Letnik: 2000 | Številka: 4 | Avtor/ica: BIGor in Viva

South by Southwest

Petdnevna glasbena nevihta

Prestolnica Teksasa Austin slovi po marsičem: po najbolj izobraženi populaciji v ZDA, eni največjih in najboljših ameriških univerz, najbolj liberalni ureditvi v Teksasu, neustrašnih vevericah v središču mesta, povsem upravičeno se je je prijel tudi nadvse laskav naziv "svetovna glasbena prestolnica". Prav posebej to drži za čas v sredini marca, ko se že slabih dvajset let mesto resnično spreminja v pravo svetovno glasbeno mravljišče.

Austin že tako ali tako slovi po glasbenem življenju, ki se odvija predvsem v številnih klubih na 6th Street in v njeni neposredni bližini, vendar pa se vse še toliko bolj radikalizira z dogodkom South By Southwest (v nadaljevanju SXSW), ko se je glasbi v mestu nemogoče izogniti. Glasbene skupine z managerji, založniki in agenti ter nepogrešljivi ljubitelji glasbe z najrazličnejših koncev sveta zasedejo vse razpoložljive kotičke mesta in okolice: ne samo klube, ampak tudi ploščarne, trge in parke, restavracije, trgovine z rabljenim blagom (thrift shop) in bare ter polnijo privatne vrtne (BBQ) zabave; kot da bi se celotno mesto stopilo z glasbo. Nič drugače ni bilo letos med 15. in 19. marcem, ko se je zgodil trinajsti uradni SXSW, na katerem je nastopilo več kot 900 glasbenih skupin.

Začetki glasbenega dela SXSW (le nekaj dni pred glasbenim se odvijata tudi filmski in interaktivni festival) segajo v sredino osemdesetih let, ko se je prvič uresničila zamisel o festivalu, na katerem naj bi predstavljali predvsem skupine brez pogodb z založniki in managerji. V kratkem in bliskovitem času se je entuziastična zamisel spremenila v uspešen komercialen glasbeni projekt: tako je pač v Ameriki! SXSW se je razvil v verjetno največji glasbeni dogodek na svetu (definitivno je največji v ZDA), na katerem prihaja tudi do pomembnih in velikih poslovnih premikov: od preverjanja še neslišanega in nevidenega do vzpostavljanja novih zvez, odkrivanja potencialnih zvezd in tudi podpisovanja pogodb.

Teden pred dogodkom

Še teden pred festivalom se je zdelo, da se Austina neupravičeno drži dober glas glasbene prestolnice sveta, saj se v mestu in na sami sceni ni dogajalo prav nič pretresljivega. Izkazalo se je, da je šlo bolj za zatišje pred nevihto. Klubski nastopi so bili rezervirani predvsem za neznane in lokalne bende. Izjemi, ki potrjujeta pravilo, sta bila koncerta v legendarnem klubu Emo's, kjer je teden pred SXSW nastopil paket kalifornijske založbe Lookout!, le tri dni pred uradno otvoritvijo mednarodnega glasbenega festivala pa so v istem klubu priredili Punkfest s kopico skupin z različnih koncev ZDA. Založba Lookout! je predstavila punkovske popevkarje Plus Ones, nekdaj bolj rockovsko nabrite Kanadčane The Smugglers, ki so z zabavno-spevnim punkom segli v roko veteranom Dickies in se tako priklonili splošnemu ameriškemu rockovskemu trendu, ter žensko zasedbo The Donnas, ki z rockanjem presega potrpljenje. Punkfest je predstavil raznoliko podzemno ponudbo ameriškega hard core punka, ki se - povsem drugače, kot smo vajeni - prijateljsko rokuje s skinheadovsko subkulturo: od trdega hard core melosa Submachine in The Booked (Corpus Christi), začinjenega z newyorško agresivnostjo, zgodnjega punka Lower Class Brats in z rockom zastrupljenih Ignorance Park do čistega skaja Inspector 7. To so le nekatera imena s tega festivala, ki je trajal od 15. do 2. ure zjutraj, ko se v mestu tudi uradno, pod nadzorom ljudi iz šerifovega urada, vse konča in zapira, tudi v času SXSW.

