovati z založbo RCA, ki ga je dobro poznala predvsem kot pisca uspešnic velikega zvezdnika Jima Reevesa. To je bilo na prelomu desetletja. Ko je Chet Atkins, producent countryjevskega dela založbe, dobil v roke novo Rogerjevo pesem You Don't Want My Love, se je strinjal, naj jo Roger posname kar sam. Avgusta 1960 je to tudi storil, in nastala je prva Rogerjeva različica te pesmi. Drugo, malce ognjevitejšo, je z naslovom In The Summertime posnel pet let pozneje (pesem je nekaj let prej postala velika uspešnica Andyja Williamsa). Ko je leta 1964 uspel pri založbi Smash, je založba RCA izdala zanimivo paleto Rogerjevih pesmi na dveh albumih.

Dolga pot do uspeha

V arhivih založbe RCA je ostalo veliko dobrih posnetkov Rogerja Millerja. Eden izmed njih je zabavna gospelovska skladbica So Saith He The Lord (Tako je rekel On, Gospod), ki je ena izmed dveh zares dobrih zgodnjih Millerjevih nabožnih, a zabavnih in duhovitih pesmi. Druga, I Know Who It Is (And I'm Gonna Tell On Him) je bila objavljena na že omenjenem albumu The One And Only, medtem ko je So Saith He The Lord ostala neobjavljena vse do leta 1995. Kakorkoli, pravih uspehov tudi pri založbi RCA ni bilo. Miller je bil namreč, po besedah prijateljev, genialen, a len. Začel je piti in sodelovanje z založbo RCA se je leta 1963 bolj ali manj neslavno končalo. Bil je čisto na tleh in začel je resno dvomiti, da bo kot glasbenik kaj dosegel. Zato je premišljeval, da bi šel v Hollywood in se preizkusil na filmskem platnu. Vendar je založba Mercury leta 1961 ustanovila podružnico Smash, ki je imela do leta 1963 že kar nekaj večjih uspešnic, na primer My Boyfriend's Back zasedbe The Angels, pograbila je tudi več zvezd, med drugimi Jamesa Browna in Jerryja Leeja Lewisa, ki mu je leta 1963 potekla pogodba z založbo Sun. Charles Fach, odgovorni pri Smash, in Jerry Kennedy, mladi producent, sta povabila še Millerja. Ta je takoj pomislil, da bi si tako lahko plačal pot v Hollywood in si odprl vrata v svet filma. Prvo snemanje je bilo 10. januarja 1964, Kennedy je z njega kanil izdati balado Less And Less. Ko pa je trakove prinesel domov in jih še enkrat v miru poslušal, so njegovi otroci skoraj ponoreli ob zabavni tožbi skesanega zapravljivca z naslovom Dang Me, na katero ni Kennedy niti pomislil. Takoj je preklical izdajo skladbe Less And Less in namesto nje na mali plošči izdal pesem Dang Me. Postala je prva velika uspešnica Rogerja Millerja in vzorec, po katerem je Miller nizal uspehe vse do leta 1967, ko je začel snemati tudi skladbe drugih avtorjev. To je bil vzorec izvirne, lahkotne, duhovite skladbe, z domiselnimi besednimi igrami in preobrati v besedilu ter z izjemno interpretacijo, izdatno podprto s scat-vokalom, ki so ga do tedaj poznali le poslušalci jazza. Način scat petja je odkril Louis Armstrong, ko mu je v dvajsetih letih med snemanjem skladbe Heebie Jeebies padel iz roke list z besedilom in se je moral znajti. V pretirani in popačeni meri so scat prevzeli glasbeniki be bopa v petdesetih letih. Roger Miller je scat uvedel v country in s skladbami naredil pravo malo revolucijo. Bil je eden izmed redkih izvirnih in duhovitih glasbenikov v countryju tistega obdobja. V Nashvillu je šlo tedaj vse po formuli Cheta Atkinsa: po formuli lepih, posladkanih balad, podprtih s klavirjem Floyda Cramerja. Kritiki in poznavalci so Rogerja vzljubili in mu priznavali največje zasluge za poživitev countryja v šestdesetih letih. In kar je najpomembneje: Roger je bil poleg Johnnyja Casha domala edini pevec countryja, ki je bil v šestdesetih letih uspešen tudi na lestvicah popa. Na njih so namreč kraljevali Beatli in druge skupine energičnega britanskega in psihedeličnega zahodnoameriškega zvoka. Elvis Presley je leta 1964 izginil z lestvic, do leta 1966 pa je bil od starih dobrih dečkov iz petdesetih let sorazmerno uspešen samo Roy Orbison, ki je bil najprej izvajalec rockabillyja, pozneje pa pevec zahtevnih balad popa. Miller in Cash sta bila izvajalca countryja v pravem pomenu besede, zato je njun uspeh še toliko pomembnejši za to glasbo. Prvi Rogerjev album za založbo Smash je leta 1964 izšel v dveh različicah: najprej z naslovom Roger And Out, takoj zatem pa, zaradi uspeha pesmi Dang Me, še z naslovom Dang Me in s spremenjenim ovitkom, skladbe pa so ostale iste. Plošča Roger And Out je tako danes izjemna zbiralska redkost in ima na trgu veliko vrednost. Na albumu je še veliko drugih odličnih skladb: Chug A Lug, The Moon Is High, Got 2 Again in druge, ki so potrjevale izvirnost in duhovitost Millerjevega ustvarjanja. Vendar je največji uspeh šele prihajal. Roger Miller je tretjega novembra leta 1964 posnel nekaj, čemur je Charles Fach rekel “potepuhova pesem”, in ta potepuhova pesem je postala ena največjih uspešnic šestdesetih let in Millerjeva uspešnica kariere. Skladbo King Of The Road je med drugimi nekoliko nepričakovano posnela celo skupina REM. Leta 1964 je Roger še jokal od veselja, ko je dobil prvi večdesettisočdolarski ček za avtorske pravice in odstotke od prodaje, leta 1965 pa je bil tega že vajen. Njegov drugi album za založbo Smash se je imenoval The Return Of Roger Miller in je poleg Kralja ceste vseboval še Do-Wacka-Do, In The Summertime, predvsem pa skladbo You Can't Roller Skate In The Buffalo Herd (Ne moreš kotalkati v krdelu bizonov), značilno millerjevsko zabavno pesmico, ki kljub navidezno čudnim besednim zvezam duhovito prinaša nauk, da lahko dosežeš vse, če se le dovolj potrudiš.

