BIDINTE

Kumura

Nubenegra, 1999

Pred štirimi leti mi je edini v Sloveniji znani Gvinejebisavec Ignacio Binchende na vprašanje, s čim pravzaprav se lahko pred svetom postavlja njegova domovina, odgovoril s kratkim nasmejanim "Z ničimer". Ignacijo seveda ni mislil tistega resničnega niča, ki je od znotraj votel, na zunaj pa ga ni, temveč na dve perfektni ničli, v kateri se zaokrožijo oči njegovih sogovornikov v trenutku, ko pove, da prihaja iz Gvineje Bissao. Sama nisem nikakršna izjema; če sem kdaj slučajno naletela na novičko iz Gvineje Bissao, me je vsakič znova presenetilo, da ta država sploh obstaja. Toda štiri leta so štiri leta – čas, v katerem se lahko pripeti tisoč stvari. V Gvineji Bissao sta se zgodili dve. Najprej se je pozabljeni kraj zapisal na zemljevid novega svetovnega nereda z državljansko vojno in milijonom beguncev, kmalu zatem pa je pri portugalskih, holandskih in španskih založbah manj slavnega imena izšlo nekaj albumov, zvečine sicer na kasetah, mladih gvinejebisavskih glasbenikov v diaspori, ki so vsak zase opozorili, da tamkajšnja glasbena kultura ni le živa in živahna, ampak tudi presenetljivo samobitna, nesorodna celo tisti, ki jo igrajo nekdanji sodržavljani na Zelenortskih otokih. Pevec, kitarist in tolkalec Jorge Da Silva Bidinte je eden izmed značilnih glasnikov tega novega, še neslišanega, ravno prav čudnega, predvsem nežnega in s čutnostjo kreolskega jezika prežetega zvoka. Nedvomno tudi zato, ker je prvenec Kumura posnel za prodorno špansko založbo Nubenegra, in to v produkciji, ki mu jo lahko zavida prenekateri že uveljavljeni glasbenik iz tretjega sveta. Modra nit vseh skladb na Kumuri so ritmi in viže specifične gvinejebisavske glasbe z imenom gumbe. Ker je gumbe nenehno spreminjajoč se izkupiček vsaj desetih različnih izročil, od tistih, ki so se v stoletjih portugalske prevlade navzela fada in morne, do tistih, ki so cvetela nekje na obrobju mandejskega glasbenega vesolja, zvenijo Bidintejeve ornamentacije gumbe z "novim" ali "zunanjim" povsem pristno, da ne rečem samoumevno. Na trenutke do tolikšne mere, da se poslušalec vpraša, ali nista nemara flamenko in afrobrazilska cerkvena glasba nekaj, s čimer si Gvinejebisavci brusijo pete že, odkar pomnijo zase in svet, čeravno dobro veš, da ni tako in da je glasba prepričljiva zaradi že kakšnega precej bolj nedavnega in naključnega razloga, na primer zato, ker se je Bidinte v studiu dobro ujel z nuevo-flamenko kitaristom Pacom Cruzem. Manj prepričljivo je Bidintejevo petje, ki ni vselej v čustveni harmoniji s sporočilom instrumentalne glasbe; Bidinte namreč žalostinko, patriotsko himno ali reggae pesem zapoje z isto barvo glasu. Lahko pa, da se motim in mlademu trubadurju strogo sodim samo zato, ker se te dni človek pač težko zadrži, da ne bi slehernega novega glasu lusofonske Afrike primerjal z neprimerljivima glasovoma Cesarie Evore in Waldemarja Bastosa. In kadar je kakšna glasba slabša od najboljše, to še ne pomeni, da ni izvrstna.

Sonja Porle