JOHN MILLER CHERNOFF

African Rhythm and African Sensibility: Aesthetics and Social Action in African Musical Idioms

University of Chicago Press, Chicago and London, 1981; 261 str.

Tale knjiga že ima status klasike. Ameriški etnomuzikolog John Miller Chernoff pa je z njo utrl pot razumevanju afriških godb s tisto smerjo njihovih proučevanj, ki se je napajala pri "neposredni udeležbi" skozi učenje in muziciranje z glasbeniki, s spoznavanjem narave godbe in njene vpetosti v širši družbeni okvir. Njegov slog pisanja je nadvse privlačen, na začetku potopisen, a v opisovanju svojega sprva turističnega, "naivnega vstopa" v "drugo deželo", ki se je prelevilo v učenje igranja bobnov kot glasbene in hkrati družbene participacijske dejavnosti, postaja vse bolj tehtna in razmišljujoča razprava. Chernoff je na začetku sedemdesetih let dve leti prebil v Gani, kjer sta ga intenzivno poučevala mojster bobnov iz ljudstva Dagomba Alhadži Ibrahim Abduali in tolkalski mojster iz ljudstva Eve Gideon Foli Alorvoji. Avtor prostodušno priznava, da ni imel pojma, kam se odpravlja, kaj bo počel v Gani in kratek čas tudi v Burkini Faso (tedanji Zgornji Volti), kako se bo učil igranja godbe, kaj sploh lahko od vsega pričakuje. Tja je šel kot navaden turist, kot "ogleduški hipi", ki ga je fascinirala afriška kultura. A ravno v tem prostodušnem prvotnem priznanju je čar ob razkrivanju vse večje vpletenosti v življenje v severnem ganskem mestu Tamale, kjer ga je v uk, "tujca" in "gosta", proti plačilu vzel Ibrahim, in refleksije svojega početja, ki se je dogajala sproti in ob pisanju v ZDA. Chernoff je svoje raziskovanje v Gani kasneje še poglobil in z njim dopolnil svoje bogato znanje o afriški glasbeni kulturi, saj je proučeval tako mestno popularno godbo (igral je konge v highlife bendih v Akri), pa tudi "folklorique" bobnanje na Haitiju. Tako nam v knjigi skoz lastno bobnarsko prakso učenca in člana tolkalskega ansambla predstavlja na gosto opisano ozadje glasbene ustvarjalnosti v tradicionalnem afriškem kontekstu. Toda za primero nam Chernoff ves čas streže s popularnimi godbami v Afriki in v diaspori, pa naj gre za Jamesa Browna, jazz ali karibske godbe.

Chernoff ne izumlja, vendar poglablja in dopolnjuje dotedanja spoznanja znotraj "afrikanističnega" polja sodobne povojne etnomuzikologije in antropologije glasbe. Črpa iz svoje "emične" ganske tolkalske in življenjske izkušnje in teoretskih refleksij uglednih afrikanistov: Richarda Watermana, Alana Merriama, Melvilla Herskovitsa, Huga Zempa, Johna Blackinga, Roberta Farrisa Thompsona, Kwabena Nketia, Charlesa Keila, A. M. Jonesa in drugih. Smer je tista iz znane izjave Leopolda Senghorja:"...urejevalna moč črnskega stila je ritem." V tej luči se lahko ustavimo pri zaporednih besedah in besednih zvezah naslova Chernoffove knjige in jih pretresemo.

1) Afrika in afriško: Gre predvsem za subsaharsko Afriko in kontinuiteto, ki se zgodovinsko širi onkraj geografsko in etnično zamejenega območja. Na delu je kajpak "idealnotipsko posploševanje". Iz godbeniške prakse lahko izpeljemo "pojem Afrike". Predpostavka je, da obstaja elementaren afriški glasbeni stil, ki ga lahko opazimo pri raznoličnih godbah afriških ljudstev. Torej, lahko začnemo z opisom afriškega glasbenega sloga. Do tega pa lahko pridemo le, če razumemo, kako različne glasbene oblike učinkujejo v različnih družbenih situacijah. "Zahodnjak, ki hoče razumeti afriško glasbo, mora poznati svojo osnovno naravnanost do glasbe, da se lahko prilagodi povsem drugačnemu pojmovanju glasbe." S tem njegov študij glasbe postane ključ do razumevanja kulturnih razlik.

