Sting

Ko tudi ambicij ni več

Prišel je skozi zadnja vrata. V času punk revolucije se je z The Police postavil na nasprotno stran in bil tarča žaljivega posmeha. Preračunljivo in spretno je zlezel tik pod vrh, s katerega se mu je leta 1984 s Thrillerjem lahko smejal samo Michael Jackson. Danes se mu ne smeji nihče.

Se mi zdi, da o njem vemo skoraj vse. Tudi tisto, česar nam ne bi bilo treba vedeti: da z ženo s tantričnimi meditacijami (ali kakorkoli se že temu reče) v postelji “oddelata” osemurni “šiht”, da jo je nekdanji računovodja popihal s šestimi milijoni dolarjev, česar Sting še opazil ni, in da se je po zaslugi Puffa Daddyja, ki je eno najlepših pesmi v glasbeni zgodovini Every Breath You Take priredil ali (raje) popačil v I'll Be Missing You, izgubljenih šest milijonov dolarjev spet vrnilo v Stingovo iz leta v leto težjo malho. Vemo tudi to, da Sting več kot rad razveže mošnjiček v dobrodelne namene, da je (vsaj za nekaj let) rešil na milijone hektarov tropskih gozdov, da je v štiriindvajsetih letih podaril življenje šestim otrokom, zaigral v nekaj filmih in da je zdaj zaradi desničarske vročice v sosednji Avstriji pripravljen odpovedati tamkajšnja poletna koncerta.

Ni slabo za (skoraj) petdesetletnika, ne? Pa njegovega poglavitnega življenjskega dela še omenili nismo. Petindvajset let glasbene kariere tako karizmatičnega in predanega glasbenika je vsekakor pustilo velik pečat na kulturno zgodovino, ne le na glasbeno. Ne glede na to, da se vam morda zdi iz leta v leto bolj dolgočasen, bolj pridigarski, vse bolj usmerjen v duhovne sfere in čedalje bolj očaran nad tako imenovanim tretjim svetom. O tem bi lahko sklepali iz medijskih vsebin, ki se kakorkoli nanašajo na Stinga. Mnogi pri tem pozabljajo, mlajša generacija pa še ve ne, kaj je bil svoje čase Sting, kaj je pomenil in kaj je naredil.

Njegovo Roxanne je leta 1984 kot Policist z Beverly Hillsa prepeval tudi Eddie Murphy. Okej, pesem ni bila samo Stingova. Zanjo je bil zaslužen celoten trio The Police, torej poleg Stinga še ameriški bobnar Stewart Copeland in izkušeni britanski kitarist Andy Summers. Najbolj pa prav gotovo Stewartov brat Miles Copeland. Nadobudni manager tria in goreč privrženec punka je takoj vedel, da je pesem z mehko tango (ne reggae!) dinamiko prava klasika. Naslednji dan je Miles s posnetkom odšel na založbo AandM in domov prišel s pogodbo.

Presenetljivo, glede na to, da so se The Police zavestno odločili, da se bodo v velikem loku ognili punka in heavy metala. Četudi je to pomenilo, da se bodo zamerili vsem angleškim alternativnim klubom, še bolj pa tamkajšnji močni punkovski subkulturi. Ironična pripomba, ki jo je neke noči pred nastopom izrekel Sting, je dovolj zgovorna. “Dobro. Zdajle bomo zaigrali malo punka, se pravi, da so besedila banalna in glasba obupna.” Sting je po besedah Stewarta Copelanda tedaj, leta 1978, sovražil vse, kar je videl. Bil je pač provincialen dečko v drugi polovici dvajsetih let, ki je imel za seboj semester študija angleškega jezika, diplomo s kolidža za učitelje in nekaj let učiteljevanja v majhnem rudarskem naselju blizu rodnega Newcastla; pa seveda polna ušesa jazza in bluesa, odpor do Led Zeppelin ter igranja v tradicionalnem jazzovskem ansamblu The Riverside Men in v jazz-rock zasedbi Last Exit. Prav nastop slednje je menda Copelanda popolnoma očaral; pravzaprav se mu je zdelo, da je bend obupen, navdušen je bil zgolj nad Stingom, njegovim petjem in igranjem basa.