SXSW 2000

S torka, 14. marca, na sredo, 15. marca, se je na izvozu z austinskega letališča pod napisom Welcome To Austin pojavil dopis The Live Music Capital Of The World, ki je simbolično oznanil začetek SXSW. V trenutku je zadonel ves Austin. Študente, ki so odšli na tedenski počitek (tako imenovani spring break), so čez noč zamenjali glasbeni navdušenci: od nastopajočih glasbenikov ter fanov in groupies do sivih eminenc in luzerjev glasbenega stroja. Med festivalom je število prišlekov od 15.000 do 20.000. Pred petimi leti načrtovano in lani odprto novo letališče Austina postaja za vse to že premajhno. Festival žive glasbe je v drugi polovici devetdesetih let presegel začrtane okvire, to se izraža tudi v odzivu domačinov na sam festival. Zaradi vedno večjega postavljaštva udeležencev SXSW, ki se prepoznavajo in se izpostavljajo očem z okoli vratu visečimi akreditacijami, je festival vedno manj priljubljen med lokalnimi glasbeniki in glasbenimi aktivisti (mnogi okoli vratu nosijo celo napis "something by something else" "I'm nobody"), ki pa večinoma vendarle izkoristijo SXSW tudi za lastno promocijo.

Uradni koncerti SXSW se odvijajo ob istem času po vseh razpoložljivih klubih in dvoranah. Vsaka skupina ima za predstavitev na razpolago največ 35 minut. Ta uravnilovka, ki zavrača superiornost posameznih glasbenih imen in pušča vtis enakovrednosti nastopajočih, omogoča obiskovalcem z željo po preverjanju novih skupin, da se v 25-minutnem premoru med nastopi preselijo v naslednji klub. Praviloma imajo prednost skupine, ki igrajo po klubih z redno rutinirano koncertno prakso, in tiste, ki nastopajo na specializiranem koncertnem večeru. To se kaže tudi v obisku: publika sili predvsem na koncerte, kjer nastopajo uveljavljena, razvpita glasbena imena. Cena vstopnic za ogled posameznega koncerta se je letos gibala med 10 dolarjev za manjše koncerte in 20 dolarjev za večje. V ponudbi je bila tudi več kot pametna investicija v zapestnico, vstopnico za vse koncerte; zanjo je bilo potrebno odšteti 95 dolarjev, imela pa je pomanjkljivost: ni zagotavljala preboja v dvorano. Ob težavni izbiri koncertov je navadne smrtnike - če je bila dvorana ob njihovem prihodu že prepolna - mučilo tveganje vedrenja pred dvorano. Tam so se že mešali zvoki iz sosednjih barov, klubov in dvoran ter večali občutek ogromnega glasbenega cirkusa.

V času SXSW prekrije 6th Street ne le težko opisljiva gneča, ampak še težje dojemljivo zlitje glasbenih žanrov in podžanrov v glasbeni hurikan, ki razjasni navidezno nerazumljivo zapiranje posameznih glasbenih scen v svoj krog delovanja in komuniciranja. Na festivalu, ki ponuja čez 900 nastopajočih, nikoli ne veš, kaj te čaka, sploh če nisi trdno odločen, kaj si želiš ogledati, če nimaš izdelanega dnevnega načrta. Potem je tu še nestalno vreme, ki je še ena posebnost Teksasa; letos nam - kljub mogočnim nevihtam - ni zadalo toliko hudega kot lani, ko so morali zaradi poplavljenih klubov odpovedovati koncerte.

