ASIAN DUB FOUNDATION

Community Music

FFRR/London/Nika, 2000

Precej težko in nestrpno smo ga pričakovali. Community Music nam je buril duhove že kar nekaj časa prej, preden je končno zares pripotoval na police trgovin. Sicer pa so Asian Dub Foundation (ADF) ljubljansko publiko pošteno zrajcali že v Hali Tivoli. To seveda velja za tiste, ki so se uspeli pravočasno prebiti v dvorano in potrpeti s slabim ozvočenjem. Med starejšimi, preverjenimi in neštetokrat zaigranimi komadi, denimo Free Satpal Ram, Buzzin, se je pojavilo tudi nekaj svežih kosov, ki so jasno signalizirali, da ADF ne počivajo na stari slavi. Sicer pa je bila skrb glede konformizma, ki bi mu lahko podlegli ADF, povsem upravičena. Nenazadnje se je to zgodilo že brezštevilnim skupinam, ki so ob stiku z množično publiko začele prilagajati okuse in izdelke. In ADF so bili idealni kandidati za kaj podobnega, še posebej, ker so zadnje čase naleteli na odličen odziv poslušalstva in kritiških lobijev. Ampak, kot rečeno, brez skrbi, ADF so še vedno 'dobri, stari in zanesljivi'. Še vedno so politično agresivni, osveščeni, družbeno aktivni in naravnani proti diskriminaciji ter lokalnemu režimu, ki ga tokrat uteleša Tony Blair. In to povedo jasno, brez ovinkarjenja v komadu Real Great Britain. Narejen je bil sicer pred dvema letoma, obravnavana problematika pa je z malo sreče pri zapletanju dogodkov spet postala aktualna. Vračanje v preteklost je očitno najbolj zanesljiv princip, ki so ga na novem albumu aplicirali tudi ADF. Ne samo, da so ga poimenovali po projektu Community Music, ki je odigral pomembno vlogo pri oblikovanju skupine, vrnili so se tudi k starim zvokom. Lahko bi rekli, da so se šli nekakšen 'back to the roots'. Precej umesten je torej komentar, da je Community Music mešanica vsega, kar so ADF naredili do sedaj, za nameček pa še tistega, česar pri prvih dveh albumih nismo našli.

Community Music se začne z agresivnimi, punkoidnimi jungle komadi, ki v osveščenih besedilih in z bojevitimi zvoki na ves glas propagirajo svoja sporočila. Vse poteka tako, kot smo pri ADF vajeni, le da proti polovici albuma komadi postanejo počasnejši, bolj umirjeni in 'dubwise'. ADF naporov tokrat niso usmerili v hitrost breakbeatov in hrup kitar, ampak bolj v počasne in sofisticirane basovske linije in tipične dubovske manevre. Od časa do časa se v miksu pojavi celo pihalna sekcija, kronska dragulja albuma pa sta vsekakor osemminutni izpovedni odisejadi po različnih zvočnih tradicijah, ki se križajo na priseljenski angleški zemlji. Redukcije v zvoku spremlja skrčena raba tipičnih indijskih zvokov tabel in sitarja, ki jih nadomeščajo manj očitne oblike prikazovanja indijskega izvora. Poleg enajstih novosti vsebuje Community Music tudi tri komade, ki so nam znani od prej. Taa Deem je bil najprej narejen kot remiks Nusrata Fateha Alija Khana, Commited To Life je predelana verzija komada Reluctant Warior, na novo je posnet tudi Rebel Warior s prvega albuma Facts And Fictions. Kakšna je torej končna sodba? ADF so še bolj indijski, bolj uporniški in jezni, bolj široki, kar se tiče glasbe, in definitivno bolj iskreni kot kadar koli prej. Pa tudi Satpala Rama še vedno spravljajo iz zapora.

Jure Matičič