SUSIE IBARRA and ASSIF TSAHAR

Home Cookin'

Hopscotch Records, 1999

SUSIE IBARRA TRIO

Radiance

Hopscotch Records, 1999

Ime Susie Ibarra ta trenutek večini izmed vas zagotovo ne pove veliko. Tudi meni znanim raziskovalcem dogajanja na aktualni glasbeni sceni še pred manj kot letom ni nič pomenilo. To je seveda zgolj naša krivda, saj smo slabo raziskovali omenjeno dogajanje. Pripadnica mlajše generacije radikalno usmerjenih ustvarjalcev postjazzovskih praks je namreč na ameriškem prizorišču aktivno prisotna že vsaj od leta 1994. Vse njeno dosedanje početje pa je še en jasen dokaz, da je (predvsem newyorško) postjazzovsko prizorišče silno vitalno tudi ob prehodu v novo tisočletje. Susie Ibarra je vsestranska tolkalka, ena tistih zdaj že arhetipskih pojav, ki se v sledi najboljšega iz zlatih časov ameriškega »free jazza« z vso predanostjo posvečajo raziskovanju neskončnega prostora, ki ga določajo ritmične in zvočne razsežnosti najrazličnejših kombinacij tolkalnih instrumentov, glasbil in pripomočkov. V to polje ustvarjalnih iskanj vstopa samostojno, v sodelovanju z drugimi tolkalci (primer: plošča Drum Talk dua z bobnarjem Dennisom Charlesom), kot sodelavka v vrsti odličnih večjih in malih zasedb (npr. Williama Parkerja, Davida S. Wara in Matthewa Shippa) ter seveda kot voditeljica lastnih zasedb. Med zadnje zagotovo sodita dve še vedno aktualni: duo s saksofonistom Assifom Tsaharjem, dokumentiran na plošči Home Cookin’, ter njen trio, katerega debut je zabeležen na albumu Radiance. Oba je lani izdala ista založba - Hopscotch Records.

Duo je formacija, ki Ibarrovi očitno leži, saj obstajajo pisni in posneti dokumenti o takšnih sodelovanjih z Irene Schweizer in Thurstonom Moorom, s starim bobnarskim mačkom Denisom Charlesom, z angleškim radikalnim kitaristom Derekom Baileyjem in z dvema saksofonistoma: s samim Johnom Zornom ter z njenim življenjskim sopotnikom Assifom Tsaharjem. Z njim je posnela že omenjeni Home Cookin' z zelo pravim naslovom, saj ponuja simpatično »kuhanje« v družinskem krogu, v katerem sta obrok devetih obilnih skupinskih improvizacij med seboj povezala z osmimi nekaj sekundnimi samo tolkalnimi vložki. Prvi kompleks je nastal v The Knitting Factory februarja 1998, drugega pa je posnel kar Tsahar v domači sprejemnici septembra istega leta. Ob opisani dramaturški organizaciji zvočnega gradiva je vsebina albuma zanimiva predvsem za spoznavanje izvajalskih sposobnosti obeh sodelujočih – in oba se predstavita kot vrhunska izvajalca in domiselna improvizatorja.

Album Radiance je nekaj povsem drugega. Ob njem lahko sklepamo, da Ibarrova pripravlja preboj iz omenjenih, dokaj prepoznavnih koordinat ter se odpravlja izraziteje na svoje. Trio, ki ga je posnel, je prvi zares čisto njen ansambel. K sodelovanju je povabila dva izkušena, a zdaj že nekaj časa precej pozabljena radikalna jazzista: pianista Cooperja-Moora, ki ga je v posameznih posnetkih mogoče slišati tudi, kako igra harfo in še nekatera bolj nenavadna glasbila, ter violinista Charlesa Burnhama, ki se ga spomnim vsaj po preteklih snemanjih z Jamesom Bloodom Ulmerjem in Dennisom Gonzalezom. Instrumentalno nenavadni zasedbi seveda ustreza tudi silno raznovrstna vsebina predstavljenih posnetkov. Ti variirajo od melodičnih, otožnih balad za violino in harfo, solističnih tolkalnih intervencij in všečnih, že kar etno zvenečih pasaž do izbruhov radikalne kolektivne improvizacije. Devet skladb na albumu Radiance je z eno samo izjemo lasten prispevek Ibarrove. Izjema je variacija na skladbo Up from the Sky Jimija Hendrixa, kar je tudi zgovoren namig. Posnetki so nastal julija 1999 v klubu Rullette v New Yorku. To je svojevrsten, svež, suveren in odlično odigran dokaz o vitalnosti tamkajšnjih ustvarjalnih poskusov radikalnejšega glasbenega izvora, kakršnih zadnje čase kar manjka našim ušesom.

Zoran Pistotnik