Saga o pianistih (9. del)

Martha Argerich

"Toda nasprotovanja ob njegovi izključitvi iz finala Chopinovega mednarodnega tekmovanja v Varšavi istega leta in izjava Marthe Argerich, 'Ta moški je genij', so mu nepričakovano prinesli svetovno slavo." (Iz programske knjižice ob koncertu z Ivom Pogorelićem, 10. junija 1997 v Londonu.)

Kdor je med vami (še vedno) poznavalec ali celo pristaš interpretacij hrvaškega pianista Iva Pogorelića, prav gotovo pozna slavno afero s Chopinovega tekmovanja leta 1980 vVaršavi. Martha Argerich je takrat ne le izrekla ta stavek, ampak je, iz protesta, ker Pogorelić ni bil izbran v finalno etapo, izstopila iz tekmovalne komisije. Temperamentna gesta - ne le temperamentne pianistke, temveč umetnice, ki jo kritiki postavljajo v vrh ženskih glasbenih poustvarjalk 20. stoletja, poslušalci, ki nestrpno čakajo vsako novost v njeni karieri, pa jo ob prelomu stoletij prištevajo med še živeče kultne pianiste ...

KOLEKCIJA UČITELJEV - IN NAGRAD

Argentinka Martha Argerich, rojena 5. junija 1941, je že pri dveh letih in pol izrazila željo, da bi igrala klavir. Pravzaprav je želja nastala v vrtcu. Tam jo je neki petletni fantič vedno dražil, da ne zna tega in onega, ona pa mu je vedno skušala kljubovati. Tako ji je nekega dne zabrusil, da ne zna igrati klavirja. Da bi mu dokazala nasprotno, je takoj vstala, šla h klavirju ter začela igrati melodijo, ki jo je učitelj vedno znova igral. Ker je melodijo zaigrala po posluhu in čisto pravilno, je učitelj takoj poklical njeno mamo. Marthini starši sicer niso bili glasbeniki, toda vedeli so, kaj morajo storiti. Tako je hčerka pri petih letih začela hoditi k pouku klavirja, tri leta zatem pa jo je učitelj, Italijan Scaramuzza, že pripravil na début z orkestrom. Kasneje je želja po izobraževanju Argerichevo pripeljala za dve leti v Genevo - tam je najprej študirala z Madeleine Lipatti, potem jo je usmerjal Nikita Magaloff, med učitelji je bil tudi Arturo Benedetti Michelangeli. Srečala ga je v Bolzanu, toda Marthin učitelj je postal šele kasneje, ko je imela dvajset let. V letu in pol mu je igrala le štirikrat, zato ga ni nikdar pojmovala za učitelja v pravem pomenu besede. Prvo mesto med njenimi učitelji ima verjetno Avstrijec Friedrich Gulda - vsestranski glasbenik, ki je preminil 27. januarja letos. Martha ga je prvič slišala v Argentini in takoj začutila v njem pravega vodnika pri glasbenem študiju. Marthini starši so bili diplomati, zato jim je argentinski voditelj Juan Peron leta 1955 omogočil službovanje na Dunaju, kjer je bila Martha bliže učitelju. Bolj slabo je znala nemško, prav tako tudi učitelj špansko - toda v glasbi sta našla skupni jezik. Tudi takrat, ko je imela Martha 'lena' obdobja in se je z učiteljem raje pogovarjala o Bogu in smislu bivanja. Nekoč pa je Gulda podvomil v njene sposobnosti. Da bi te dvome ovrgel (ali potrdil), ji je dal težko nalogo: do naslednje lekcije - to je bilo pet dni kasneje - se je morala naučiti Ravelovo skladbo Gaspard de la nuit in Schumannove Abegg Variacije. K sreči se Martha ni zavedala, kako zahtevni sta ti deli (Ravelov Gaspard je eno najtežjih pianističnih del nasploh), in se ju je - v zadovoljstvo učitelja - tudi naučila.