Sting je bil kot nalašč za Copelandov ambiciozen projekt, ki naj bi se (zaradi dobre publicitete, kajpak) imenoval The Police. Sumničavi Sting, ki je imel občutek, da ga bo v velikem mestu vsak poskušal pretentati, je sicer izdavil usodni da, a to še ni pomenilo, da so mu Stewartove glasbene zamisli sedle v uho. Odpor do modne muhe – punka, ki mu je podlegel tudi Stewart, je bil v Stingu tako močno usidran, da ni imelo smisla siliti v enostavne, a na moč priljubljene glasbene vzorce. Medtem ko so Sex Pistols, Clash, Buzzcocks, The Damned in drugi bendi (sto ali več) spreminjali obličje sodobne glasbe, je Sting hotel ustvarjati zrelo, na rocku in jazzu zasnovano melodiko, ki je klubska mladina niti slučajno ni bila pripravljena prebaviti. Tudi nekateri popravki, ki so vključevali reggae ritme, niso šli v promet. Izkušeni in slabih deset let starejši Andy Summers, ki je kot kitarist kmalu zamenjal neukega Henryja Padovanija (Stewart in Sting sta ga po hitrem postopku dala na čevelj), se je krepko zamislil: ali naj ostane v zasedbi z dvema arogantnima in egoističnima glasbenikoma, ki po letu dni bednega nastopanja v angleških beznicah še vedno samozavestno zatrjujeta, da je to šele začetek in da za časovnim vogalom čakajo razprodane arene in milijonske naklade albumov – čeprav za zdaj nista uspela posneti niti enega.

Tudi Sting je izgubljal upanje. V najhujši krizi je dobil celo ponudbo, da bi igral v spremljevalni skupini Billyja Oceana za celih 90 funtov na teden. Copeland je leta 1979 za Melody Maker povedal, da je prav tedaj moral uporabiti vse prepričevalne sposobnosti, da Stinga - iz razumljivih razlogov, navsezadnje je imel že ženo in otroka – ni premamila denarna plat sicer ne pretirano obetajoče ponudbe. Namesto tega mu je zagotovil, da Amerika komaj čaka na njihov prihod. Če so jih imeli Britanci za mehke novovalovce, ki nimajo jajc, da bi malo podžgali kitare, bo v Ameriki vse drugače.

In je bilo. Sicer ne takoj. Prelomnico je po besedah in spominu Milesa Copelanda pomenil nastop v Syracusi v ameriški zvezni državi New York. Resda so občinstvo sestavljali samo štirje obiskovalci kluba, toda med njimi je bil tudi lokalni radijski didžej, ki je takoj naslednji dan po radijskih valovih prisegal na The Police in poslušalce seznanil z njihovo glasbo.

Čudaški trio s kitarskim veteranom Summersom, progresivnim rockerjem Copelandom in jazzovsko usmerjenim Stingom je začel buriti duhove glasbenih kritikov, radijskih postaj in ameriških klubov. Mehka in poživljajoče ritmična glasba s prvega albuma Outlandos d'Amour (1978) s tremi uspešnicami, Roxanne, Can't Stand Losing You in So Lonely, je bila kljub vsej človečnosti in kakovosti trn v peti angleškemu BBC-ju. Roxanne se jim je zaradi provokativne teme (Roxanne, you don't have to put on a red light / you don't have to sell your body to the night) zdela vredna prepovedi predvajanja, prav tako tudi Can't Stand Losing You, ki naj bi s samomorilskim sporočilom (I guess you call it suicide / but I'm too full to swallow my pride) in z ovitkom singla, na katerem je obešenec, prepričala kakšnega mladoletnika. Medtem ko jo je drugi album Reggatta de Blanc (1979) z uspešnicami Message in a Bottle in Walking On the Moon dobro odnesel, kar se tiče cenzure (in še bolj prodaje!), je Zenyatta Mondatta (1980) britansko javno televizijo šokiral z Don't Stand So Close to Me, v katerem Sting namiguje na razmerje med učiteljem in učenko (Young teacher the subject of schoolgirl fantasy / she wants him so badly ...), kritike pa razočaral z De Do Do Do, De Da Da Da. Pesem z ironijo o banalnosti in zlorabi besed ni prepričala, pa tudi albumu so (upravičeno) očitali ponavljanje in vztrajanje pri starih, že preskušenih vzorcih.