Pesnik bolečine

Roger Miller je znal napisati tudi zelo pretresljive pesmi, zato ga upravičeno uvrščamo med ključne avtorje kozmične ameriške glasbe. Ena takih skladb je One Dyin' And A-Buryin' s tretje velike plošče za založbo Smash, 3rd Time Around iz leta 1965. Takšne pesmi so v glavnem ostale skrite občinstvu, po drugi strani pa prav te skladbe Millerja kažejo v popolnoma drugačni luči, daleč od soja žarometov in uspehov na lestvicah. Roger Miller je bil torej tudi pesnik bolečine. Večje uspehe je nizal do leta 1968, ko ga je začela izdajati muza, zato je iskal primerne skladbe pri drugih avtorjih. Prvi je leta 1969 posnel skladbo Me And Bobby McGee Krisa Kristoffersona in z njo dosegel soliden uspeh. Snemal je tudi skladbe Bobbyja Russella, Curlyja Putmana in drugih novejših piscev countryja. Leta 1970 se je vrnil h koreninam in posnel album zgodnjih skladb, ki so bile uspešnice v izvedbah drugih izvajalcev. Album je posnel v klasičnem slogu honky tonka in ga naslovil A Trip To The Country (Izlet na deželo). Leta 1970 je založba Mercury zaprla podružnico Smash in Miller se je do leta 1973 umaknil z glasbenega prizorišča.

Zadnje stvaritve

Roger Miller se je v sedemdesetih letih bolj poredko oglašal, čeprav se je njegova muza znova prebudila. Izdal je nekaj odličnih in duhovitih, a popolnoma prezrtih albumov, v začetku osemdesetih pa je z Williejem Nelsonom in Rayem Pricem posnel ploščo Old Friends, ki je vredna pozornosti predvsem zaradi naslovne skladbe, na kateri pojejo vsi trije, izstopa tudi Rogerjeva izvedba lastne skladbe Aladambama. V osemdesetih letih je Miller odločneje opozoril nase le enkrat, in to leta 1986, ko je pobral drugi niz grammyjev (prvih pet je dobil davnega leta 1964) za glasbo iz predstave Big River, predstave o Huckleberryju Finnu. Istega leta je izdal tudi album z nekaterimi teh pesmi. Nato spet ni bilo kaj dosti slišati o njem vse do leta 1992, ko je umrl za rakom na grlu. V sedemdesetih in osemdesetih je sicer imel nekaj koncertov, le redko pa se je kako drugače pojavil v javnosti. Leta 1995 je založba Mercury izdala odlično kompilacijo Millerjeve glasbe na treh ploščah. Na njih so se znašli tudi redki in neobjavljeni posnetki, ki glasbenika kažejo v drugačni luči. Roger Miller je bil eden največjih pesnikov countryja.

Matej Krajnc in Jane Weber