TOM JOHNSON

The Chord Catalogue

XI Records, 1999

Plošča nudi, kar obljublja naslov: dvanajstdelno skladbo, v kateri slišimo prav vseh 8178 akordov, ki so možni znotraj ene oktave. Ne le, da gre pri tem za redek posnetek nekega naravnega pojava, gre celo za prvi obstoječi posnetek, pri katerem je neki naravni pojav v celoti zaobsežen v vseh možnostih. V tem oziru bi bilo skorajda nesmiselno govoriti o reduktivnih tehnikah ali o minimalizmu - Johnson je racionalist, ljubitelj matematičnih zakonitosti, misleč, da nesporne, tako rekoč naravne zakonitosti privedejo do objektivne »resnice« v glasbi. Le tisto, kar je od narave (boga - kakor je komu ljubše) dano, kar je fizikalno ali matematično merljivo in izračunljivo, le tisto je »res«, meni Johnson - vse drugo je subjektivna »laž«. Osnovni princip zvoka je za Johnsona torej ideološko vprašanje, a vendar plošča ni zgolj demonstracija nekega fenomena ali pedagoški pripomoček; kljub navidezni preprostosti in dokumentarni naravi je namreč v interpretacijskih zahtevah neizmerno težavna.

Akorde bi bilo seveda moč razvrstiti na nešteto možnih načinov - lahko bi jih skladali v simfonijo, lahko bi jih prepustili naključju, vendar je Tom Johnson izbral metodološki način in jih razdelil po vrsti od dvo-, tro-, štiritonskih akordov kromatične lestvice do finalnega 13-tonskega grozda. Tako si je namreč zagotovil neposredno »bližino« podobnih zvočnih enot, ki jih igraje ureja po minimalističnih principih. Število in možnosti akordov so torej »naravno dane«, vprašanje kompozicije pa je v domeni skladatelja: slišimo različne stopnje dinamike, spremenljiv tempo in nedoločene pavze med posameznimi akordi (skupki akordov). V preteklosti so že obstajali mehanični poskusi na player-pianu in računalniško vodene orgle ali klaviature tega sila zahtevnega podviga, toda na akustičnem klavirju je Katalog akordov spričo zahtevnosti doslej uspel izvesti edinole skladatelj sam. Plošča se prične seveda na moč dolgočasno in predvidljivo; s štiritonskimi akordi pridobi kompleksnost, nato pa se razvije do te mere, da jo je kaj hitro mogoče zamenjati s kakšno manj avantgardno serialno klasiko. Kakor narašča kompleksnost, tako poslušalcu pada sposobnost razlikovanja, zato pa se toliko bolj prepušča Johnsonovemu deležu pri vsej stvari - namreč njegovi kompoziciji. Še preden plošča doseže desettonske akorde, postane struktura nespoznavna, ultra kompleksna - v resnici torej prav nasprotno od minimalizma. Torej hkrati je in ni minimalizem.

Johnson svojega dela ne uokvirja v pojem »skladatelja«, sam se vidi prej kot opazovalec naravnih pojavov, kot prevajalec v zvočni zapis. Katalog akordov je presunljiv v večni spremenljivosti, v psihedeličnem učinku - je v bistvu učna ura o relativnosti percepcije in učna ura o tem, kako slabi učenci smo običajno; predvsem pa je lekcija o neizrekljivi kompleksnosti navidez enostavnega naravnega pojava. Za globlje zainteresirane je primerno čtivo tudi bogato opremljena, 31 strani dolga spremna knjižica, ki natanko opisuje izvedbena pravila, predvsem pa postopek izračunavanja vseh akordov.

David Braun