Kaj zdaj? Trio vsekakor ni imel namena ponikniti. Sting, ki mu je bila vloga frontmana pisana na kožo, in Copeland, ki se je kot ustanovitelj skupine vedno znova hvalil, da brez njega The Police tako ne bi obstajali, sta bila preveč ponosna, da bi pustila vse skupaj odteči v odtok pozabe. Zakaj tudi bi? Za Policaje se je tekma šele dobro začela, samo pravila je bilo treba spet prirediti – seveda njim v prid. Leta 1981 izdan Ghost In The Machine je prinesel kar nekaj sprememb. Copeland in Summers sta tokrat prispevala nekaj boljšega gradiva, na klaviaturah se je triu pridružil Jean Roussel, Sting pa je v roke prijel tudi saksofon. V marsičem temačen album je pospremila tudi politično usmerjena tematika, ki je – spet – zmotila BBC. Videospot za odlično Invisible Sun je zaradi posnetkov Severne Irske s podtalnim političnim sporočilom preveč bodel v oči, da bi ga varuhi javnosti lahko kar tako spregledali. Poleg omenjene pesmi sta publiko navdušili predvsem Every Little Thing She Does Is Magic, Spirits in the Material World in Rehumanize Yourself. Z reggaejem obarvano ritmično podlago je zamenjal veliko bolj celovit zvok, ki je zapolnil poenostavljeno praznino zgodnjih The Police. Konec koncev so osemdeseta s čedalje večjo pop konkurenco to tudi zahtevala.

Kvaliteta njihovega zvoka je vrhunec in hkrati tudi labodji spev dosegla z odličnim albumom Synchronicity (1983). Večino pesmi je tokrat napisal Sting; njegove so bile praktično vse omembe vredne, od Every Breath You Take (mimogrede, z grammyjem nagrajena pesem je ena najbolj predvajanih pesmi na ameriških radijskih postajah, to pomeni, da je že krepko prekoračila petmilijonto predvajanje), pa do odličnih King of Pain, Wraped Around Your Finger in Tea in Sahara. Odlična bera harmoničnih, intelektualno in duhovno spoliranih skladb je že napovedovala Stingovo solo kariero, ki po čedalje glasnejših, tudi fizičnih prepirih med njim in Copelandom ni bila zgolj fantazijsko ugibanje.

Potem ko je razpadel Stingov prvi zakon in je duševni mir poiskal v toplem objemu Jamajke in novega dekleta Trudy Styler, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo počilo tudi v Policijskih vrstah. Po zmagoslavnem koncertu na newyorškem stadionu Shea marca 1984, s katero se je uradno končala turneja Synchronicity, je Sting tovarišema povedal, da je čas za – krajše počitnice.

Ko je osnovnošolec Sting, takrat še Gordon Sumner, nastopil na državnem mladinskem prvenstvu v teku na 100 metrov in je tekmo končal tretji, je atletiko obesil na klin. Vedel je, da nikoli ne bo mogel premagati tistih, ki sta ciljno črto pretekla pred njim. Kakšen smisel ima potem nadaljevati? Leta 1984 pri 34 letih Sting verjetno ni spremenil mnenja. Samo da je takrat morda menil, da se lahko povzpne na najvišjo stopničko. Pa saj se v marsičem tudi je. Danes je Sting pojem uspešnega glasbenika, dobrotnika in karizmatičnega človekoljuba, ki je kljub zvezdniški slavi še vedno pripravljen nastopiti v otroških oddajah BBC in kakšno reči tudi na svoj račun. Saj veste, nihče ni popoln, tudi on ne. Sploh glasbeno je tarča očitkov, ki se nanašajo predvsem na ustaljeno zvočno podobo, ki se mnogim zdi medla in dolgočasna. Eni ne marajo njegovega “pridiganja”, drugi se zmrdujejo nad zazrtostjo v dežele tretjega sveta, tretji bi spet radi videli dobre stare The Police.