Ko je Martha prvič srečala Michelangelija, jo je ta povprašal tudi po njenih dotedanjih učiteljih. "Bella collectione," je komentiral slavni pianist, ko je slišal vsa imena. Martha Argerich pa ima v življenjepisu poleg seznama znanih pianistov, ki so bili njeni učitelji, tudi lepo zbirko nagrad. Svetovno glasbeno sceno je začela osvajati leta 1957, ko je v razmiku treh tednov zmagala na dveh pomembnih mednarodnih tekmovanjih - na Mednarodnem glasbenem tekmovanju v Genevi in Busonijevem tekmovanju v Bolzanu. Tri leta zatem je posnela prvi recital z deliod Chopinovega Scherza v cis-molu do Lisztove Šeste madžarske rapsodije. Ta début, ki je pri založbi Deutsche Grammophon prvič izšel leta 1961, danes prištevamo med legendarne posnetke. "Dokument zrele mladosti in v marsikateri pasaži merilo klavirske tehnike vse do danes. Kajti tako hitrih in lahkotno zaigranih sklepnih oktav Prokofjeve Toccate - kot bi jih stresla iz rokava - nismo slišali na nobenem kasnejšem posnetku," je v spremni knjižici ponatisa iz leta 1995 napisal Peter Cossé (DG 447 430-2).

Pravo zmagoslavje pa je bilo leta 1965, ko je Martha Argerich slavila na Chopinovem tekmovanju v Varšavi - dogodek, ki ji je leto kasneje omogočil début v ZDA in koncerte po vsem svetu. Toda to ni bila njena zadnja nagrada. Še pred kratkim, oktobra lani, jo je družba Gramophone razglasila za Umetnico leta (Artist of the Year), za CD s posnetki obeh Chopinovih klavirskih koncertov pa je dobila tudi prvo nagrado v kategoriji koncertov. Dva meseca kasneje, decembra 1999, se je Gramophonu pridružila tudi največja elektronska knjigarna na svetu, Amazon, ki je pianistki prav tako dodelila naslov Umetnice leta ter hkrati takole obrazložila priznanje: "Letos je izšlo obilo dobrih plošč s klasično glasbo, toda nihče ni v tem žanru tako prevladoval kot argentinska pianistka Martha Argerich. V prgišču novih posnetkov je Argericheva v dela Mozarta, Chopina, Šostakoviča, Čajkovskega in drugih vnesla tehnično briljanco in energijo, ki ji ni mogoče najti primerjave. Njeno delo je plodno, polno pobud in vsestransko. In komaj čakamo, da vidimo, kaj ima pripravljeno za leto 2000."

Leto 2000 je prineslo novo nagrado - tokrat nagrado grammy za Solo instrumentalni album z orkestrom (Prokofjev: Koncerta za klavir in orkester št. 1 in 3; Bartók: Klavirski koncert št. 3 s solistko Martho Argerich).

"ZELO RADA IMAM KLAVIR, TODA NE MARAM BITI PIANISTKA."

Videti je, kot da je sosledje pravih dogodkov Argerichevo vedno pripeljalo na ustrezno mesto, kjer se je lahko kar najbolje izkazala. Toda tudi njeni vzponi poznajo vmesne padce. Že na samem začetku klavirskega izobraževanja je začela sovražiti vadbo, ker so jo starši nenehno silili h klavirju. Zato se je skrivala v kopalnici in nosila čevlje, v katere je pred tem zlila vodo - verjela je, da bo zbolela, tako ji ne bo več treba vaditi. Sovražila je tudi soiréeje: namesto da bi igrala pred občinstvom, se je raje skrivala pod mizo ...

Krize zaradi vadbe je imela tudi kasneje. Samo kakšno leto pred varšavskim tekmovanjem, na katerem je zmagala, se je končalo približno triletno obdobje brez vadbe. Njen takratni učitelj Stefan Askenaze in njegova žena sta ji ves čas vlivala samozavest, toda Martha še vedno ni povsem verjela vase niti noč pred tekmovanjem. V enem redkih intervjujev, ki ga je v reviji Clavier septembra 1979 objavil Dean Elder, je povedala: "Noč pred tekmovanjem sem si rekla: 'Tako, Martha, zdaj se je zate vse končalo. Bila si pianistka, toda zdaj nisi več. Ne moreš igrati, torej, kakšna pianistka si? Znaš nekaj jezikov; najbolje, da se začneš preživljati kot tajnica.'"