Prava norišnica se je pravzaprav začela šele drugi dan SXSW, ko je v Austin prispel tudi večji delež zaposlenih v glasbeni industriji. Prvi, otvoritveni večer SXSW sploh ni bil tako slavnosten, kot bi pričakovali, saj so stroj še ogrevali. Najina kocka je za obisk določila kluba na 6th Street Flamingo Cantina in Soho Lounge, kjer so bili ob neznanih imenih napovedani zabavljaki Skatenigs (v prvem) in Pong (v drugem); slednji so nadaljevanje austinskih noiserjev Ed Hall v družbi z dodatnima članoma na kitari in klaviaturah. Ob njih naj omeniva še Japanic iz Houstona in Adult Rodeo iz Austina, ki so skupaj s Pong opozorili, da se na severnoameriški celini vedno bolj uveljavljajo klaviature (predvsem tiste znamke Casio) ter da se mnoge skupine potencirano spogledujejo z zlatimi trenutki novovalovskega popa osemdesetih let. V nasprotju z zvočno stalnico, ki je prevevala nastopajoče v Sohu, so v Flamingo Cantini organizatorji na oder zmetali kup različnih bendov: najprej so nastopili domači punkerji The Paranoids, za njimi ska core zasedba Sixty Second Quickies, sledili so spet domačini - tokrat metalci - Human, namesto Skatenigs, ki so nastopili naslednji dan, so se na odru znašli čudaki Sexy Finger Champs, večer pa so končali težko poslušljivi stoner rockerji z založbe Man's Ruin, Angel Rot iz New Yorka. To je bilo prvo opozorilo, da so nekatere skupine umeščene v ne ravno ugodno družbo; opozorilo se je nazorno potrdilo dva dni kasneje ob nastopu P. W. Longa v Austin Scottish Rite Theater. Ta nekdanji kitarist in pevec Mule z novo spremljevalno ritem sekcijo se je s hripavo drznim hillbilly bluesom znašel v družbi čistokrvnih country izvajalcev in kantavtorjev. Prav zanimivo je bilo opazovati letečo menjavo občinstva, ki se je zgodila pred njegovim nastopom in po njem. Za podobno mešanico se je odločila tudi družba Columbia, ki je skupaj predstavljala alternativno country zasedbo Jayhawks in rapperje zadetke Cypress Hill.

Sploh je celoten program SXSW raznorodno obarvan, od hip hopa in tradicionalnega countryja do čistega punka, tako da se moramo držati predvsem lastnih želja in ciljev. Že prvi večer SXSW se je na vrtu kluba Stubb's (za približno 2000 ljudi) ob 6th Street odvijala country zabava z izvajalci Crawdaddys-O, The Damnation TX in Gourds. Klub EMO's je zasedla založba Kindercore s skupinami I Am The World Trade Center, Etienne Charry, kincaid, Dressy Bessy, The Essex Green in Japancakes, ki so se le dan kasneje z našimi koncertnimi znanci Calexico predstavili v ploščarni 33°.

Nasploh so koncerti po ploščarnah ustaljena ameriška praksa, ki je spremljala tudi SXSW od drugega dne naprej. Četrtkovi popoldanski koncerti in zabave po austinskih lokalih in klubih, ki so jih ob založbah (Kindercore, Estrus) prirejale promocijske agencije (Billion), glasbene revije (Spin) in interaktivni mediji (emlive.com) ter celo tobačne (Camel) in alkoholne znamke (Jim Beam, lokalne pivovarne), so dale vedeti, da je SXSW v polnem teku. Z njimi je bilo popestreno popoldansko čakanje večernega dogajanja ali pa dana priložnost za popravni izpit pri lovljenju spregledanega, možno se je bilo celo brezplačno odžejati in nahraniti do onemoglosti. Preprosto gre za eno izmed oblik promocije in finančnega vlaganja v glasbeno industrijo z zavedanjem potencialnega pozitivnega odziva medijev in potrošnikov. Več kot očitno je, da tudi najmanjše založbe in podjetja, ki se ne ukvarjajo neposredno z glasbo, jemljejo zabavo SXSW povsem resno in s komercialnim zanimanjem. Da je glasbena industrija velik posel, se zavedajo tudi nekatere države, na primer Nizozemska, Japonska, Danska in Francija, ki so pod nacionalno zastavo predstavljale domačo glasbeno produkcijo.