Tako kot je pulover z rumenimi in črnimi črtami, po katerem je menda dobil vzdevek, zamenjal z Versacejevimi oblekami, je Sting v marsičem spremenil tudi glasbo. In to takoj, ko ni bil več odvisen od policijskih tovarišev.

Za leta 1985 izdan album The Dream of The Blue Turtles je okoli sebe zbral močno ekipo mladih jazzovskih glasbenikov. Branford Marsalis, Kenny Kirkland, Omar Hakim in Darryl Jones so Stingu pomagali obuditi staro ljubezen do jazza. Album v marsičem spominja na zgodnje The Police (Regatta de Blanc), pa tudi na kontemplativne bisere s Synchronicity. Politična obarvanost nekaterih pesmi (Russians, We Work The Black Seam) je albumu dala močan družbeno zaveden pečat, h kateremu se Sting vedno znova rad povrne.

Močna politična nota je zatemnila tudi album Nothing Like The Sun (1987), pri katerem je poleg Marka Knopflerja in Erica Claptona sodeloval tudi Andy Summers (Lazarus Heart). Album je poleg izvrstne zasedbe in temačnega razpoloženja obeležila smrt Stingovih staršev. Medtem ko je mati umrla tik pred izidom albuma, ga je novica o očetovi smrt doletela tik pred začetkom koncerta na brazilskem stadionu Maracana, prvem med novo svetovno turnejo. Izguba je močno vplivala na Stingovo glasbeno ustvarjanje. Pravzaprav tako zelo, da se je zaradi hude ustvarjalne krize raje odločil nastopiti v broadwayski postavitvi Brechtove Opere za tri groše, zasebno pa ustanoviti The Rainforest Foundation, s čimer sta se s Stylerjevo odločila reševati tropske gozdove.

Sting se je vrnil v studio šele leta 1990. Rezultat, The Soul Cages (1991), pravzaprav ni bil presenečenje. Melanholija je pričala o njegovem duševnem trpljenju in soočenju s smrtjo. Če je na prejšnjem albumu v tipičnem angleškem stilu z dežnikom v roki še veselo pohajkoval po newyorških ulicah (Englishman In New York), je zdaj brezciljno taval po puščavi (Mad About You). Eklektična glasba z nežnimi brazilskimi in latino ritmi, ki jo je Sting s čedalje večjim veseljem vključeval v glasbeno paleto, je širila krila. Kletke sicer niso bile prijazne ne radiu ne nezahtevnim poslušalcem, ki so bili vajeni več hudomušne pop živahnosti, povsem drugačna zgodba pa je bil Ten Summoner's Tales (1993). Prerojeni, umirjeni in lahkotni Sting je široko razprl košaro dobrot. Nič manj iskrene pesmi, ki so značilne za celoten Stingov opus, so tokrat izgubile jazzovsko obarvanost z Nothing Like The Sun in ukleščeno resnobnost Soul Cages. Album je borih sedem let po izidu že prava klasika, na kateri najdemo odlične Fields of Gold, If I Ever Lose My Faith In You, It's Probably Me in Shape Of My Heart. Kot ponavadi je Sting ne oziraje se na modne muhe uspel svetovnemu trgu ponuditi univerzalno in domiselno pop zmes svetovnih ritmov, specifičnega glasu in dragocenih besedil. Uspešno obdobje se je nadaljevalo z izidom kompilacije uspešnic Fields Of Gold (1994) in z dvema novima uspešnicama This Cowboy Song in When We Dance.