V istem intervjuju je tudi povedala: "Zelo rada imam klavir, toda ne maram biti pianistka. Ne maram poklica. In kadar kdo igra, je, seveda, pomembna vadba. Toda sam poklic - potovanje in način življenja - sploh nima nobene povezave z igranjem ali z glasbo, absolutno nič! To je tisto, zaradi česar ne uživam v poklicu koncertne pianistke. Ko si zelo mlad in ko še študiraš, nikdar ne veš, kakšen je v resnici poklic. Nihče ti ne pove, in ljudje, ki niso v tem poklicu, nimajo pojma. Mislijo, da je čudovito."

In nekoliko kasneje: "Imam dolga obdobja, ko se ne dotaknem klavirja. In potem spet nekaj časa igram kot obsedena. Toda uživam v povsem drugačnih stvareh, v sprehodih, pogovarjanju z ljudmi, ne glasbeniki, rada sem v povsem drugačnem ozračju."

Taka obdobja se zgodijo tudi takrat, ko ima Argericheva že dogovorjena snemanja in koncerte. Lani smo se veselili tudi njenega prvega nastopa v Sloveniji - na Poletnem festivalu v Ljubljani naj bi nastopila z orkestrom, a je koncert odpovedala. Je šlo res za bolezen - v resnici je imela Argericheva v karieri hudo krizo tudi zaradi bolezni - ali pa je imela spet eno tistih obdobij?

To, da ima slavna pianistka obdobja, ko je sita poklica in gre stran od glasbila, prav gotovo ni novost za glasbenike. Življenjske zgodbe mnogih (slavnih in manj slavnih) glasbenikov pričajo o dnevih, tednih, mesecih in celo letih brez vadbe in igranja v javnosti. Takrat se sprašujejo o smislu vadbe in se želijo 'prestaviti' v kožo 'navadnih' ljudi, ki imajo čisto običajna življenja z ustaljenimi urniki. Vmes, ko takole hodijo po notranjih poteh, pa čustveno zorijo tudi skladbe, ki jih glasbeniki razdajajo publiki, ko so spet pripravljeni. Argericheva je v nekem drugem intervjuju ( Ates Orga 1978, International Music Guide 79) takole povzela: "Mislim, da ga (klavir - op. p.) sovražim prav toliko, kakor ga ljubim. Tako si odvisen od tega. Nobene stvari ne moreš imeti, ne da bi imel tudi njeno nasprotje."

ISKANJE SVOBODE

Marthino muhavost zelo dobro poznajo tudi poslušalci. Ne samo, da je zelo redko pripravljena dati intervju; tudi njeni solo recitali se zgodijo prav izjemoma. Uradno je bil njen zadnji recital leta 1981 v ZDA. Kasneje - leta 1995 - je igrala še na Japonskem, v mestu Beppu, kjer je novembra 1998 organizirala tudi festival (letos novembra bo podoben festival s koncerti in z mojstrskimi tečaji, v katerih dejavnost so vključeni Marthini prijatelji in obenem priznani poustvarjalci klasične glasbe, potekal že tretjič zapored). Toda recital, ki ga je imela na Japonskem, ni bil načrtovan in najavljen, kot je sicer v navadi. Zato pa je bil načrtovan koncert, ki se je v Carnegie Hallu v New Yorku zgodil pred slabim mesecem dni - 25. marca 2000. Koncert je bil razprodan že dober mesec poprej, četudi so vstopnice za najboljše sedeže stale 500 ameriških dolarjev. Koncert je bil dobrodelen, izkupiček pa je bil dodeljen Waynovemu Institutu za raziskovanje raka (John Wayne Cancer Institute) v Santa Monici v Kaliforniji; na tem Institutu je bila uspešno zdravljena tudi Argericheva. Posebnost koncerta ni bila le ta, da so se lahko 'v živo' srečali člani internetnih skupin, ki si redno izmenjujejo informacije o najljubši pianistki. Prvi del koncerta je bil namreč rezerviran za pianistkin solo recital (na sporedu so bila dela Bacha, Chopina in Prokofjeva), v drugem delu pa so se Argerichevi pridružili prijatelji. Najprej člani godalnega kvarteta Juilliard, kasneje pa še pianist Nelson Freire, s katerim že precej let igrata v duetu.

