EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN

Silence Is Sexy

Mute/Dallas, 2000

Vstop v tretje desetletje delovanja berlinskih Einsturzende Neubauten je že prava priložnost, da se Blixa Bargeld z zvestima pomočnikoma in dvema novincema iz Die Haut malce razbremeni. Če že ime skupine (podirajoče se nove zgradbe) napeljuje na stalno rušenje in gradnjo, če vsakokrat poskušajo ponuditi zaokrožen in artistično domišljen projekt, vsaj jubilejni album Silence Is Sexy ponuja bolj sproščeno plat njihovega početja. Hacke z globokim basom ohranja preprosto, repetitivno podlago, ki se ji pridružuje Unruh z raznovrstnimi tolkali. Takšna, večinoma minimalistična predloga ponuja odlično osnovo za izdelano pripoved Blixe Bargelda, ki se v refrenih gladko spusti v (ponarejeno?) sladkobno melodičnost, kolikor je le premore njegova trda, nemška izgovorjava. Po vsem, kar je že izpovedal, si sedaj lahko privošči celo kanček humorja, povabi zbor prijateljev - in skupaj, nič kaj ubrano, samoironično, v klubsko pijanem razpoloženju zapojejo refren naslovne pesmi. Prikazujejo nemško samozadostnost z njim lastnim himničnim zanosom, v katerem so tako prepričljivi in porogljivi obenem, da jih lahko za svoje vzamejo nasprotniki in privrženci germanskega duha. Podobno se v smehu konča Musentango, ki se vrti v slogu nemškega predvojnega kabareta, in še enkrat pušča vprašanja pripadnosti povsem odprta.

Tišina, ta učinkoviti element njihove glasbe, še vedno polno deluje v praktično vseh skladbah plošče. Ko so do konca raziskali dimenzije hrupa, se lahko spustijo na rob komaj slišnega. Še bolj kot prej implodirajo, raje kot eksplodirajo. Ne da bi izgubili dramski naboj. Napetosti rastejo neopazno, z nevsiljivo orkestracijo kot zgolj dekoracijo glasbene vsebine, ki tako združuje fizično moč kovinskih tolkal in skoraj kozmično oddaljenost godal. Sovpada s poudarjenim zanimanjem za temeljna vprašanja vesolja, ki so jih začrtali že na zgodnjem singlu Kalte Sterne (hladna zvezda). Sedaj so pogledi karseda različni, od čisto fizikalnih razsežnosti v Newtons Gravitätlichkeit in grške mitologije v Sonnenbarke do epskega opisa sončevega mrka v pesmi Total Eclipse Of The Sun, ki je lani izšla na mali plošči točno na dan velikega kozmičnega dogodka. In še enkrat ni povsem jasno, ali niso morebiti podlegli manipulaciji množic. V eni najlepših pesmi, kar so jih kdaj posneli, ni sledu ironije. Tudi to so Einstürzende Neubauten. Tokrat večinoma na strani lepega, mističnega, neulovljivega. Vključno z ironijo in s sproščenim smehom. Še enkrat samosvoji in edinstveni.

Janez Golič