Raznorodna in pestra ponudba SXSW je onemogočala použitje vsega. Konec koncev so v osrednjih dneh festivala, od četrtka do sobote, v skoraj 50 klubih, parkih in koncertnih dvoranah gostili po vsaj pet izvajalcev in skupin na prireditveni prostor. Tako je drugi večer padla odločitev (brez kocke), da si ogledava zaokroženo predstavo morda trenutno najbolj vroče rockovske založbe Estrus. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna. Dave Crider je v prvih vrstah z ekipo Estrusa predstavil mlade Newyorčane Mooney Suzuki, več kot dobro nadomestitev vedno bolj v temo (dark) zagledanih Makers. Njihov prvenec, posnet ravno po izteku SXSW s Timom Kerrom v austinskem studiu Sweatbox, bo na trgu v drugi polovici leta. Ob njih so nastopili še Gimmicks in prva bomba SXSW, Fireballs Of Freedom, ki z velikimi količinami energije razbarvajo zapuščino rokenrola in pokažejo, kako bi moral stoner rock pravzaprav zveneti. Drugo polovico večera so prevzeli veseli Sugar Shack iz Houstona, švedski veterani Nomads in Nezemljani Man … Or Astroman?, ki so že iznašli novo zvijačo, kako obvladovati tukajšnjo populacijo. Istočasno se je v bližnjem klubu Red Eyed Fly odvijala predstava žanrsko zelo podobne založbe Sccoch Pooch z bendi Jack Saints, Martinets, Frigg A-Go-Go, SYRUP ter s skandinavskima predstavnikoma Retardos in Backyard Babies; slednji je v austinskih medijih požel hude hvalospeve. Podobno se je zgodilo z rojaki Gluecifer, ki so dan kasneje nastopili na večeru založbe Sub Pop. Skandinavska rockovska produkcija velja za novo atrakcijo na ameriškem trgu, a bo le stežka presegla japonsko. Japonska glasbena produkcija je zelo cenjena in spoštovana, lahko bi celo rekli, da so Američani obsedeni z Japonci (in nasprotno), dovolj je pogledati le nekatera navedena imena ali pa ponudbo ameriških založb, ki vsebuje vedno več japonskih izvajalcev. Razočaranje, ker je umanjkal z jazzom obarvani rockerski hrup High Rise iz Tokia, je bilo tako neopisljivo veliko.

Petkovo nadaljevanje SXSW se je začelo tam, kjer se je četrtkovo končalo: v klubu EMO's, ki je v sodelovanju s Camel priredil koncert bluesovskih rockerjev Detroit Cobras in čikaških punkerjev Pegboy. Ne glede na pomanjkanje kondicije so pokazali, kaj je tisti pravi žlahtni melodični punk core, to je z vztrajnim poskakovanjem nenazadnje potrdil tudi predstavnik Epitaph Europe, Russell Aldrich. Zvečer se je v istem klubu odvijala predstavitev nekoč veliko bolj zloglasne založbe Sub Pop; čeprav je zasedla kar oba odra omenjenega kluba, je pokazala neprepričljivo založniško podobo, s katero je povedala, da ne ve točno, s čim bi se ukvarjala. Kljub temu gre omeniti vsaj mlade Ugly Casanova, ki imajo veliko skupnega z evropskim art rockom, a bo potreben čas, da ga povsem obvladajo, ter prepričljivo zmešane Vue iz San Francisca. Čeprav so večer založbe Sub Pop sklenile zvezde Nebula (ustanovil jih je član Fu Manchu), so tisti večer zmagali Zen Guerrilla, ki so se še enkrat potrdili kot neprekosljiva koncertna zasedba, ki nikogar ne pusti hladnega. Nekaj podobnega so s šovom potrdili tudi Supersuckers v bližnjem Stubb's, kjer so pred približno 2000 ljudmi nastopili z domačini Reverend Horton Heat, s “show-makerji” Nashville Pussy (mimogrede, basistka je znatno obogatila oprsje s silikonom) in z vedno bolj cenjenim vnukom Hanka Williamsa Hankom Williamsom III., ki se je (zaradi tehničnih težav) predstavil le s setom dveh skladb. Le dober kilometer stran je v parku Waterloo pred 6000-glavo množico nastopila Patti Smith z dveurnim koncertom. Naslednji večer so na istem mestu razočarali Meat Puppets v novi postavi, ki jo je iz prijateljev sestavil Curt Kirkwood.