In kakšno je razpoloženje na koncertih Marthe Argerich? Kritik Allan Kozinn je 14. marca 2000, prav tako v Carnegie Hallu, spremljal koncert s solistko Martho Argerich v Tretjem klavirskem koncertu Prokofjeva s Philadelphia Orchestra in z dirigentom Dutoitom: "Žar takšnega nastopa je težko prepustiti klepetu med odmorom, zato občinstvo gospe Argerich sploh ni pustilo oditi. Ritmično ploskanje in glasne zahteve po dodatku niso zmanjšali niti, ko so se v dvorani prižgale luči. Gospa Argerich se je večkrat trudila, da bi spravila orkester z odra, toda glasbeniki se niso zganili s stolov. Na koncu ni imela drugega izhoda, kot da je zaigrala dodatek ..." (The New York Times, 16. marec 2000.)

Zanimiv je repertoar Marthe Argerich, ki je verjetno zelo drugačen od repertoarja klasičnih pianistov. Na seznamu posnetih skladb - ki segajo od Bacha do Janáčka in Messiaena - je pravzaprav zelo malo solističnih del. Med njimi je največ Chopinovih skladb, tem pa po številu že sledijo klavirski koncerti z orkestrom. Zelo bogato je pianistkino komorno muziciranje. Med njenimi stalnimi sodelavci so poleg Freira še pianista Alexandre Rabinovitch in Stephen Kovacevich, čelist Misha Mayski, violinist Gidon Kremer, flavtist James Galway, dirigenta Charles Dutoit in Claudio Abbado ter drugi (na japonskih festivalih precej sodeluje tudi z azijskimi kolegi), s katerimi jo vežejo takšne in drugačne prijateljske vezi (s Kovacevichem in z Dutoitom ima tudi otroke).

In kako misli Argericheva na mlajši rod glasbenih poustvarjalcev? Poučuje le na mojstrskih tečajih v Beppuju, septembra 1999 pa je v Buenos Airesu ustanovila 1. Mednarodno klavirsko tekmovanje, ki mu je tudi predsedovala. Drugo tovrstno tekmovanje lahko pričakujemo že naslednje leto, vmes pa z Nizozemcem Gustavom Alinkom pomaga mladim pri oblikovanju kariere pri Alink-Argerich Foundation, fundaciji, ki že s podnaslovom dovolj jasno opredeljuje dejavnost: An Independent Worldwide Information and Service Centre for Musicians and Competitions (Neodvisni svetovni informacijski in servisni center za glasbenike in tekmovanja; elektronska pošta: alink-argerich@worldonline.nl).

Ali so vse te mnogotere dejavnosti Marthe Argerich zgolj odsev učitelja Friedricha Gulde, ki je bil prav tako ploden na več področjih (solistično in komorno v klasični in jazzovski glasbi, kot dirigent in tudi kot improvizator ter skladatelj)? Aprila 1997 sta v Los Angelesu Jura Margulis in Martha Argerich takole končala pogovor:

JM: "Kaj je za umetnika najpomembnejše?"

Argerich: ...

...

...

...

"Svoboda ..."

Damjana Zupan

Kaj več o Argerichevi - tudi o najnovejših izdajah video in DVD posnetkov ter tudi CD-jev - lahko najdete na internetnih naslovih:

http://www.andrys.com/arg-1979.html

http://www.andrys.com/argerich.html

http://www.richter.simplenet.com/argerich.html

http://radio.cbc.ca/programs/gp20c/newsite/biography/argerich.html

http://www.classiccd.co.uk/artists/argerich/argerich.html