Dobro, sodelovanje z Rodom Stewartom in Brianom Adamsom za priljubljeno All For Love, ki je pospremila najnovejšo filmsko različico Dumasovih Treh mušketirjev, bi lahko mirne duše prezrli. S pesmijo je Sting navsezadnje tvegal manj, kot je po mnenju mnogih kritikov tvegal z naslednjim samostojnim projektom Mercury Falling (1996). Namen albuma brez dvoma ni bil podiranje rekordov prodaj Stingovih preteklih izdelkov. Zadovoljil je predvsem sladokusce, kakršen je Sting sam, medtem ko smo se povprečni poslušalci in obiskovalci kinematografov vedno znova navduševali nad njegovimi jazzovskimi standardi v filmu Leaving Las Vegas ter prijetnimi melodijami v Sabrini, Smrtonosnem orožju 3, Uničevalcu, The Mighty in Aferi Thomasa Crowna; z zanimanjem smo si ogledali njegovo stransko vlogo v odličnem britanskem filmu Lock, Stock ..., se zmrdovali nad Daddyjevo popačenko I'll Be Missing You in zmigovali z rameni ob predelavah Roxanne, ki so se je lotili Fugees, dve leti kasneje pa še George Michael.

Po četrt stoletja dolgi glasbeni karieri se Stingu ni treba dokazovati. V pop kulturo se je navsezadnje že tako “zažrl”, da izide njegovih plošč jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega. Je namreč eden redkih zvezdnikov, za katerega je lahko prav vsakdo prepričan, da poslušalcev ne bo pustil na cedilu, se vdal malodušju in se skliceval na kakšne posebno težke čase, zaradi katerih mu je snemanje novih plošč prej nadloga in breme kot pa užitek. Nobenih razlogov ni več, zakaj bi Sting moral igrati pravila pop igre. In jih tudi ne igra, kot je pokazal na novem albumu Brand New Day (1999). Venček devetih zgodb, ki so potrdile Stingove izvrstne pripovedniške sposobnosti in sposobnost vživetja v življenja drugih, je navdušujoča in sveža mešanica svetovnih ritmov, ki se jim Sting čedalje bolj posveča. Njegove napovedi, da bo novo tisočletje z globalizacijo pridobilo tudi nov vpogled v glasbo nezahodnega sveta, uresničuje v prvi meri sam. Že slavčki žvrgolijo odlično arabeskno Desert Rose, pri kateri je Sting sodeloval z alžirskim pevcem Chebom Mamijem. Močno čustveno obarvana glasba je kar sama narekovala občutje; Stingu, ki ne zna arabsko in Mamiju, ki ne zna angleško, so se vsakemu posebej zapisale besede, ki opisujejo hrepenenje in poželenje. To samo potrjuje Stingovo teorijo, ki jo je na Brand New Day temeljito preskusil; namreč, da je glasba tista, ki obudi določeno čustvo. Besede potem privrejo na dan kar same od sebe. Stingu se je zapisalo nekaj duhovitih ljubezenskih zgodbic (Big Lie Small World, Perfect Love ... Gone Wrong, After the Rain Has Fallen, Fill Her Up), v katerih se kot ponavadi poigrava z glasbenimi žanri (jazz, francoski rap, country in gospel), na plošči sta tudi dve odlični baladi (poleg Desert Rose še A Thousand Years).

Hudomušna in optimistična plošča je prav tisto, kar smo od Stinga ob prelomu tisočletja pričakovali. Brand New Day napoveduje nov, vsekakor boljši dan, v katerem se bo mnogim izpolnila tudi kakšna želja ali dve. Tudi Stingu. Čeprav so njegove ambicije po tolikih letih uspešne kariere že dodobra okleščene. Ko ti milijonska prodaja plošč skoraj nič več ne pomeni in ko se ob misli na to, da bi bil največja svetovna rockovska zvezda, samo mirno nasmeješ, tudi beseda ambicija izgubi prvotni, preračunljivi pomen. Po več kot 25 letih boja in plezanja na vrh je Sting samo zaradi užitka pripravljen sestopiti za klin ali dva. Na dnu se tako ne bo znašel nikoli več.

Marta Pirnar

Izbrana diskografija

The Police

Outlandos D'amour (AandM, 1978)

Regatta de Blanc (AandM, 1979)

Zenyatta Mondatta (AandM, 1980)

Ghost In The Machine (AandM, 1981)

Synchronicity (AandM, 1983)

Sting

The Dream of The Blue Turtles (AandM, 1985)

Nothing Like The Sun (AandM, 1987)

The Soul Cages (AandM, 1991)

Ten Summoner's Tales (AandM, 1993)

Brand New Day (AandM, 1999)