Domače dvorišče

Sleazy Snails

Polži posebneži

Ptujski Sleazy Snails veljajo za ene izmed tistih slovenskih glasbenih posebnežev, ki ne pripadajo ne tej ne oni strani, tudi vmes niso, ampak preprosto gonijo samosvojo godbeno izpoved in se prebijajo v naslednji dan samo zaradi samozavesti in prepričanosti v lastno početje. To so dokazali že samo z vrnitvijo in z objavo drugega albuma Mirovanje, ki so ga izdali v samozaložbi (popravljamo napako iz februarske številke, kjer smo navedli, da je založba Mega Audio; to je le studio, kjer je skupina posnela album).

Mirovanje! Dobra metafora za vaš dolg premor!

Zlatko, kitara (Z): Vzeli smo ga pri našem prijatelju Ivanu Braču, ptujskem pesniku. Naslov se nam je zdel primeren za ta naš dve, tri leta dolg premor. V tem času smo se ustanovili na novo. Stara postava je šla narazen, ko nas je zapustil pevec, ker preprosto ni več šlo naprej. Potem smo dobili novega pevca Marwana - in začeli smo znova. Nato je prišla še Karmen, in odšli smo v studio.

Kje so se zgodili glavni ustvarjalni premiki v novi postavi?

Karmen, pevka (K): Najprej, Marwan prihaja iz Damaska in že on prinaša nekaj drugačnega v izražanju. Osebno benda prej nisem pretirano spremljala, čeprav smo živeli v istem mestu. Vsak, ki pride na novo v bend, ima svojo predstavo o bendu in o glasbi ...

Z: Gre tudi za to, da člani benda pripadamo zelo različnim generacijam. Pripadamo tudi različnim družbam, prej se sploh nismo družili, potem pa smo se le našli.

Marwan, pevec (M): Spoštujem prejšnjega pevca, vendar menim, da sva midva celo stvar razgibala z melodičnimi linijami. Obenem pa je sam glas veliko bolj v ospredju kot prej.

Ste bili dve leti v studiu?

Z: Ne, nastopali smo predvsem po našem koncu. V resnici smo s snemanji utrjevali naš material. Snemali smo kakšno leto s premori. Vse skupaj se je dolgo vleklo, na srečo so nam šli v studiu zelo na roko - postavili so nam pavšal, pa tudi omogočili, da plačamo, ko bomo imeli ...

K: Vzeli smo si čas!

M: Imeli smo delo, pa smo prekinili snemanje in se nato vrnili. Vmes smo veliko komadov aranžmajsko spremenili.

V glavnem je pri nas praksa najetja studia za tista dva tedna, v katerih se vse posname, miksa in adijo.

Z: Tudi mi smo mislili, da bo tako. Če bi bili finančno in časovno omejeni, bi verjetno gradivo posneli in naredili v desetih dneh, ampak se je vse drugače izteklo. V studiu se je oblikovalo prijateljsko razpoloženje, nismo bili omejeni s časom. Nekatere komade smo celo obrnili na glavo.

Pa ste zadovoljni s končnim izdelkom?

K: Zmeraj se kaj najde...

Z: Manjka mu udara, ki pride v ospredje na koncertu. Prodajno je morda bolje, da je tak, kot je, osebno pa bi raje videl šus. Pri nas ne producenti ne bendi ne znajo narediti tega udara, ne znajo ga izvleči. Imamo premajhen trg, da bi imel specializirane producente samo za punk, samo za metal.

Pri vašem novem delu se srečujemo s kombiniranjem slovenščine in angleščine.

M: Do tega smo prišli zelo preprosto. Besedili za komada Mravlje in Vdrl bom v tvojo glavo sta bili narejeni v angleščini, potem smo ju poskušali narediti v slovenščini, in stvar je bila prav v redu.

V zadnjem času se je pri nas izoblikovala slovenska rockovska scena z bendi, kot so Big Foot Mama, Babewatch, Sausages, Divji kojoti, ki imajo poudarjena slovenska besedila. Medtem imajo tako imenovani alternativni rockovski bendi, denimo Dicky B. Hardy in Hic Et Nunc, še vedno angleška besedila. Ali ste pri preskoku na slovenščino razmišljali o prodoru na slovenske radijske postaje?

M: Gotovo!