2) Ritem: Z besedami A. M. Jonesa: Za Afričana je ritem to, kar je za Evropejca harmonija. Je kompleksno prepletanje ritmičnih obrazcev, variacij in improvizacije, kolikor jo dopušča slog. V afriški godbi se vedno dogajata vsaj dva ritma. Chernoff iz svoje bobnarske prakse na "govorečem bobnu" v obliki peščene ure, na katerega se udarja z ukrivljeno palico, dondon, z analizo bobnarskih stilov s področja Benina in Gane pokaže, da je v igri tolkalskih slogov prisotna sočasna polimetrična igra, da v njih prihaja do križanja ritmov in "raz-ločenega" igranja (apart-playing). Vsak glasbenik prispeva svoj delež, svoj obrazec v skupni polimetrični strukturi in nikdar dva ne igrata istega ritma, razen če igrata na isto vrsto bobnov. Individualni ritmi so relativno preprosti, toda kombinirani lahko zahodnega poslušalca povsem zmedejo. Po pravilu so parni. Kje je osnoven "urejevalen" beat, kje se dogaja osnovni "razrez na poudarjene dobe"? Kdo ga priskrbi? Plesalec ali poslušalec, ki mora biti dejaven in angažiran, da ima godba smisel. Lahko je povsem "mentalen", a večinoma je "realiziran" s plesom, odzivanjem publike na muziko, največkrat s ploskanjem. Ta "subjektivni beat", "skriti ritem" ali "metronomski občutek", ki ga je v afriških godbenih praksah detektiral Richard Waterman, vznikne le v kombinaciji poslušanja vsaj dveh dveh ritmov hkrati. En ritem opredeljuje drugega. Vsak je do drugega "zunaj", je off-beat. Sprememba v poudarkih pri prvem bo odzvala spremembo pri drugem in narobe. Če bo plesalec, ki naj bi s plesom priskrbel "metronomski občutek", slabo plesal, mladostno brzopleto, se bosta bobnarja nanj odzvala, a ga tudi "zapustila". Improvizacija v afriški godbi ima bolj status variacije in dobro naštudiranih stilnih obrazcev. V gostoti "križnih" ritmov v polimetrični strukturi bi ohlapna improvizacija porušila kohezivnost igranja; skoz repeticijo, ponavljanje se iskristalizira osnovni obrazec, stil utrjuje "družbeni pomen" in omogoča inovacijo, je razpet med tradicijo in novostmi. Chernoff poudarja, da to velja takisto za druga glasbila, ne samo za bobne in ne zgolj za "tradicionalno" bobnarsko godbo, ki je zraven polna "barvnih" nians, še posebej, če gre za igranje stilov, ki se dogajajo v kulturah s tonalnimi jeziki.

3) O senzibilnosti, estetiki in družbeni akciji "skoz godbo" pa še najbolje priča odlomek iz knjige, v katerem je avtor doživel javno preizkušnjo, s katero ga je iskusil učitelj Ibrahim. Chernoff še prej ugotovi naslednje: bistveni razločevalni kriterij pri določitvi imenitnosti, mojstrstva je tako etični kot estetski. Moraš sodelovati na primeren način. Če je godba dobra, jo ljudje poslušajo, plešejo ob njej, uživajo. Če ni, bojo glasbenika skušali popraviti na različne načine. Ker je afriška glasbena predstava socialni dogodek, lahko prepoznamo kritične standarde, ki se razgrnejo v določeni situaciji. Ljudje svoja mnenja izražajo skozi sodelovanje. Tule je odlomek:

"Naslednji dan sem se po kosilu s "starosto" zadržal v pogovoru. Ibrahim je spet zamujal. Na verandi njegove hiše sem zadremal, dokler me ni zbudil njegov mali sin Fatavu, šepetajoč, "John, John, zbudi se".

Tudi tokrat se je pred verando zbrala gruča domačinov, da bi me opazovali pri igranju in vzpodbujali. To popoldne sem z Ibrahimom in starejšim sinom, Alhasanom, igral plese, ki sem se jih naučil. Zbrana publika je bila v dobrem razpoloženju. Prišli so tudi starejši, da bi preverili, kako napredujem, in nekateri so na radost vseh celo zaplesali; starejše gospe s tržnice so si kot vedno vzele čas, zmajevale z glavo in se nejeverno nasmihale ob misli, da Zahodnjak igra na njihove bobne. Moji feni so bili otroci, ki so se prerivali za boljše mesto.

Bil sem zelo umirjen, sproščen in odločil sem se, da bom začel s Kondalio (tradicionalen ples). Gledal sem na dondon pod roko in se sprehodil skozi stile, ki sem jih poznal. Vsakogar med njimi sem nekajkrat zaigral in se med igro skušal spomniti naslednjega, da bi lahko prešel nanj in ga igral. Sploh je bil med vajami običaj, da je Ibrahim, potem ko sem končal z igranjem variacij, na spremljevalnem dondonu zaigral nekaj novega, da bi mu sledil.

Pogledal sem ga in nadaljeval z igranjem stalnih četrtink. Čakal sem na nov (ritmični) vzorec v njegovem off-beatu. Nato je zastal in prišel na dan s svojim obrazcem, me gledal v oči in se nasmihal. Počasi je začel igrati glasneje, po dondonu je tolkel naravnost vame. Vse težje sem nadaljeval s svojim ritmom. Zastal sem, da bi lahko lažje igral; čeprav me je roka že bolela, sem vztrajal pri svojem ritmu. Osredotočil sem se na svoj dondon in razmišljal o stilu, ki naj bi igral. Ibrahim me je poklical po imenu, "John, John!" Pogledal sem ga in odkril sem, da postajam močnejši v svojem udarjanju, če sem ga poslušal. Gledal sem njegovo palico, ki je udarjala po dondonu. Komaj sem se slišal.

Roka se je sprostila in zazdelo se je, da se je godba upočasnila. Poslušal sam udarjanje Alhasanovega gongona in ker sem obdržal svoj ritem, sem se ozrl k zbranim okrog nas in k Alhasanu. Vsi so se smehljali. Svoje udarce sem razločno slišal in šele takrat sem dojel, da sem vodil skupino. Zasmejal sem se in še enkrat vse pogledal. Takrat, ko sem jasno videl njihove obraze, sem prešel v zelo zapleten stil. Ibrahim se je od presenečenja skoraj zvrnil s stola. Zaslišal sem vzklik navdušenega odobravanja zbranih, ljudje so začeli poskakovati in mi čestitati: "Oh, kako si igral. Dotaknilo se me je. Zares je bilo "sladko" (sweet), prijetno."

Ičo Vidmar