Sploh je bil sobotni večer, kljub skrbno načrtovanemu sprehajanju med klubi, poln razočaranj. Ob omenjenih Meat Puppets so z razvlečenim stoner rockom v glavnem razočarali bendi z založbe Man's Ruin (Tummler, Lost Goat, Men Of Porn, fatso jetson, Acid King in Alabama Thunder Pussy), ki so v ZDA že ohlajajoči se hit. S tem nastopom se je pomislek, da je stoner rock slepa ulica zapuščine grunga, več kot potrdil. Ob stoner rock produkciji je Man's Ruin predstavil vzporedno produkcijo, skupine, kot so Drunk Horse, Hookers, Goatsnake, Gaza Strippers, High on Fire in Antiseen. Slednji so v spremenjeni postavi pokazali bledo senco pred leti odličnega koncerta v ilirskobistriškem MKNŽ. Zelo bledo, morda tudi zaradi nenehnih tehničnih zapletov, se je v klubu Atomic Café predstavila sanfransiška založba Alternative Tentacles z bendi The Causey Way, Los Infernos, Buzzkill, Dead And Gone, Pachinko in Black Kali Ma, ki je nov bend Garyja Floyda in prijateljev iz časov Sister Double Happiness in Gary Floyd Banda. Da založba trenutno vse stavi na Black Kali Ma, je dokazal Jello Biafro, ki je osebno napovedal Floydovo vrnitev na odre. Da ima Floyd v domačem Austinu velik sloves, je potrdila tudi prisotnost nekaterih legend teksaške punk scene, kot sta King Coffey iz Butthole Surfers in Busciut iz Big Boys. V sosednjem Red Eyed Fly se je ves večer predstavljala punkovska založba Junk Records z izstopajočimi Dragons, Spitfires in z all star zasedbo River City Rapist s člani GWAR, Butthole Surfers, Motards in Didjits. Na zahodu vzhodnega dela Austina, ki meji na reko Colorado, se je v klubu Gallery Lombardi Lounge predstavljala produkcija Saddle Creek v družbi z austinskima skupinama Spoon in ... And You Will Know Us By The Trail Of Dead, ki je doma zelo cenjena. Skupina je dva dni pred uradnim nastopom na SXSW priredila privatno zabavo, na kateri so si dali še več duška kot na tem nastopu, ki so ga končali z razuzdanim demoliranjem koncertnega odra. Na dvorišču kluba se je pod šotorom Beerland odvijala vzporedna koncertna zabava, ki jo je sklenila šest mesecev stara zasedba Heroine Sheiks, na čelu katere hodi pevec Shannon Selberg iz Cows. Od pri nas videne skupine se Heroine Sheiks razlikujejo predvsem zaradi bolj poudarjene trde ritmike, čeprav je pomemben člen skupine tudi nekdanji kitarist Swans Norman Westberg. Na to, da se SXSW približuje koncu, je opozorila tudi nesreča ob Gallery Lombardi Lounge, kjer se je tovorni vlak zaletel v pokvarjeni kombi glasbene skupine, zagozden na tračnicah.

Koliko podobnih drobnih presenečenj ponuja SXSW, ve le redko kdo. Za boljšo obveščenost o nastopajočih na SXSW pa več kot odlično poskrbi tedenski brezplačni kažipot The Austin Chronicle, ki obenem ponuja tudi dober pregled kulturnega dogajanja v Austinu. Ta časopisni kažipot že 19 let podeljuje tudi ugledno lokalno priznanje Austin Music Award. Med letošnjimi nagrajenci velja omeniti skupino The Scabs, ki je pobrala nagrade za skupino leta, za najboljšo "alt-punk" in tudi funk zasedbo, Boba Schneiderja z nagrado za glasbenika leta, za najboljšega avtorja skladb in najboljši moški glas, Trish Murphy za najboljšo skladbo leta Outsider, za istoimenski najboljši singel leta in tudi za najboljšo pop izvajalko ter Kelly Willis za najboljši ženski glas, za album leta What I Deserve in najboljšo country izvajalko. Letos je bila podeljena tudi Decade Awards, nagrada za vse preteklo desetletje. Najbolj izstopajoč izvajalec je Stevie Ray Vaughan, ki so mu podelili nagrado za glasbenika desetletja, singel Crossfire so razglasili za singel desetletja in album The Sky Is Crying za album desetletja. Stevieju Rayu Vaughanu so v parku ob obali reke Colorado celo postavili spomenik.

Nedeljski konec SXSW je minil veliko bolj umirjeno kot predhodni trije dnevi. Večji delež udeležencev SXSW se je že poslovil ali pa se je čez dan odpravljal proti domačim ognjiščem. Tudi koncertna ponudba se je občutno zmanjšala. Mark Rubin iz Bad Livers je v La Zona Rosa priredil večer s prijatelji, ki pa ni naletel na množičen odziv. V dvorani za več kot dva tisoč ljudi je po kotih in stolicah samevalo nekaj petdeset zdolgočasenih in utrujenih obrazov. Boljšo sliko je narisal Red Eyed Fly, kjer so nastopale lokalne skupine Voltage, Jesus Christ Superstar, Enduro, Solid Gold 40 in Th' Fuckemo's.