Z: To je spet zgodba zase. Ne vem, kaj je treba narediti, da se pride, na primer, na nacionalni radio. Saj prideš v oddaji Na piedestalu in Drugi val, ne vem pa, zakaj nas ni v rednem programu, čeprav imamo komade, ki so sprejemljivi za množice. Ne vem, ali bi moral priti do urednika in mu dati 200 mark ...

K: Točno to!

Z: Žal, vendar če gre za nacionalni nekomercialni radio, tega ne bi smeli delati. Morali bi biti veseli vsakega novega slovenskega benda.

M: Za promocijo benda skrbimo sami, nimamo menedžerja. Album smo poslali na vse mogoče konce in naslove.

Koliko vas pri glasbenem početju omejuje služba?

Z: Zelo! Poglej, nocoj igramo, jutri zjutraj pa moram v službo ...

K: Vsak ima nekaj, nekateri imamo tudi družine.

M: Če hočeš imeti pravi bend, moraš živeti samo za to. Vse drugo moraš črtati.

Ali vas pri tem omejuje tudi samo nastopanje v slovenskem prostoru?

Z: Bolj gre za težavo s stiki. Če imaš človeka, ki za to skrbi, je fino. Nam ta del posla preprosto ne leži, zato smo na obrobju. Vendar ne potrebujemo menedžerja, ki bo zavrtel telefon in uredil špil. Želim si takega, ki bo vložil denar v bend in postal član benda.

K: Čeprav je prav v redu tako, kot je. Ni panike, nihče nas ne preganja, gre pa za akcijo in imamo se fino.

Prej ste omenili sodelovanje s pesniki. Kako so reagirali na vašo rabo njihovih besedil?

Z: Ivan Brač, pri katerem smo si sposodili naslov cedeja in besedilo za komad Mirovanje, je ptujski boem. Že deset let so mi všeč njegova besedila, in vedno sem si govoril, da moram to izkoristiti in vključiti v našo glasbo. Z Borutom Gombačem, ki je dal besedilo za In dotakni, smo se srečali pri Hedlovem projektu, ko so rockerji peli pesnike. To je bilo pred štirimi leti, ko je Hedl razdelil besedila bendom, ti pa so potem nastopili na Maršu.

Novi, drugi album Mirovanje se mi dozdeva veliko svetlejši od prvega. Gre za zvočen, zelo kozmičen album.

Z: O tem nisem nikoli razmišljal, čeprav se mi je zdelo samoumevno, kar praviš.

M: Veliko se je vložilo v produkcijo.

Mislim, da sta ravno vidva, pevca, veliko prispevala k temu.

M: Da, gre za razvoj benda. V bend sem prišel, pravzaprav sva prišla, ko je bila večina zadev že dokončana, morala sva se le še vključiti. Pa tudi starejši ljudje so bolj sentimentalni, ha.

Na novem albumu so tudi nekateri starejši komadi.

Z: Crazy Snails je s prejšnjega albuma, Vdrl bom v tvojo glavo pa je eden prvih komadov Sleazy Snails, a ga nikoli doslej nismo posneli.

Kje se Sleazy Snails vidite v slovenskem glasbenem prostoru?

M: Rekel bi, da ne samo v Sloveniji, tudi v svetu smo nekaj zelo posebnega, samosvojega.

Z: Že od nekdaj smo out bend na slovenski sceni. Na nobeni sceni nismo delovali, dlje časa smo bili le na Hedlovi, čeprav tej ortodoksni hard core punk sceni nikoli nismo pripadali, vendar nas je vedno vabil zraven. Konec koncev je to edino, kar se je dogajalo. Za to sceno smo preveč melodični, za neko drugo pa preveč drugačni. Gorazd Beranič je po našem prvem koncertu zapisal, da smo toliko samosvoji, da bomo imeli težave. “So dobri, ampak to jih bo teplo!” Pred pol leta, ko smo igrali z Big Foot Mamo na Ptuju, nas je publika preganjala z odra, čeprav je bila začudena.

Dogajanje na ptujski sceni je zadnja leta zamrlo.

Z: Tako hudo, kot je zdaj, še ni bilo. K temu je pripeljalo to, da na sceni ni človeka, ki bi delal.

K: Ostali smo samo mi, Kvinandton in Hudobni volk.

BIGor