THE CURE

Bloodflowers

Fiction Records/Multimedia, 2000

Kdaj ste nazadnje brali kakšnega romantičnega pesnika? Ja, tudi Prešeren bo dober. Četudi Slovo od mladosti. Svetobolje, malodušje, neizogibna smrt, kamorkoli se ozreš ... Robert Smith se je spet ozrl tja, kamor se je nazadnje na Desintegration (1989). Več kot deset let je tkal misli in zbiral besede ter spet naredil pravo klasiko, album, ki arogantno ruši vse časovne trendovske omejitve in se dotakne slehernega kolikor toliko sentimentalno darkersko naravnanega posameznika. Pravzaprav kaj več sploh ni potrebno reči. »I've run right out of thoughts and I've run right out of words. As I've used them up. I used them up,« poje v izjemni 39, pesmi o staranju, minevanju, dogorevanju (39 se nanaša na Smithova leta).

In to je samo ena od desetih izjemnih osebnoizpovednih elegij, polnih mračne melanholije, minevanja, spraševanja in trpljenja, podkrepljenih z odlično kitarsko podlago. Romantični realizem, ki je Smithu pisan na kožo, je s temle ploščkom dosegel vrhunec. Če je res poslednje studijsko dejanje The Cure, smo lahko pomirjeni. Dvomim, da bo Smithu še kdaj uspelo narediti takšno mojstrovino.

Odslej vam ne bo več treba posegati po knjižnih policah s pesniškimi zbirkami. Vse, kar potrebujete, je tu, na Bloodflowers. Hvala, Robert Smith.

Marta Pirnar