SXSW ponuja obilo zabave in presenečenj. Koliko stvari vse se dogaja, je neopisljivo, še huje pa se je utrujati z mislijo na preslišano, spregledano in izpuščeno. To je preprosto dogodek leta ne samo v Austinu, ki radikalizirano poudari celoletno glasbeno življenje, ampak tudi v ZDA in na svetu. Kaj vse ni pristalo v tem poročilu, kaj je zamolčano in kateri biseri niso bili ulovljeni (mnogi trdijo, da Delta 72, ki obisk evropskih odrov napovedujejo za jesen), si lahko ogledate na spletni strani www.sxsw.com, ki bo v kratkem že začela reklamirati SXSW 2001. Kot glasbena skupina se festivala sploh ni tako težko udeležiti (potrebna je le prijava), je pa zato nujna temeljita priprava na promocijo, saj je v izobilju najlažje izbrati velika in znana imena. Ob tem je treba omeniti še pravilo, da nastopajoča skupina na SXSW ne dobi niti dolarja honorarja, zato je toliko pomembneje, da nastop unovči kasneje.

Vzporedni dogodki

Če je nedelja, 19. marca, minila v znaku umiranja SXSW 2000, se je istega dne iztekala tudi dvodnevna tržnica nosilcev zvoka Austin Record Convention, ki se zgodi vsako leto v času SXSW v Palmer Municipal Auditorium. To je največji shod zbiralcev z vseh koncev sveta, ki se na njem oglasijo s škatlami plošč; po nekaterih izračunih ponujajo več kot milijon plošč žejnim očem, ušesom in tudi denarnicam ter kreditnim karticam kolegov zbiralcev. Cene singlov, CD-jev, vinilnih 10-inčnih in 12-inčnih plošč, video kaset, majic in plakatov se gibljejo med dolarjem in tudi 250 dolarji in več. Tudi tukaj velja barantati. Za naš prostor je zanimivo navesti, da se je prvenec Pankrtov Dolgcajt, prodajal za 80 dolarjev, podobno kot kultna kompilacija Bombardiranje New Yorka zagrebške Slušaj najglasnije, medtem ko so bile plošče Discipline kičme na voljo za 60 dolarjev.

Prireditve, kot so SXSW in Austin Record Convention, ki v mestno blagajno prilijejo ogromno denarja, domačini izkoristijo tudi za prirejanje BBQ zabav na vrtovih hiš. Ena takšnih se je zgodila tudi v nedeljo v zahodnem delu Austina; bila je hipijevsko obarvana – s povabljenimi in tudi nastopajočimi na miniaturnem odru. Med imeni, ki so se pojavila na tem pikniku, velja omeniti The Gourds, klaviaturista ……… , ki redno spremlja Johnnyja Casha, in presenečenje večera: kratek, vendar dražljiv nastop zasedbe P. W. Longa s klaviaturistom Berniejem Worrellom iz kultnih Parliament, ki so skupaj zaigrali komada Taking Care of Bussiness in Stagger Lee.

Že dan poprej se je v ploščarni 33° zgodil še en zanimiv dogodek, ki ni imel veliko povezave s SXSW. Glasbenik, aktivist in producent Tim Kerr je s prijatelji iz skupine Lord High Fixers priredil poslovilni "4 ever" koncert. Ob njih so nastopili vroči Gospel Swinggers, ki še nimajo nobene posebne izdaje, a jih je treba ohraniti v spominu, saj so več kot sveža žemljica, zabavna dekleta Sunshine Supergirl, ki so se šele drugič javno predstavila, vodi pa jih s kitaro oborožena Stephanie, sicer bobnarka Lord High Fixers in King Sound Quartet, ter hrupni kavboji Fatal Flying Guillotines, neposredni dokaz, da je v Teksasu najti glasbeno norost v neomejenih količinah. Lord High Fixers so končali kariero v razpoznavnem freejazzovsko punkovskem slogu "iti do konca" pred nabito polno ploščarno, v katero so se prišli poklonit stari prijatelji skupine in glasbeni navdušenci z vseh vetrov, ki so sodelovali na festivalu SXSW. Ta je končan, in nekaj dni po njem je bilo v mestu podobno zatišje kot teden pred njim, a prav tako kratkega diha: bolj izraz nabiranja novih moči za naslednji teden.

BIGor in Viva